Jedro

Izkaz pravice graditi ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 147. člena ZUP, ampak enega od pogojev, ki jih mora izpolnjevati investitor za to, da lahko pridobi gradbeno dovoljenje oz. da lahko, če so izpolnjeni ostali pogoji, gradi enostaven objekt tudi brez njega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožničina zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da mora tožnica kot inšpekcijska zavezanka takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo zidane garaže tlorisnih dimenzij 5,45 x 3,43 m, lesene drvarnice tlorisnih dimenzij 3,43 x 1,60 m, oboje na parceli št. 494/3, k.o. ..., ter lesenega vetrolova pred vhodom v stanovanjsko hišo tlorisnih dimenzij 3,53 x 1,05 na parc. št. 494/2, k.o. ..., ki jih je pričela graditi v lastni režiji po požaru stanovanjske hiše oz. od leta 1986 dalje, vse brez ustreznega upravnega dovoljenja- odločbe o dovolitvi priglašenih del oz. gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). Zavezanka mora odstraniti pomožne objekte iz 1. točke izreka v roku do 1. 11. 2009, zemljišče pa vzpostaviti v prvotno stanje, sicer se bo opravila izvršba po drugi osebi na njene stroške (2. točka izreka). Za pomožne objekte iz 1. točke izreka veljajo tam navedene prepovedi, pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, o stroških postopka bo izdan poseben sklep, zavezanka je dolžna o odpravi pomanjkljivosti takoj obvestiti prvostopni organ (3 do 7 točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je, po ugotovitvah gradbene inšpektorice (zapisnika z dne 12. 2. 2009 in o zaslišanju stranke z dne 16. 3. 2009), požar v letu 1984 uničil vse lesene dele obstoječe stanovanjske zgradbe tlorisnih dimenzij 13,78 x 5,45 m2, ki je bila zgrajena pred letom 1967 na zemljišču parc. št. 42/1, k.o. ..., pa tudi leseno lopo na severni strani objekta. V času požara je v objektu živela tožnica z očetom in družino. V začetku leta 1985 je pristopila k izvedbi novega nadomestnega lesenega stropa in lesenega ostrešja, da je zaščitila objekt pred propadom in omogočila bivanje v njem, saj drugega stanovanja ni imela. Ta rekonstrukcija stanovanjske hiše, za katero si ni pridobila gradbenega dovoljenja, je predmet posebne inšpekcijske odločbe št. 06122-330/2009/7-5207 z dne 2. 4. 2009. Predmet tega postopka pa so zidana garaža, lesena drvarnica in lesen vetrolov pred vhodom v hišo, ki so bili zgrajeni brez potrdila ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. Zavezanka je šele leta 1986 izvedela (ob vpogledu v zemljiško knjigo), da njena starša A.A. in B.B. nista bila zemljiškoknjižna lastnika navedene stanovanjske hiše na parc. št. 42/1, k.o. ... ter pripadajočih zemljišč ob hiši, parc. št. 494/2 in 494/3, k.o. ..., ampak je bila zemljiškoknjižna lastnica C.C. iz Kanade. Navedena lastnica na poslano pošto ni odgovarjala, kasneje pa je umrla. Tako je tožnica leta 2005 s strani sedanje lastnice D.D. iz Toronta v Kanadi, prejela zahtevo za izpraznitev objekta. Tožnica je prepričana, da je C.C. staršem hišo s pripadajočim zemljiščem prodala pred odhodom v Kanado. Kljub temu pa tožnica ni uspela vknjižiti svoje lastninske pravice. Obravnavani poseg torej tožnica kot investitorka ni priglasila pristojnemu organu (ni si pridobila odločbe o dovolitvi priglašenih del), kot je bilo to (za enostavne objekte) ob začetku gradnje leta 1985 določeno v takrat veljavnem 46. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO, Ur. list SRS, št. 34/84 in RS, 59/96). Tudi danes, ko je v veljavi ZGO-1 (Zakon o graditvi objektov, Ur. list RS, št. 102/04- UPB1 in 126/07 – ZGO-1B), nima nobenega upravnega dovoljenja niti po določbah Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Ur. list RS, št. 37/2008), niti po prej veljavnem Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik, Ur. list RS, št. 114/03 in št. 130/04), ki je veljal pred navedeno Uredbo do dne 15. 5. 2008. Glede na to, da ni izkazala pravice graditi (ni lastnica objekta), bi po obeh navedenih predpisih morala imeti gradbeno dovoljenje. Tožnica je torej izvajala nelegalno gradnjo pomožnih nezahtevnih objektov po določbah 2. člena ZGO-1. 5. točka izreka odločbe, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, temelji na določbi tretjega odstavka 146. člena ZGO-1. Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko in pravno stanje zadeve. Pritožbeni ugovor, da ugotovitev lastništva spornih nepremičnin predstavlja predhodno vprašanje, je neutemeljen glede na določbe prvega odstavka 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2). Izkaz pravice graditi ne predstavlja predhodnega vprašanja, ampak je eden od pogojev, ki jih mora izpolnjevati investitor za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja. Razlog, zaradi katerega investitor nima gradbenega dovoljenja, za odreditev inšpekcijskega ukrepa po določbah 152. člena ZGO-1, ni pomemben.

