Jedro

Reviziji tožnice je bilo ugodeno in obe sodbi razveljavljeni, ker se je organizacija po ustanovitveni pogodbi zavezala prevzeti vse delavce prejšnjega delodajalca v delovno razmerje, ugotovljeno pa je bilo, da je tožnica v organizaciji, ki je bila prvotno poslovna enota prejšnjega delodajalca, ves čas delala, ter je tudi organizacija, ki jo je po omenjeni pogodbi prevzela štela, da njeno delovno razmerje pri obeh delodajalcih ni bilo prekinjeno. Reorganizacija podjetja ni vplivala na delovno razmerje tožnice.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča prve in druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se razveljavita sklepa Š., z dne 26.12.1988 ter 1.3.1989 o razporeditvi tožnice na dela in naloge čistilke dostavljalke. Kar je zahtevala tožnica več je sodišče zavrnilo.

Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi odločbe navedlo, da je sodišče vključilo v postopek Š., Ljubljana zato, da bi preverilo eventuelni obstoj pravnega nasledstva med prvim in drugim tožencem, vendar pravnega nasledstva ni ugotovilo. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi odločbe navedlo, da Š., ni nastal s preoblikovanjem Š., ampak je nastal neodvisno na podlagi ustanovitvene pogodbe, v kateri ni sodeloval Š.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot revizijsko sodišče, reviziji ugodi in izpodbijano odločbo tako spremeni, da pritožbi tožnice zoper zavrnilni del odločbe sodišča prve stopnje ugodi in prvostopno sodbo v zavrnjenem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da v tem delu pritožbi ugodi, razveljavi prvostopno odločbo v zavrnilnem delu in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije je navajala, da drugostopno sodišče ni upoštevalo določila 4. člena uredbe o preoblikovanju poslovnih enot ter o načinu in pogojih preoblikovanja (Uradni list RS, št. 1/93), o preoblikovanju delovnega razmerja delavca v skladu s kolektivno pogodbo. Tožnica meni, da ima na podlagi te uredbe tudi pravico do ureditve njenega delovnega mesta (namestnice poslovodje poslovalnice Ljubljana) zoper oba toženca. Zaradi dejanskega preoblikovanja predstavništva Š., v Š., ima tožnica pravico do vrnitve na svoje prejšnje delovno mesto. V času zadnje glavne obravnave še ni stopil v veljavo zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/90), ampak je še veljal zakon o sodiščih združenega dela (ZSZD - Uradni list SFRJ, št. 38/84). Dejstvo, da tožnica do zadnje obravnave ni postavila zahtevka zoper Š. nima nobenega vpliva. Po ZDSS mora tožnik označiti toženo ali tožene stranke, v obravnavanem primeru pa je sodišče v skladu z ZSZD samo pritegnilo v postopek tudi Š. ter je v izreku prvostopne odločbe odločilo o zahtevku tožnice po vrnitvi na njeno prejšnje mesto pri Š.

Revizija je bila v skladu z določili 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencema, ki na revizijo nista odgovorila.

Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje, ki je potrdilo odločbo sodišča prve stopnje, je svojo odločitev obrazložilo s tem, da Š., ni pravni naslednik Š., da tožnica ni postavila nobenega zahtevka, ki bi se nanašal na Š. in da tožničina sedanja zaposlitev pri Š., ni bila predmet tega spora. Revizijska navedba, da bi moralo sodišče upoštevati določbe uredbe o preoblikovanju poslovnih enot in o načinu in pogojih preoblikovanja (Uradni list RS, št. 1/93) ni utemeljena, saj je ta stopila v veljavo šele leta 1993, medtem, ko je bil Š., ustanovljen že 13.4.1992. Določbe omenjene uredbe ne veljajo za nazaj. Tudi navedbe o dejanskem preoblikovanju Š., v Š., niso utemeljene iz razlogov sodišča druge stopnje. Š. ni ustanovitelj Š. Pravno pomembna pa je navedba revizije, da v času zadnje glavne obravnave še ni začel veljati zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 1990) ampak je še vedno veljal zakon o sodiščih združenega dela (ZDSD - Uradni list SFRJ, št. 38/84 in 87/89), po katerem je lahko sodišče združenega dela brez predloga udeleženca samo razširilo postopek še na druge udeležence, kar je storilo tudi v danem primeru. Glede na to, da je Š., stranka v postopku, je pravno pomembno tudi vprašanje, kako je prišlo do zaposlitve tožnice v Š.

