Jedro

Sodišče zaradi varovanja koristi otroka le-tega "dodeli" tistemu roditelju, ki je bolj stabilna in odgovorna osebnost, kar daje otroku potreben občutek varnosti, pa tudi v bodoče je varovanje otrokovih koristi in interesov pri takem staršu ugodneje prognozirano.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (tč. 2 in 3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 14.01.1991 v Ljubljani (1. točka izreka), njunega mladoletnega sina S. dodelilo v vzgojo, varstvo, preživljanje in oskrbo očetu - tožniku (2. točka izreka), toženki pa naložilo, da je dolžna plačevati za preživljanje svojega mladoletnega sina od 15.06.1993 dalje preživnino v znesku 1.000,00 SIT; obroke, ki so že zapadli do dneva izdaje sodbe je dolžna plačati v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka, bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15 dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Višji preživninski zahtevek tožeče stranke pa je sodišče zavrnilo.

Zoper to sodbo se je v delu, ki zadeva odločitev o varstvu in vzgoji otrok in plačevanju preživnine pritožila toženka v lastni vlogi ter posebej po svojem pooblaščencu. V pritožbi, ki jo je tožena stranka vložila po svojem pooblaščencu, se pritožuje iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi kršitev določb pravdnega postopka, ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v ponovni postopek. Tožena stranka namreč meni, da odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in na strokovno nepodkovani podlagi, saj niti Center za socialno delo (CSD) niti Mentalno higienski oddelek ZD Ljubljana nista tisti oprijemljivi dokaz, na katerega bi sodišče lahko oprlo svojo odločitev o dodelitvi otrok, ampak je potrebno pridobiti strokovno neodvisno izvedeniško mnenje. Le takšno mnenje je namreč lahko osnova za odločitev sodišča. Ob tem tožena stranka tudi navaja, da vseskozi z ugotovitvami in napotki teh dveh institucij ni soglašala in je zato tudi predlagala angažiranje ustreznega izvedenca pedopsihiatra ali psihiatra splošne stroke, ki bi glede na potrebe otroka in osebnost obeh staršev, sodišče napotil, v kateri smeri naj razmišlja pri dodelitvi otroka. Nadalje tožena stranka opozarja, da tožnik zlorablja svoj dominantni položaj in se predstavlja kot finančno, prostorsko in starševsko bolj primernega za dodelitev otroka, dejansko pa je on tisti, ki je toženko vrgel iz stanovanja, jo ves čas trajanja njune zakonske zveze maltretiral, sedaj pa si je našel novo partnerko in to novo zvezo sodišču prikazuje kot idealno življenjsko skupnost. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče kot eno bistvenih okoliščin upoštevati tudi postopek, ki teče med pravdnima strankama pred pristojnim sodiščem glede stanovanja (tožnik namreč stanovanje prodaja), saj tožnik to okoliščino zlorablja v namen dodelitve otroka. Nadalje dejstvo, da toženka ni v rednem delovnem razmerju še ne pomeni, da za otroka ne more skrbeti, saj ima svoje lastne prihodke, ki so sicer nižji kot tožnikovi in varirajo, vendar to ni takšna okoliščina, da otrok ne bi bil dodeljen njej. Dohodkovne okoliščine namreč ne morejo biti odločujočegaa pomena pri dodelitvi otroka, ker so le trenutnega in ne trajnega značaja.

