Jedro

Tožniku ustno izdan sklep o izrečenem ukrepu omejitve gibanja bi moral biti utemeljen z (identičnimi kot so nato povzeti v pisni odpravek sklepa) razlogi za izrek ukrepa.

Organ zaključek, da je tožnik izrazito begosumen, opira zgolj na ugotovitev, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo, zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji. Iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa pa tak razlog ne izhaja, pač pa je navedeno zgolj, da se tožniku ukrep omejitve gibanja izreka zaradi predaje kot odgovorni državi Hrvaški; kar pa po presoji sodišča ne more šteti kot razlog za izrek ukrepa, saj navedba v zapisniku ni utemeljena z dejstvi, ki kažejo na nevarnost pobega.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1424/2016/3 (1313-20) z dne 28. 11. 2016 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju upravni organ) na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 v I. točki izreka odločilo, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. … 1996 v kraju Swat, državljan Pakistana (v nadaljevanju tožnik), pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, … 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V II. točki izreka izpodbijanega sklepa je navedeno, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 26. 11. 2016 od 10:40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je tožnik dne 26. 11. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo razvidno iz dokumentacije, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v drugi državi članici EU.

Upravni organ v izpodbijanem sklepu navaja, da iz dokumentacije izhaja, da je tožnika dne 24. 11. 2016 obravnavala Policijska postaja Ž.. Iz policijske depeše z dne 24. 11. 2016 izhaja, da je bil tožnik prijet dne 23. 11. 2016 ob 10:35 do 15:30 ure na območju ob avtocesti A1 izven kraja Š. in P. pred cestninsko postajo V. v smeri Ljubljane. Prijet je bil v večji skupini ljudi v gozdu na omenjeni lokaciji. Na policijski postaji je tožnik izjavil, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ker je ogrožen s strani talibanskih skrajnežev. Izjavil je, da je njegova ciljna država Italija. V policijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik skupaj z ostalimi prebežniki potoval iz svoje države preko neznanih držav do Republike Hrvaške, kjer jih je prevzel voznik tovornega vozila in jih nato v spremstvu prepeljal preko državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo izven mejnega prehoda - na zeleni meji domnevno nekje na območju PU Maribor v jutranjem času 23. 11. 2016 (vozili so se po hribovju med vinogradi). Z vožnjo so nadaljevali do avtoceste A1 in tudi naprej po A1 v smeri Ljubljane. V T. so napolnili tovorno vozilo z gorivom in s potjo nadaljevali proti cestninski postaji V.. Pred cestninsko postajo Vransko se naj bi jim kombinirano vozilo pokvarilo, zaradi česar so se ustavili. Prebežnike so izpustili iz vozila, ti pa so preplezali ograjo ob avtocesti in pobegnili v gozd. V nadaljevanju so bili prijeti s strani policistov in takrat so zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je bil s tožnikom opravljen razgovor ob prisotnosti pooblaščenke, ko je bil s strani uradne osebe soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil, je tožnik izjavil, da ni nikjer zaprosil. Na vprašanje uradne osebe, s katerimi dokumenti je odšel iz svoje matične države in kje ima dokumente, je tožnik povedal, da je imel potni list in osebno izkaznico, a ju je izgubil v Iranu, da pa ima na telefonu sliko svoje osebne izkaznice. Na vprašanje uradne osebe, katera je bila njegova ciljna država, je prosilec izjavil, da je želel v Nemčijo. Uradna oseba je po končani vlogi za mednarodno zaščito tožniku ustno naznanila ukrep pridržanja zaradi predaje pristojni državi članici EU, ker je bilo na podlagi prstnih odtisov v bazi EURODAC ugotovljeno, da je tožnik pred tem zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji dne 14. 9. 2016. Organ se sklicuje na prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je zato odgovorna, glede na merila iz poglavja III Uredbe Dublin III. Nato se sklicuje tudi na določilo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, iz katerega med drugim izhaja, da pristojni organ v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku. Pristojni organ pa nikakor ni prekoračil meje prostega preudarka, ko se je odločil za izrek ukrepa o omejitvi gibanja tožniku, saj je ta že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil na ilegalen način. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel ilegalno v Nemčijo. Na podlagi navedenega je pristojni organ utemeljeno prepričan, da je tožnik izrazito begosumen. Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito prikril zelo pomemben podatek, da je že zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav ga je o tem predhodno informirala njegova pooblaščenka. Tožnik je podatke zamolčal, zato je očitno, da je neverodostojen in da ne spoštuje pravnega reda Slovenije. Ker obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji, je za nadaljevanje postopka tožniku potrebno omejiti gibanje.

ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Glede na navedeno je potrebno presoditi, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III.

Pristojni organ je tako najprej preverjal, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja, zaradi povečanja prosilcev za mednarodno zaščito, opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma, le tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je le ta bil na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Od 1. 1. 2016 do vključno 25. 10. 2016 je azilni dom samovoljno zapustilo 64,18% vseh nastanjenih prosilcev za mednarodno zaščito.

Pristojni organ se je pri svoji odločitvi, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprl tudi na sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014, opr. št. 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014). O tem je odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Republiki Bolgariji in samovoljno zapustil to državo, nato pa na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo, kjer ga je ujela policija in potem zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, pristojni organ ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil, s tem pa bi bila onemogočena izvedba postopkov v zvezi s predajo. Očitno je, da je nameraval iti proti Nemčiji, kot je to navedel v prošnji za mednarodno zaščito, in da Republika Slovenija ni bila njegova ciljna država, v kateri bi želel zaprositi za mednarodno zaščito. Tudi glede na to, ko je zatajil dejstvo, da je zaprosil za mednarodno zaščito že v Republiki Bolgariji, je očitno, da je neverodostojen in da ne spoštuje pravnega reda države.

2. Tožnik izpodbija sklep zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Opozarja na razliko med ustno naznanjenim ukrepom pridržanja in pisnim odpravkom sklepa, saj iz zapisnika z dne 26. 11. 2016 izhaja, da mu je bil navedeni ukrep izrečen za čim manj časa oziroma dokler bo to potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z Uredbo. Pisni odpravek izpodbijane odločbe pa ne omejuje pridržanja na čim manj časa temveč zgolj s časovno opredelitvijo do predaje odgovorni državi članici. Ker pisni odpravek ni identičen ustni odločbi, je organ kršil pravila postopka ter posegel v tožnikovo ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Tožnik ugovarja, da je organ tudi kršil njegovo pravico do tolmačenja v njemu razumljivem jeziku, saj iz zapisnika izhaja, da je bil prisoten Hotak Azatullah, tolmač za arabski jezik. Tožnikov materni jezik pa je paštu, poleg tega govori tudi urdu.

Nadalje tožnik ugovarja postopanju organa po prostem preudarku in se med drugim sklicuje na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I U 26/2016, po katerem odločanje organa o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji.

Ne glede na procesne kršitve tožnik uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z nepravilno uporabo materialnega prava glede vprašanja, ali je pri tožniku podana (znatna) nevarnost pobega skladno z Uredbo Dublin III v zvezi z 68. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožnik navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, kako je organ ugotavljal nevarnost pobega, niti ali je upošteval vse postavljene pravne standarde v zvezi s tem. Razlogi so tako pavšalni, da z njimi ni mogoče polemizirati in torej odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (bistvena kršitev določb postopka). Poleg tega je organ navedel, da obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil azilni dom, ker je že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil na ilegalen način. Pri tem se organ sploh ni opredelil do tega, kako je zaključil, da je tožnik Bolgarijo zapustil na ilegalen način (bistvena kršitev določb postopka). Iz tako pavšalnih (in napačnih) navedb izhaja, da je tožnik pridržan zgolj zato, ker je prosilec, kar pa je po prvem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III in prvem odstavku 26. člena Procesne direktive(1) prepovedano. Dejstvo, da je tožnik zapustil Republiko Bolgarijo, ni zadostno nesodelovanje, da bi bilo nujno, da se tožnika pridrži v Centru za tujce. Opisane okoliščine ne utrjujejo prepričanja, da je ukrep nujen. Organ je svojo odločitev za strožji ukrep obrazložil zgolj z razliko v varovanju objektov oziroma s tem, kdo ga izvaja. Navedena razlika ne opravičuje, da se omeji gibanje za prosilce za mednarodno zaščito znotraj Centra za tujce. Nezmožnost uporabe manj prisilnih ukrepov, kot je to, da se tak ukrep izreče na območje azilnega doma, se mora namreč nanašati na okoliščine v zvezi s tožnikom, ne pa zgolj na splošne okoliščin zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Poleg tožbenih ugovorov tožnik podaja tudi obširno pravno naziranje glede pravne podlage za izrek ukrepa pridržanja in standardov v zvezi z ugotovitvijo znatne nevarnosti pobega. Zaradi nezakonitosti akta predlaga njegovo odpravo in takojšnje prenehanje izvajanja ukrepa pridržanja v Centru za tujce v Postojni na podlagi drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Recepcijske direktive(2).