Tožnica v tožbi navaja, da sama oz. že prej njeni pravni predniki (ki so pričeli s sporno gradnjo oz. sanacijo) v letu 1994 niso mogli pridobiti gradbenega dovoljenja, ker niso zemljiškoknjižni lastniki zemljišča oz. nepremičnin. Zemljiško knjižna lastnica je bila namreč v letu 1986 umrla C.C. iz Kanade, zapuščinski postopek po njej pa je bil uveden šele v letu 2005. Pri Okrožnem sodišču v Mariboru je pod opr. št. III P 152/2006 v teku pravni postopek zaradi ugotovitve lastninske pravice na spornih nepremičninah (parc. št. 494/2 in 494/3, k.o. ...), ki še ni pravnomočno končan. Vprašanje lastništva navedenih spornih nepremičnin predstavlja predhodno vprašanje za pridobitev ustreznega dovoljenja za gradnjo skladno z določili 147. člena ZUP, saj bi tožnica kot investitorka lahko pridobila gradbeno dovoljenje, če bi bila zemljiškoknjižna lastnica predmetnih parcel. Zato bi bilo potrebno z odločitvijo tudi v obravnavanem inšpekcijskem postopku počakati do dokončanja pravdnega postopka. Iz navedenih razlogov je nesprejemljivo tudi stališče drugostopnega organa, da za odreditev inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 ni pomembno, iz katerih razlogov investitor nima gradbenega dovoljenja. V delu, ki se nanaša na odstranitev vetrolova pred hišo (na parc. št. 494/2, k.o. ...) je izrek izpodbijane odločbe tudi neizvršljiv, ker je povezan z izvršitvijo druge upravne odločbe, s katero se tožnici nalaga odstranitev ostrešja na rekonstruiranem objektu. Ta druga odločba gradbene inšpektorice pa je bila odpravljena z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 7. 2009. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, kakor tudi drugostopno odločbo, tožena stranka pa je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka, pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena V obravnavanem primeru je prvostopni organ tudi po presoji sodišča utemeljeno odločil, da mora tožnica kot inšpekcijska zavezanka ustaviti gradnjo predmetnih objektov (garaže, drvarnice in lesenega vetrolova) in jih odstraniti, saj jih, upoštevaje zemljiškoknjižno stanje, gradi na tujem zemljišču. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljujeta oba upravna organa in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/2010).

Po 3. členu ZGO-1 (pogoji za začetek gradnje) se lahko gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja oz. pod pogoji iz drugega odstavka tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja. Gradnja brez gradbenega dovoljenja predstavlja izjemo od pravila, da se sme graditi le z gradbenim dovoljenjem. Ta izjema pa je mogoča v primeru, da gre za enostavni objekt iz tretjega odstavka 3. člena ZGO-1 Tožnica je začela z gradnjo spornih objektov že leta 1985 (po požaru). Pogoji za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja so se v različnih obdobjih od takrat urejali različno, kot je to navedeno že v izpodbijani odločbi in povzeto v uvodnem delu te sodbe. Vedno pa je bila gradnja enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja mogoča zgolj v primeru, da je imel investitor izkazano lastninsko pravico na zemljišču posega ali vsaj kakšno drugo stvarno pravico, ki mu je dajala pravico do gradnje. Tudi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja mora investitor priložiti dokazilo o pravici graditi (če ta pravica ni vpisana v zemljiško knjigo), kot je to določeno v četrtem odstavku 54. člena ZGO-1. Brez izkazane pravice do gradnje ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja, niti izvajati kakih drugih gradbenih posegov, za katere sicer (ob izkazani pravici graditi) gradbeno dovoljenje niti ne bi bilo potrebno.

Ker je izkazana pravica do gradnje (v zemljiški knjigi ali z ustreznimi listinami) eden od osnovnih pogojev za izdajo oz. pridobitev gradbenega dovoljenja, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da gre pri tem vprašanju za predhodno vprašanje v smislu določb ločili 147. člena ZUP. Predhodno vprašanje je namreč po določbah 147. člena ZUP vprašanje, katerega rešitev je nujna za rešitev zadeve, je pa samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Takšno (predhodno) vprašanje lahko organ (ob drugih pogojih iz ZUP) obravnava sam ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojen organ. Izkaz pravice graditi pa, glede na navedeno, ne predstavlja predhodnega vprašanja, ampak je eden od pogojev, ki jih mora izpolnjevati investitor za to, da lahko pridobi gradbeno dovoljenje oz. da lahko, če so izpolnjeni ostali pogoji, gradi enostaven objekt tudi brez njega. Zato ima drugostopni organ prav ko navaja, da razlog, zaradi katerega tožnica v obravnavanem primeru nima gradbenega dovoljenja, za odreditev inšpekcijskega ukrepa po določbah 152. člena ZGO-1, ni pomemben.

Tožbeni ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na odstranitev vetrolova pred hišo neizvršljiv, predstavlja nedovoljeno tožbeno novost v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, saj tega ugovora tožnica v upravnem postopku ni navajala in se upravni organ zato do njega ni mogel opredeliti. Je pa ta ugovor po presoji sodišča tudi vsebinsko neutemeljen, saj tožnica ni izkazala, zakaj vetrolova, ki je samostojen lesen prizidek k stanovanjski hiši (fotografije v spisih zadeve), ne bi bilo mogoče samostojno odstraniti.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnica v obravnavanem primeru v sporu ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške postopka.