V lastni vlogi pa toženka smiselno uveljavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja. Prosi, da se ji sin S. dodeli v vzgojo, varstvo, preživljanje in oskrbo ter navaja, da otrok pripada materi, saj zna ta zanj bolje skrbeti in nihče ne more nadomestiti materinske ljubezni. Toženka trdi, da je za otroka v celoti sposobna skrbeti, kar dokazuje šestletna celotna oskrba, poleg tega pa sta s sinom zelo navezana. Materinstvo ji je v veselje, za otroka pa nekaj časa ni mogla skrbeti zgolj po krivdi tožnika, ker ji je le-ta zaprl vrata skupnega stanovanja in se z njim ni dalo ničesar dogovoriti. Nadalje navaja, da je tožnik rekel, da bo sina vzgajal tako, da bo postal lopov, kar je zelo neodgovorno in zaskrbljujoče in ima lahko hude posledice. Zatrjuje, da ima iste stanovanjske pogoje kot tožnik, saj je polovica stanovanja na ulici njena, ker je bila kupljena z njeno doto. Poleg tega meni, da ji je tožnik dolžan nekaj povrniti za uporabo stanovanja in njenih gospodinjskih aparatov in ji je dolžan plačati tudi preživnino za njo samo (za leti 1997 in 1998), saj jo je on izgnal iz skupnega stanovanja in ji je tudi ves čas branil, da bi se zaposlila. Ne strinja se s stališčem sodišča, da za otroka ne bi bilo v redu, če bi se preselila k njenim staršem v Celju, po drugi strani pa sodišče pozablja, da je tudi tožnik rekel, da se bo s sinom odselil na deželo, kar bi prav tako pomenilo, da bi bil otrok iztrgan iz svojega domačega okolja. Sprašuje pa se tudi, kje je otrok, ko se tožnik sprehaja sam s svojo prijateljico. Glede preživnine navaja zgolj to, da se z njo ne strinja.

Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Tožnik meni, da je bil dokazni postopek izveden zelo natančno in je bila odločitev sprejeta na podlagi skrbne presoje vsakega posamičnega dokaza. Sodišče prve stopnje je temeljito pretehtalo vse okoliščine in pri svoji odločitvi o dodelitvi mladoletnega otroka upoštevalo izključno le in samo interes otroka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi uveljavljena kršitev v zvezi z opustitvijo postavitve izvedenca ne predstavlja nikakršne kršitve določb pravdnega postopka, kot bi se dalo razbrati iz pritožbenih izvajanj. Opustitev dokazovanja z izvedencem bi lahko povzročila le nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, zato jo pritožbeno sodišče obravnava v okviru tega, sicer tudi uveljavljanega pritožbenega razloga. V zvezi z zatrjevano kršitvijo opustitve izvedenstva pa je treba pritožnico opozoriti še na to, da po 2. odst. 220. člena ZPP/77 odloča sodišče (in ne stranka), kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 78. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS 14/89), kadar odloča o dodelitvi otrok enemu izmed staršev ali tretji osebi oz. zavodu, dolžno pred odločitvijo priskrbeti le mnenje CSD. Glede na to je postavitev in zaslišanje izvedenca ustrezne stroke le eden izmed možnih dokazov, ki naj se izvede, v kolikor je to potrebno zaradi boljše razjasnitve predmetne zadeve, nikakor pa to ni sam po sebi niti odločilen niti obvezen dokaz.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje predlog za postavitev izvedenca psihiatra v konkretnem primeru upravičeno zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je namreč izvedlo vse dokaze, ki so glede na samo naravo zadeve potrebni in ustrezni in sicer proučilo mnenja CSD, ZD Ljubljana, Mentalno higienskega oddelka in VVZ Ljubljana - Center Vodmat, ki ga obiskuje mladoletni sin pravdnih strank ter zaslišalo pravdni stranki ter socialno delavko. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožnica v pritožbi le poudarja splošno potrebo po postavitvi ustreznega izvedenca, pri tem pa konkretno ne navede, kaj naj bi ta izvedenec drugače pojasnil oziroma ali bi lahko ugotovil kaj takšnega, česar že izvedeni dokazi ne dokazujejo. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da so pridobljena mnenja tudi po njegovem prepričanju nedvomno strokovna in nepristranska.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki jo tožena stranka izpodbija, pa je pravilna tudi v dejanskem pogledu. V zvezi z odločitvijo o dodelitvi otroka pravdnih strank v vzgojo in varstvo očetu pritožbeno sodiše v celoti sprejema dejanske ugotovitve iz razlogov izpodbijane sodbe, ki jih je sodišče pravilno štelo kot relevantne za tako odločitev. Da je takšna odločitev v skladu predvsem z interesi otroka, izhaja tako iz mnenja CSD kot tudi iz mnenja drugih strokovnih institucij (Mentalno higienskega zavoda in VVZ), ki jih je imelo sodišče prve stopnje na razpolago pri odločanju in iz katerih ni mogoče razbrati niti ene okoliščine, ki bi vzbujala kakršenkoli dvom o toženčevi večji primernosti za oskrbo in vzgojo mld. sina pravdnih strank. Tožnica namreč ponuja v prid drugačni odločitvi le kopico v obeh pritožbah nanizanih očitkov na račun tožnika, za katere pa ni najti nikakršne dokazne opore in ki ne presegajo ravni golih trditev ali pa niso relevantne. Glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka svoje trditve, da jo je toženec vrgel iz stanovanja in jo maltretiral, ni podkrepil z nikakršnimi dokazi in tudi v kolikor bi bilo temu res tako, toženka več mesecev ni storila ničesar, da bi videla svojega sina in uveljavila svoje pravice, ki so ji kot materi zagotovljene celo s samo Ustavo Republike Slovenije. Prav tako ni relevantna pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo stanovanjskih razmer in postopka, ki v zvezi s tem teče pred sodiščem. Stanovanjski pogoji so namreč le ena izmed okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri odločanju o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo enemu izmed staršev. Vsekakor je to pomembna okoliščina, ki v konkretnem primeru govori v prid tožniku (on stanuje namreč v lastniškem stanovanju, toženka pa je najemnica), nikakor pa premoženjsko stanje nima odločilnega pomena. Na drugi strani pa toženka navaja, da dejstvo, da ni v rednem delovnem razmerju, ne pomeni, da za otroka ne more skrbeti. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da je tudi delovno razmerje pravdnih strank ena izmed bistvenih okoliščin, ki jih je potrebno upoštevati, kadar se odloča o otrokovih koristih, saj je finančna stabilnost za otrokov razvoj zelo pomembna. Tudi pritožbena trditev, da tožnik zgolj prikazuje idealno življenjsko skupnost z novo partnerico, po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljena, saj je CSD po navodilu sodišča prve stopnje tudi s tožnikovo prijateljico in njeno hčerko opravil razgovor in ugotovil, da novo nastale razmere na sina pravdnih strank ugodno vplivajo.