3. Toženka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila upravne spise v zadevi ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem brez vsebinske opredelitve do tožbenih navedb v celoti le-te prereka in vztraja pri izpodbijanem sklepu in razlogih zanj ter sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. Tožnik izpodbija sklep, s katerim je odločeno, da se ga pridrži za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna, od ustne seznanitve dne 26. 11. 2016 od 10:40 ure, do predaje. Organ je odločitev oprl na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ter v bistvenem na svoj zaključek, da je tožnik zaradi preteklega ravnanja - ker je pred tem, 14. 9. 2016, zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, kar je ugotovil na podlagi tožnikovih prstnih odtisov v bazi Eurodac, nato pa državo ilegalno zapustil, v Republiki Sloveniji pa navedeno zamolčal - izrazito begosumen ter da je za to, da se omogoči izvedba postopkov za predajo odgovorni državi, treba uporabiti (strožji) ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce. Tožnik uvodoma ugovarja, da je organ zagrešil procesno napako in posegel v ustavno pravico tožnika iz 25. člena Ustave, ker se pisni odpravek sklepa o pridržanju razlikuje od ustnega sklepa. Poleg tega pa ugovarja še: - da je organ nepravilno uporabil določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ker je odločal po prostem preudarku, pri tem pa štel, da njegovih meja ni prekoračil; - da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kako je organ ugotavljal tožnikovo begosumnost in ali je pri tem uporabil ZTuj-2; - da so razlogi, na katere je organ oprl zaključek o begosumnosti, pavšalni ter tudi nimajo podlage v resničnih dejstvih; - da ugotovljene okoliščine primera ne utrjujejo prepričanja, da je ukrep nujen oziroma da uporaba manj prisilnih sredstev ni možna.

6. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

7. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

8. Po tretjem odstavku 84. člena ZMZ-1 o izreku ukrepa omejitve gibanja (na območje azilnega doma ali na območje Centra za tujce) pristojni organ odloči s sklepom. Po četrtem odstavku tega člena se prosilcu izreče ukrep ustno; prosilec o izrečenem ukrepu nemudoma prejme zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa; pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najpozneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa. Po šestem odstavku tega člena ima prosilec zoper sklep o izrečenem ukrepu omejitve gibanja na Center za tujce v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče; sodišče po predhodnem zaslišanju prosilca o tožbi odloči v treh delovnih dneh.

9. Glede na navedeno, ker se sklep o izreku ukrepa omejitve gibanja izdaja (najprej) ustno, o čemer se nemudoma seznani prosilca z zapisnikom, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa (četrti odstavek 84. člena ZMZ-1), to pomeni, da bi tožniku ustno izdan sklep o izrečenem ukrepu omejitve gibanja na Center za tujce moral biti utemeljen z (identičnimi kot so nato povzeti v pisni odpravek sklepa) razlogi za izrek ukrepa, ki izhajajo iz citiranih določb drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III (v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), med drugim tako tudi o znatni nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče sta že zavzela stališče, da opredelitev pojma „nevarnost pobega“, kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III (po stališču Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 so to najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alinei prvega odstavka).

