Jedro

V okviru zatrjevanega pritožbenega razloga kršitve materialnega prava, ki naj bi bil v tem, da niso izpolnjeni znaki prekrška iz drugega odstavka 7. člena ZJRM-1, pritožba dejansko izpodbija verodostojnost in način izpovedbe priče - policista, ki na naroku ni ponovil opolzkih besed, ki jih je storilec namenil uradnim osebam na kraju dejanja, ampak se je skliceval na navedbe v opisu dejanja, ki je priložen plačilnemu nalogu in ki ga je sestavil ta isti policist. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi ničesar spornega, saj je bil opis dejanja storilcu vročen in ni prav nobenega razloga, da se takšne besede ponavljajo v sodnih zapisnikih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje št. ... z dne 11. 3. 2023, s katerim je prekrškovni organ storilcu izrekel globo zaradi kršitve prvega odstavka 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) (neupoštevanje zakonitega ukrepa uradne osebe) in drugega odstavka 7. člena ZJRM-1 (nedostojno vedenje do uradne osebe).

2. Zoper sodbo storilec po svoji zagovornici vlaga pritožbo in prošnjo za oprostitev plačila sodne takse. V pritožbi storilec uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, kršitev materialnih določb zakona in posledično napačno odmerjeno prekrškovno sankcijo, kar utemeljuje s tem, (i) da prvostopenjsko sodišče ni podrobneje obrazložilo, zakaj naj bi bil storilec neprepričljiv oziroma katere njegove izjave sodišča niso prepričale, (ii) da se sodba sodišča s tem, ko kot verodostojni šteje izpovedbi obeh policistov, opira na nedovoljena dokaza, pridobljena s kršitvijo z ustavno določenih pravic in človekovih svoboščin, saj je bil storilcu na kraju dejanja kršen 18. člen Ustave RS (prepoved mučenja), pri čemer je eden od policistov storilca na kraju dejanja lažje poškodoval, kar je storilec zatrjeval že v zahtevi za sodno varstvo, sodišče pa se s tem sploh ni ukvarjalo, prav tako se ni opredelilo do groženj, ki naj bi jih storilcu na kraju dejanja izrekli policisti. Nadalje sodišče ne obrazloži, zakaj ni sledilo navedbam storilca, da je želel oditi iz kraja dejanja izključno zato, da bi odšel v hišo po dokumente, saj je bil obravnavan pred hišo, v kateri začasno prebiva. Zaradi izostanka teh odločilnih dejstev pritožnik meni, da zaključka o odgovornosti storilca ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Nadalje pritožba meni, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni vsi znaki prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1, ker opolzke besede, ki jih je uporabil storilec, niso bile ponovljene na naroku, ampak se je priča – uradna oseba zgolj sklicevala na besede, ki so navedene v opisu dejanja. Pritožba graja tudi oceno sodišča prve stopnje, da je storilec v konkretnem primeru deloval z direktnim naklepom, saj je sodišče ob pavšalni navedbi, da se je storilec kot odrasla in odgovorna oseba zavedal, da bi moral upoštevati odredbo policista, prezrlo, da je storilec slepa oziroma slabovidna oseba, ki je kot taka še toliko bolj previdna pri zanjo neznanih osebah, ki stopijo z njo v kontakt. Pritožba nadalje oporeka ugotovljenim okoliščinam dejanskega stanja (med drugim izpostavlja, da storilec kot slabovidna oseba sploh ni vedel, da ga obravnavajo policisti, da v konkretnem primeru vozila ni vozil in da je s policisti sodeloval) in graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je po stališču pritožbe pri odločanju nekritično poklonilo vero le izpovedbam policistov in priče, ki je dogodek zaznala v prostem času, sicer pa je prav tako policistka, pričevanje storilca pa je pavšalno zavrnilo kot neprepričljivo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S tem, ko je sodišče prve stopnje obširno in natančno pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedbam prič, je smiselno obrazložilo tudi svojo navedbo, zakaj ni verjelo izpovedi storilca oziroma jo je smatralo za neprepričljivo. Pritožbene navedbe, da sodbe sodišča prve stopnje zaradi pavšalnih navedb v obrazložitvi ni mogoče preizkusiti, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je izčrpno in prepričljivo pojasnilo vse bistvene okoliščine in odgovorilo na navedbe iz zahteve za sodno varstvo, tako glede dejanskega stanja, do katerih se pritožbeno sodišče več ne opredeljuje, kot glede pravnih vprašanj, ki se tičejo zakonitosti izdaje plačilnega naloga, 57.b člena ZP-1, dvakratnega obravnavanja za isti prekršek in odmere sankcije v hitrem postopku o prekršku, glede katerih so pojasnila sodišča prve stopnje pravno korektna in se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Tudi pojasnila sodišča prve stopnje glede uporabe prisilnih sredstev so prepričljiva in pravno argumentirana ter podprta z dokumentacijo v spisu, zato pritožbenih navedb o mučenju storilca in posledično nezakonitih dokazih ni mogoče šteti kot utemeljenih.

5. V okviru zatrjevanega pritožbenega razloga kršitve materialnega prava, ki naj bi bil v tem, da niso izpolnjeni znaki prekrška iz drugega odstavka 7. člena ZJRM-1, pritožba dejansko izpodbija verodostojnost in način izpovedbe priče - policista, ki na naroku ni ponovil opolzkih besed, ki jih je storilec namenil uradnim osebam na kraju dejanja, ampak se je skliceval na navedbe v opisu dejanja, ki je priložen plačilnemu nalogu in ki ga je sestavil ta isti policist. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi ničesar spornega, saj je bil opis dejanja storilcu vročen in ni prav nobenega razloga, da se takšne besede ponavljajo v sodnih zapisnikih.

6. Kar se tiče ugotovljene stopnje odgovornosti, pritožba kot novo okoliščino izpostavlja storilčevo slepoto oziroma slabovidnost, ki naj bi botrovala temu, da je bil storilec do policistov nezaupljiv, saj ni vedel, kdo so. V zahtevi za sodno varstvo je sicer omenjena invalidnost storilca in obrazloženo njegovo zdravstveno stanje, ni pa zatrjevana slepota oziroma slabovidnost, prav tako storilec tega ni omenil na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje, niti iz spisa ne izhaja, da bi v katerikoli fazi postopka pred sodiščem prve stopnje storilec potreboval kakršno koli pomoč ali posebno obravnavo kot slepa ali slabovidna oseba. Posledično pritožbeno sodišče te novo zatrjevane okoliščine, ki je v osnovi vezana na dejansko stanje, ne ocenjuje kot pravno relevantne. Sodišče prve stopnje je z okoliščinami konkretnega primera utemeljilo tako zavestni kot voljni element direktnega naklepa, zato je izpodbijana sodba tudi v tem delu korektna.

7. Do navedb v pritožbi, ki prikazujejo pritožbene vidike dejanskega stanja in izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja skladno z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 v hitrem postopku o prekršku ni dovoljen pritožbeni razlog.

8. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in dodatno tudi z vidika prvega odstavka 159. člena ZP-1, pri čemer ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Posledično je odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Odločitev o stroških postopka je sprejeta na podlagi prvega odstavka 147. člena in petega odstavka 144. člena ZP-1 in temelji na odločbi Okrožnega sodišča v Mariboru BPP 1380/2023 z dne 5. 9. 2023, s katero je bila storilcu dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v tem primeru, ker je storilec upravičen do denarne socialne pomoči.