Jedro

Utrjeno stališče sodne prakse v tožbah zaradi nedopustnosti izvršbe, ki se mu pridružuje tudi višje sodišče v predmetni zadevi, je, da gre za dejanski stan, ki se v bistvenih lastnostih ujema z izpolnitvijo zahtevka, tudi v primeru ravnanj tožene stranke v izvršilnem postopku, ki imajo za posledico dosego cilja, ki ga je tožeča stranka zasledovala s tožbenim zahtevkom zaradi nedopustnosti izvršbe.

Tožena stranka se ne more razbremeniti plačila stroškov postopka s pojasnilom, da je bil izvršilni postopek ustavljen zaradi plačila dolga dolžnika in ne iz razloga, ker bi priznala lastništvo tožeče stranke. Bistveno je, da je z njenim umikom predloga za izvršbo tožeča stranka dosegla cilj, ki ga je zasledovala s tožbo, to pa je nedopustnost izvršbe.

Na pravilnost izpodbijane odločitve prav tako ne vpliva okoliščina, da je bila tožba vročena toženi stranki šele skupaj s sklepom o ustavitvi pravdnega postopka. Tožena stranka je namreč s svojim nasprotovanjem ugovoru tretjega, ki ga je v izvršilnem postopku vložila tožeča stranka, tožeči stranki dala povod za tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 279,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki, podredno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Navaja, da je zaradi prenehanja terjatve dolžnika v izvršilnem postopku 12. 12. 2017 umaknila predlog za izvršbo in je sodišče s sklepom z dne 12. 1. 2018 izvršbo ustavilo. Tožeča stranka je predmetno tožbo vložila 9. 2. 2018, pri čemer je že od 26. 1. 2018 vedela, da je bil izvršilni postopek ustavljen. Prav tako je vedela, da bo sklep postal pravnomočen, saj je bilo dejansko stanje enako kot v drugih istovrstnih postopkih med pravdnima strankama. Tožba je bila tako vložena po nepotrebnem, potem, ko je pravni interes tožeče stranke že prenehal. Zoper sklep o ustavitvi postopka izvršbe zaradi umika predloga je sicer možna pritožba, vendar, ker upnik umika ne more več preklicati, dejansko ni imel možnosti pritožbe, prav tako tudi dolžnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Zmotno je tako stališče sodišča prve stopnje, da je lahko tožeča stranka zavarovala svoj položaj samo z vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje se tudi napačno sklicuje na drugi odstavek 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka ni izpolnila zahtevka tožeče stranke. Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotovilo, da je izvršba nedopustna, tožena stranka niti ni pripoznala tožbenega zahtevka. Gre za ugotovitveni zahtevek in ne za zahtevek, ki bi toženi stranki nalagal kakršnokoli obveznost. Tožena stranke je umaknila predlog za izvršbo zaradi prenehanja terjatve do njenega dolžnika in ne iz razloga, ker bi ugotovila, da nepremičnine, na katere je bila dovoljena izvršba, niso last dolžnika. Tožena stranka tudi ni mogla izpolniti zahtevka, saj zanj ni vedela. Tožeča stranka je tista, ki ni uspela v tej pravdi. Njen zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov bi bil utemeljen le, če bi uspela s tožbenim zahtevkom zaradi nedopustnosti izvršbe (VSL II Cp 2792/2012 in II Cp 198/2016). Izpodbijani sklep je neobrazložen, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sodne prakse, na katero se je v svoji vlogi sklicevala tožena stranka. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni podanih pogojev za odločitev o stroških postopka v skladu z določbo 160. člena ZPP. Sodišče mora samo, na podlagi celotnega procesnega gradiva, ugotoviti, ali so podani pogoji za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožena stranka je vložila predlog za izvršbo na nepremičnino upoštevajoč stanje v zemljiški knjigi, torej je utemeljeno verjela, da je lastnik nepremičnine njen dolžnik.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje in spisovnih podatkov izhaja: - tožeča stranka je v izvršilnem postopku VL 22648/2016 vložila ugovor tretjega, ki je bil zavrnjen zaradi nasprotovanja tožene stranke (upnika v izvršilnem postopku, priloga A3), - sklep o zavrnitvi ugovora tretjega je postal pravnomočen 12. 1. 2018, prekluzivni rok za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe se je tako iztekel 12. 2. 2018 (tretji odstavek 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), - tožeča stranka je dne 26. 1. 2018 prejela sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22648/2016 z dne 12. 1. 2018, s katerim je izvršilno sodišče na podlagi umika predloga za izvršbo tožene stranke odločilo, da se izvršilni postopek ustavi in se v zemljiški knjigi pri nepremičnini parc. št. 1247/1, k.o. ..., razveljavi zaznamba sklepa o izvršbi VL 22648/2016 z dne 11. 3. 2016, - sklep o ustavitvi izvršilnega postopka in razveljavitvi zaznambe sklepa o izvršbi je postal pravnomočen 14. 2. 2018, - tožeča stranka je tožbo tretjega zaradi nedopustnosti izvršbe na nepremičnino parc. št. 1247/1, k.o. ..., vložila 9. 2. 2018, - tožeča stranka je tožbo umaknila z vlogo z dne 28. 2. 2018, - sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23. 3. 2018 postopek ustavilo.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške, ki so ji nastali zaradi predmetnega pravdnega postopka, pravilen.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na prvi odstavek 158. člena ZPP1, ki za primer umika tožbe določa, da mora tožeča stranka povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

7. Zmotno je materialnopravno izhodišče pritožnice, da bi bila tožeča stranka v predmetni zadevi upravičena do povrnitve pravdnih stroškov le, če bi uspela s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Sodna praksa je namreč v številnih odločbah presegla pritožbeno stališče, da je določba prvega odstavka 158. člena ZPP uporabljiva le v primeru dajatvenih zahtevkov. Utrjeno stališče sodne prakse v tožbah zaradi nedopustnosti izvršbe, ki se mu pridružuje tudi višje sodišče v predmetni zadevi, je, da gre za dejanski stan, ki se v bistvenih lastnostih ujema z izpolnitvijo zahtevka, tudi v primeru ravnanj tožene stranke v izvršilnem postopku, ki imajo za posledico dosego cilja, ki ga je tožeča stranka zasledovala s tožbenim zahtevkom zaradi nedopustnosti izvršbe.2 3

8. Tožena stranka se tako ne more razbremeniti plačila stroškov postopka s pojasnilom, da je bil izvršilni postopek ustavljen zaradi plačila dolga dolžnika in ne iz razloga, ker bi priznala lastništvo tožeče stranke. Bistveno je, da je z njenim umikom predloga za izvršbo tožeča stranka dosegla cilj, ki ga je zasledovala s tožbo, to pa je nedopustnost izvršbe. Na pravilnost izpodbijane odločitve prav tako ne vpliva okoliščina, da je bila tožba vročena toženi stranki šele skupaj s sklepom o ustavitvi pravdnega postopka. Tožena stranka je namreč s svojim nasprotovanjem ugovoru tretjega, ki ga je v izvršilnem postopku vložila tožeča stranka, tožeči stranki dala povod za tožbo.

9. Razlogovanje pritožnice, zakaj tožeča stranka že pred vložitvijo tožbe ni imela več pravnega interesa zanjo, ne vzdrži pravne presoje. Podlaga za izbris zaznambe izvršbe in hipoteke, ki je bila vknjižena v zvezi z zaznamovano izvršbo, je pravnomočni sklep o ustavitvi postopka. Vse dokler ta ni pravnomočen, tretjemu ni mogoče odrekati pravnega interesa za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe. Prav lahko si je namreč zamisliti situacijo, ko bi bila pritožba upnika zoper sklep o ustavitvi postopka utemeljena (npr. protispisnost). Na ta zaključek tudi ne vpliva sklicevanje na izzid v drugih istovrstnih postopkih med pravdnima strankama. Ti namreč tečejo neodvisno drug od drugega. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila vložitev tožbe zaradi varstva prekluzivnega roka in s tem varstva lastninske pravice tožeče stranke v pričakovanju potrebna, je tako pravilen.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi v predmetni zadevi morala vsaka stranka sama kriti svoje stroške pravdnega postopka v skladu z določbo 160. člena ZPP. Izpolnjena namreč ni nobena izmed dveh predpostavk za uporabo te določbe.4 Če glavnega zahtevka ni več, namreč ni mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti kot o predhodnem vprašanju, da bi sodišče odločilo o stroških postopka.5 Prav tako pravna teorija opozarja, da je uporaba 160. člena ZPP omejena predvsem na izvršilni postopek, saj se, glede na to, da mora biti ugovor tretjega obrazložen in verjetno izkazan, praviloma ne more zgoditi, da upnik ugovoru nasprotuje, ker utemeljeno misli, da na predmetu izvršbe ne obstaja pravica tretjega.6 Taka situacija je podana tudi v obravnavanem primeru. Ne le, da je bilo iz zemljiške knjige razvidno, da teče denacionalizacijski postopek za vrnitev nepremičnine, na katero je upnik predlagal izvršbo (priloga A4), ampak je tožeča stranka ugovoru predložila tudi (nepravnomočno) odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-379/1992-316 z dne 6. 1. 2017, s katero je bila nepremičnina vrnjena v last in posest denacionalizacijski upravičenki (obrazložitev sklepa VL 22648/2016 z dne 7. 12. 2017, priloga A3, ugovor tretjega, priloga A6).

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s 154. členom ZPP). Tudi tožeča stranka sama krije svoje, z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k odločitvi o pritožbi tožene stranke niso prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 V 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je očitna pisna pomota, saj iz 2. točke obrazložitve jasno izhaja, da odločitev o pravdnih stroških temelji na prvem odstavku 158. člena ZPP. 2 Prim. VSL sklepi: I Cpg 856/2018 z dne 28. 11. 2018, I Cp 667/2017 z dne 14. 6. 2017, I Cpg 140/2016 z dne 11. 2. 2016 in I Cp 2477/2014 z dne 12. 11. 2014. 3 Sodna praksa, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ureja drugačno dejansko stanje, kot je v obravnavani zadevi. Sklep VSL II Cp 2792/2012 se nanaša na tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jo je vložil dolžnik izvršilnega postopka; tožba je bila umaknjena, ker je bil na podlagi pravnega sredstva dolžnika v izvršilnem postopku predlog za izvršbo zavržen; tožba pa tudi ni bila dopustna, saj niso bile izpolnjene procesne predpostavke v skladu z 59. členom ZIZ. S sklepom VSL II Cp 198/2016 pa je bila tožba zaradi nedopustnosti izvršbe zavržena, kar samo po sebi šteje za neuspeh tožeče stranke v postopku, prav tako pa je iz obrazložitve razvidno, da sta bili zaznamba izvršbe ter vknjižena hipoteka izbrisani iz zemljiške knjige z učinkom pred vložitvijo tožbe. Ker se torej v citiranih odločbah obsežen konkretni dejanski stan ne ujema z obravnavano zadevo, se sodišču prve stopnje do njiju tudi ni bilo treba izrecno opredeliti. 4 160. člen ZPP določa, da če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih, odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške. 5 N. Betteto: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, UL RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 47. 6 N. Betteto: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, UL RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 51.