10. Iz izpodbijanega (pisnega odpravka) sklepa izhaja, da organ zaključek, da je tožnik izrazito begosumen, opira zgolj (ali vsaj v bistvenem) na ugotovitev, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo, 14. 9. 2016, zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, kar je upravni organ ugotovil iz podatkov baze EURODAC, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji pa to zamolčal (kar bi lahko ustrezalo uporabi kriterija iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, po kateri je okoliščina, ki (tudi) kaže na nevarnost pobega osebe, navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku). Iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja z dne 26. 11. 2016 (ki je v upravnem spisu, v katerega je sodišče vpogledalo na glavni obravnavi) pa tak razlog ne izhaja, pač pa je navedeno zgolj, da se tožniku ukrep omejitve gibanja izreka zaradi predaje kot odgovorni državi Hrvaški; kar pa po presoji sodišča ne more šteti kot razlog za izrek ukrepa, saj navedba v zapisniku ni utemeljena z dejstvi, ki kažejo na nevarnost pobega. To že glede na prej citirano določbo prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, po kateri države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek za predajo odgovorni državi članici EU.

11. To pa pomeni, da izreka ukrepa organ ni oprl na razlog, ki je za omejitev gibanja določen v pozitivni pravni ureditvi (nacionalni in EU) in da je tako podan razlog za odpravo izpodbijanega sklepa po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Na tak razlog v postopku upravnega spora pazi sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 20. člena ZUS-1, prvi odstavek 40. člena ZUS-1); (ZUS-1 pa se po četrtem odstavku 71. člena ZMZ-1 uporablja v postopku sodnega varstva po tem zakonu).

12. Z nadomestitvijo razloga, navedenega v ustnem sklepu o izreku ukrepa (zaradi predaje kot odgovorni državi Hrvaški), z drugim razlogom v pisnem odpravku sklepa, ki pa bi podlago v pozitivni pravni ureditvi lahko imel, kot se je sodišče že opredelilo (da je tožnik izrazito begosumen, glede na to, da je pred prihodom v Slovenijo, 14. 9. 2016, zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, kar je upravni organ ugotovil iz podatkov baze EURODAC, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji pa to zamolčal), (namreč) navedene kršitve organ ni mogel sanirati.

13. Poleg tega iz podatkov spisne dokumentacije izhaja, da je na izpisu iz sistema EURODAC, na katerega je organ (očitno) oprl ugotovitev, da je tožnik 14. 9. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, datum 29. 11. 2016. To pa bi kazalo, da je podatek o tožnikovi podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji organ pridobil po izdaji ustnega sklepa dne 26. 11. 2016 in celo pisnega odpravka sklepa, ki je datiran na 28. 11. 2016, sicer pa je bil tožniku vročen 1. 12. 2016. Organ pa v izpodbijanem sklepu tudi ni pojasnil, kako je iz sklicne številke osebe na izpisu iz sistema EURODAC razbral podatke, ki jih je o tožnikovi podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji navedel. Na glavni obravnavi pa je tožnik dejstvo vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji izrecno zanikal. Pri čemer je priznaval, da so mu bili prstni odtisi v Bolgariji odvzeti, vendar je zanikal, da bi podal prošnjo za mednarodno zaščito, ob tem ko pa naj bi sicer ob njegovem prijetju ne bila prisotna ne pravni svetovalec ne tolmač. Kar vse bi lahko kazalo tudi na nepopolno ali nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, na katero se opira izpodbijani sklep (pisni odpravek), ter na to, da tožnik pred odločitvijo organa ni imel možnosti izjave o odločilnih dejstvih.

14. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrača organu v ponovni postopek. Ob ugotovljenem razlogu za odpravo izpodbijanega sklepa se sodišče kot nepotrebno do posameznih toženih navedb ni posebej opredeljevalo.

15. Po določbi drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU, v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, se v primeru, „kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpusti.“ Glede na določbo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, ki pa v konkretnem primeru niso podane, saj sodišče izpodbijanega akta ni spremenilo na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja (oziroma ob odločanju na podlagi 66. člena ZUS-1). To pomeni, da je ta sodba pravnomočna in učinkuje takoj, ko je strankam vročena. Zato mora pristojni organ nemudoma po vročitvi te sodne odločbe (toženki) prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce (če ne sprejme novih ukrepov v skladu z ZMZ-1 in Uredbo Dublin III).

opomba (1) : Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščito.

opomba (2) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.