Po 3. točki pogodbe o ustanovitvi Š., nadaljujejo z delom vsi delavci Š., in še nekaterih drugih organizacij na področju Republike Slovenije, v Š., s tem, da se dajo sredstva teh organizacij v uporabo Š. Ti delavci uveljavljajo svoje pravice in obveznosti iz dela v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in akti organizacije. Direktor Š., je z odločbo z dne 1.9.1992, razporedil tožnico na delovno mesto prodajalec - blagajnik ter je bila tožnica s to razporeditvijo zadovoljna, kot je razvidno iz spisa Sodišča združenega dela pokojninskega in in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, Ljubljana, opr. št. Si, v katerega je vložena pod oznako A3 omenjena odločba. Iz obrazložitve te odločbe je razvidno, da bo po njeni dokončnosti s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi na podlagi 11. in 135. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). ZDR je še pred izdajo novel zakona v prvem odstavku 135. člena določil, da delavec, ki je z dnem uveljavitve tega zakona v delovnem razmerju, sklene pogodbo o zaposlitvi iz 11. člena tega zakona do 1.7.1991. Tožnica je nesporno ves čas delala v sedanjih prostorih Š., do statusnih sprememb pa je bila ta organizacija v sestavi Š., s katerim je tožnica sklenila delovno razmerje. Ker je iz omenjene odločbe z dne 1.9.1992 razvidno, da bo sklenjena s tožnico pogodba o zaposlitvi na podlagi 135. člena ZDR je očitno, da tudi Š. priznava, da se delovno razmerje tožnice glede pravic iz delovnega razmerja zaradi statusnih sprememb pri obeh tožencih ni v ničemer spremenilo, ker je trajanje delovnega razmerja potekalo pri obeh tožencih kontinuirano. To izhaja tudi iz odločb sodišča prve in druge stopnje v spisu Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, opr. št. Si, s katerima je bil spor iz invalidskega zavarovanja pravnomočno končan.

Zaradi novo ustanovljene organizacije stara delovna mesta ne obstojajo več, namestnice poslovodje v Ljubljani -razporeditev na to delovno mesto zahteva tožnica v predlogu - vendar to za rešitev te zadeve pravno ni pomembno, saj sodišče ni vezano na zahtevek. Sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča do omenjenih listin in ni obrazložilo zavrnitve zahtevka tudi glede pravnega pomena omenjenih listin. Sodišče druge stopnje je odločbo sodišča prve stopnje potrdilo, pri čemer tudi ono ni upoštevalo dejstva, da tožnica z zaposlitvijo v Š., ni na novo sklenila delovnega razmerja, ampak je le nadaljevala delovno razmerje zaradi prevzema delavcev iz Š., v novo organizacijo. Iz priloženega sodnega spisa je razvidno, da je tožnica navajala, da je z razporeditvijo na delovno mesto blagajničarke prodajalke zadovoljna, ker pa ni umaknila predloga za sodno varstvo v tem postopku, v delu, v katerem je bil njen zahtevek zavrnjen, bo moralo sodišče prve stopnje v okviru spornega razmerja, ob upoštevanju določila prvega odstavka 23. člena ZDSS odločiti ali je ta razporeditev ustrezno delo, glede na zdravstveno stanje tožnice in odločiti ponovno o zavrnilnem delu zahtevka. Z odločitvijo sodišča druge stopnje je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato je moralo sodišče na podlagi določil drugega odstavka 395. člena ZPP odločbi sodišča prve in druge stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).