Jedro

Čeprav se 4. odst. 43. čl. SKPgd, ki določa, da je norma ali drugo merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezna, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih, nanaša na plače, jo je potrebno uporabiti v konkretnem primeru, ko se presoja disciplinska kršitev, ki je v pravilniku tožene stranke določena kot nedoseganje pričakovanih rezultatov dela tri mesece zaporedoma. To pomeni, da tožnika ni mogoče spoznati za disciplinsko odgovornega zaradi nedoseganja norme, ki je bila v spornem obdobju previsoko zastavljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Odločbi tožene stranke z dne 14.10.2002 in 2.12.2002, na podlagi katerih je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, se razveljavita.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal pred odstranitvijo z dela iz podjetja, mu za čas nezakonite odstranitve obračunati in izplačati prikrajšanje iz naslova plače v pripadajočih neto zneskih ter po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila in mu v delovno knjižico vpisati zaostalo delovno dobo, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 543.620,00 SIT (sedaj: 2.268,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26.4.2006 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 211,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 14.10.2002 in 2.12.2002, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo, mu za čas nezakonite odstranitve obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači v pripadajočih neto zneskih, odvesti predpisane davke in prispevke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila ter mu v delovno knjižico vpisati delovno razmerje. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka pravilno izvedla zoper tožnika disciplinski postopek ter ga iz utemeljenih razlogov spoznala za odgovornega storitve očitane hujše disciplinske kršitve, na podlagi katere mu je prenehalo delovno razmerje.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/02), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvajalo postopka v skladu z napotki pritožbenega sodišča, saj ni upoštevalo dejstva, da komercialisti na terenu v spornem času niso dosegli 90 % realizacije. Izvajalo je le tiste dokaze in dejstva, ki so v korist tožene stranke. Takrat sodelavci V.V., S.P. in G.S. niso dosegli predvidenih rezultatov dela. M.P. ne more biti primerljiv z njim, saj je pokrival širši prodajni prostor, lahko bi ga označili tudi za neformalnega vodjo celotne prodaje. Poleg tega se je invalidsko upokojil. Z njim se ne more primerjati tudi B.K., ki je bil pri toženi stranki zaposlen pogodbeno kot samostojni podjetnik. Tožena stranka na izpraznjena delavna mesta komercialistov ni zaposlila nobenih novih izvajalcev, kar kaže na pravi razlog njegovega prenehanja delovnega razmerja. Ni mogoča primerjava dela komercialista na terenu s komercialisti v pisarnah oz. s sedečimi komercialisti. Sodišče prve stopnje je pri presoji dokazov dalo prevelik pomen izpovedbama vodji prodaje in direktorju. Premalo je upoštevalo njegovo izpoved in dejstvo, da je takrat tožena stranka uvajala dilersko prodajo. Nikoli ni zasedal delovnega mesta komercialista senior, saj glede tega ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. V spornem času je izpolnil zastavljeni plan prodaje, če bi se upoštevala tudi prodaja stroja za družbo M. d.o.o.. Čeprav je bila prodaja dejansko izvedena po njegovem odhodu, je o tem vse potrebne dogovore opravil še v času delovnega razmerja. Poleg tega sodišče ne bi smelo izhajati iz dejstva, da je v letu 2002 ustanovil svojo firmo, ki ni v ničemer vplivala na njegovo delo pri toženi stranki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti. V ponovljenem postopku je sicer sledilo napotkom iz razveljavitvenega sklepa ter se opredelilo do nerealnosti zastavljenega plana prodaje pri tožniku in njegovo realizacijo v spornem času. Vendar je na podlagi izvedenih dokazov na ugotovljeno dejansko stanje z odločitvijo o zavrnitvi tožnikovih zahtevkov zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od 1.4.1998 dalje na delovnem mestu komercialista junior z delovnimi zadolžitvami na območju telefonskih omrežij 069 in 062. Na začetku je uspešno opravil 3 mesečno poskusno delo. Njegovo delo je obsegalo prodajo fotokopirnih strojev, faksov, digitalnih fotoaparatov in tiskalnikov. Prodaja je potekala po telefonu, pošti in obiskih pri novih ter starih strankah. Na podlagi vsakokratnega mesečnega plana tožene stranke, ki ga je potrdil s podpisom, je moral izpolniti njegovo realizacijo, kar mu je v času zaposlitve do spornega obdobja v letu 2002 v celoti uspevalo. Čeprav ni sklenil nobenega dodatka k pogodbi o zaposlitvi, je bil konec leta 1999 razporejen na delo komercialista seniorja s povečanim planom prodaje, in sicer od prejšnjega 10.000 DEM, na višji znesek 15.000 DEM. Tožniku se je v nadaljevanju obračunavala plača v skladu z novim delovnim mestom in tudi delovna uspešnost, zaradi česar ne more bito sprejemljiva njegova pritožba, da dela komercialista seniorja nikoli ni izvajal, čeprav glede tega ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da so v letu 2002 izvajali delo komercialista na terenu tožnik, V.V., S.P., M.P. in B.K., ki so lahko tožnikovi primerljivi delavci, ne pa tudi ostali komercialisti, ki so izvajali delo na sedežu tožene stranke. V tej zvezi je sodišče prve stopnje preizkusilo izpovedbe sodelavcev V.V., S.P. in S., da so se prodajni pogoji v letu 2002 poslabšali zaradi uvajanja dilerske prodaje in konkurenčne dejavnosti tako, da komercialisti na terenu niso dosegali planirane prodaje. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov o prodaji navedenih komercialistov in opisanih dejstev ugotovilo, da takrat plan prodaje pri toženi stranki ni bil realno postavljen, saj več kot 90 % komercialistov plana ni zmoglo. Tožena stranka je tako imela za komercialiste v obdobju, ki je bilo podlaga za disciplinski postopek, previsoko postavljeno normo.