Pritožbeno sodišče je obravnavalo tudi pritožbo, ki jo je podala tožnica v lastni vlogi, in ugotovilo, da tudi ta ne zatrjuje niti dokazuje ničesar takega, kar bi vzbujalo dvom v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. Pritožbene navedbe so namreč zelo splošne (govorijo zgolj o otrokovi pripadnosti materi), ali pa gre le za očitke na račun tožnika (trditev, da je tožnik rekel, da bo sina vzgajal kot lopova; da je tožnik toženki dolžan plačati preživnino in da ji je branil, da bi se zaposlila), niso pa podkrepljene z nobenimi dokazi. Pritožbeno sodišče se ni ponovno ukvarjalo s pritožbenimi navedbami glede stanovanja in s trditvijo, da je tožnik toženki preprečil stike z otrokom, saj je svoje stališče do teh vprašanj zavzelo že ob obravnavanju prve (gornje) pritožbe.

Tožena stranka se je sicer pritožila tudi zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na preživnino, ki jo je dolžna plačevati za svojega mladoletnega sina S., vendar pa je ta del pritožbe pustila povsem neobrazložen. Glede na to in dejstvo, da je sodišče prve stopnje kljub toženkini delazmožnosti odmerilo zgolj simbolično preživnino (le 3.000,00 SIT mesečno), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba toženke tudi v tem delu neutemeljena.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevanih pritožbenih razlogov, je pritožbi tožene stranke na podlagi določbe 368. čl. ZPP/77 kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.