Po določbi 4. odstavka 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), ki se sicer nanaša na normo v zvezi s plačo, se za predvidene delovne rezultate štejejo tisti rezultati, ki so merjeni po vnaprej določenih kriterijih, individualno ali skupinsko. Norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov je ustrezna, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno navedeno določbo uporabiti tudi v predmetnem sporu, ko gre za obravnavanje hujše kršitve delovnih obveznosti, za katero se mora izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja iz 3. točke 24. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti – nedoseganje pričakovanih rezultatov dela 3 mesece zaporedoma, čeprav bi jih delavec objektivno lahko dosegel. Tožena stranka je tožniku očitala takšno kršitev, vendar ni upoštevala dejstva, da tožnik zaradi razlogov previsoko zastavljene norme v spornem času objektivno ni mogel doseči pričakovanih rezultatov dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da 90 % komercialistov na terenu, vključno s tožnikom, v spornem času ni doseglo plana prodaje, to je pričakovanih rezultatov dela 3 mesece zaporedoma, kar ne more utemeljevati uporabe navedene hujše kršitve delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju zmotno preizkušalo ostale razloge, da bi tožnik kljub temu lahko dosegel planirani plan prodaje, zaradi česar je z odločitvijo, ko je zavrnilo tožnikove zahtevke, v sporu zmotno materialnopravno razsodilo.

Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in zahtevkom tožnika za razveljavitev disciplinskih odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, reintegraciji, plačilom materialnega prikrajšanja in vpisom zaostale delovne dobe v delovno knjižico, v celoti stroškovno ugodilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Ker je tako tožnik s svojimi zahtevki v celoti uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti nastale stroške postopka, ki jih je imel z zastopanjem po pooblaščencu pred sodiščem prve stopnje in sicer v skladu z dejansko potrebnimi stroški ter veljavno Odvetniško tarifo. Pritožbeno sodišče ni priznalo tožniku stroškov zastopanja v disciplinskem postopku, saj pri njih ne gre za stroške pred sodiščem prve stopnje (151. člen ZPP). Tako je pritožbeno sodišče po predloženem stroškovniku priznalo tožniku za tožbo 300 točk (tarifna številka 10/1a – Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 7/95), to je stroške za disciplinsko zadevo, ne pa tudi za dajatveni zahtevek, ki ga je postavil samo opisno in ne v konkretnih zneskih, za udeležbo pooblaščenca na prvem pripravljalnem naroku dne 9.7.2003 300 točk in za odsotnost zaradi potovanja 120 točk. Nadalje mu je priznalo stroške po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/03 in sicer za udeležbo pooblaščenca na naroku obravnave dne 8.10.2003 150 točk, za trajanje 400 točk, za odsotnost pooblaščenca 120 točk, za pripravljalno vlogo z dne 29.10.2003 225 točk, za udeležbo pooblaščenca na naroku obravnave dne 28.11.2003 150 točk, za trajanje 200 točk in za odsotnost pooblaščenca 120 točk, za pritožbo z dne 16.1.2004 375 točk, za pripravljalno vlogo z dne 22.12.2005 225 točk, za udeležbo pooblaščenca na naroku obravnave dne 4.10.2006 150 točk, za trajanje 50 točk, za odsotnost pooblaščenca 120 točk, za dopisa z dne 10.1.2006 in 31.1.2006 (dokazni predlog) 2 x po 50 točk, za udeležbo pooblaščenca na obravnavi dne 26.4.2006 150 točk, za trajanje 150 točk in za odsotnost pooblaščenca 120 točk, to je skupaj 3525 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 110,00 SIT, veljavne v času izdaje prvostopenjske sodbe (Ur. l. RS, št. 67/03) in 20 % DDV znaša 465.300,00 SIT. Poleg tega je priznalo tožnikovemu pooblaščencu še administrativne stroške v znesku 7.200,00 SIT (15. člen OT/03) ter potne stroške za udeležbo na petih narokih glavne obravnave, to je 5 x po 14.224,00 SIT, to je skupaj 543.620,00 SIT (sedaj: 2.268,00 EUR) stroškov postopka na prvi stopnji, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče ni priznalo tožniku priglašenih stroškov za pripravljalne vloge z dne 5.3.2003, 29.9.2003 in 9.1.2006, saj gre pri vsebini navedenih vlog za ponavljanje dejstev bodisi iz tožbe ali pa iz ostalih pripravljalnih vlog, ki jih je pritožbeno sodišče že upoštevalo pri odmeri stroškov.

Pritožbeno sodišče je glede priglašenih stroškov tožene stranke v postopku na prvi stopnji odločilo, da jih nosi stranka sama, saj v sporu ni uspela. Takšna odločitev je skladna tudi z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja nosi delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tega dejstva pa pritožbeno sodišče v primeru tožnika ni ugotovilo. Odločitev o stroških postopka ima podlago v določbi 2. odstavka 165. člena ZPP.

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče mu je v skladu s pritožbenim uspehom priznalo za pritožbo 375 točk, kar ob sedanji vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV znaša 207,00 EUR, k temu znesku mu je priznalo še 4,00 EUR iz naslova administrativnih stroškov, to je skupaj 211,00 EUR in pritožbene stroške v navedeni višini naložilo v plačilo toženi stranki, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe.