Jedro

Rok, ki ga ZDen določa za vložitev zahteve za denacionalizacijo (zahteva mora biti vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi zakona - 1. odstavek 64. člena ZDen), je materialni, prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, po preteku navedenega roka pa pravica do denacionalizacije ugasne. Pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo je procesna predpostavka za meritorno obravnavanje zahteve, na kar je organ, ki v postopku odloča, dolžan paziti po uradni dolžnosti in zahtevo zavreči oziroma z njo ravnati po 2. odstavku 125. člena ZUP/86.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Zahteva stranke z interesom A., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopni organ) na pritožbo A., pritožbi ugodilo in odpravilo delno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 321-37/93-387 z dne 13. 7. 2009 (1. točka izreka) in zahtevo za denacionalizacijo vlagateljic B. za del podržavljene parc. št. 333 k.o. ... (sedaj del parc. št. 334/3 do 18/2162-tin k.o. ...) ter za del podržavljene parc. št. 329 k.o. ... (sedaj del parc. št. 329/37 do 1/319-tin, del parc. št. 329/38 do 36/82-tin in del parc. št. 325/19 do 41/203-tin, vse k.o. ...) zavrnilo (2. točka izreka), zavrnilo pa je tudi zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je Upravna enota Ljubljana (prvostopni organ) odločil, da sta Republika Slovenija in A. dolžni v roku 15 dni po pravnomočnosti delne odločbe izročiti upravičenkam – tožeči stranki v last in posest del parc. št. 329/37 do 1/319-tin in del parc. št. 329/38 do 36/82-tin, zk.vl.št. ... k.o. ... (1. točka izreka), da je zavezanka Mestna občina Ljubljana dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti delne odločbe izročiti tožeči stranki v last in posest del parc.št. 325/19 do 41/203-tin, zk.vl.št. ... k.o. ... in del parc. št. 334/3 do 18/2162-tin, zk.vl.št. ... k.o. ... (2. točka izreka). Zoper odločbo se je pritožila zavezanka A. iz razloga nepravočasno vložene zahteve za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin, ki so bile ob podržavljenju vpisane v vl.št. ... k.o. ... Drugostopni organ uvodoma ugotavlja, da sta bili nekdanji parceli št. 333 in 329 k.o. ... podržavljeni tožeči stranki z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo št. 546/2 z dne 30. 3. 1948, tako iz navedene odločbe kot iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska za vl.št. ... k.o. ... pa je razvidno, da sta bili parceli št. 333 in 329 k.o. ... ob podržavljenju vpisani v vl.št. ... k.o. ... V nadaljevanju pa se drugostopni organ v celoti sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. I U 306/2009-35 z dne 30. 3. 2010, s katero je bilo odločeno o pravočasnosti vložitve zahteve za denacionalizacijo za parcele, podržavljene z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo št. 546/2 z dne 30. 3. 1948 ter tedaj vpisane v zk.vl.št. ... k.o. ... Sodišče je zahtevek tožeče stranke za vrnitev parcel, ob podržavljenju vpisanih v zk.vl.št. ... k.o. ... zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni izkazano, da je bil zahtevek za denacionalizacijo pravočasno vložen. Drugostopni organ se sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po kateri je breme dokazovanja pravočasnosti vloge, vezane na rok, na stranki (sodba I Up 851/2005 z dne 22. 9. 2005 in I Up 143/98 z dne 8. 7. 1999). Ker je drugostopni organ ugotovil, da dokumenti zadeve ne izkazujejo, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v roku, določenem v 1. odstavku 64. člena ZDen, niti tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila vloga vložena pravočasno, je pritožbi zavezanke za vrnitev ugodil. Prvostopno odločbo je odpravil ter sam rešil zadevo tako, da je zahtevo zavrnil, ob uporabi 1. odstavka 242. člena ZUP/86. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopni organ štel zahtevo za pravočasno, in sicer, da je bila vložena 25. 11. 1992 ter se glede na to z vprašanjem pravočasnosti zahteve niti ni ukvarjal. Drugostopni organ pa ni izvedel posebnega dopolnilnega ugotovitvenega postopka, čeprav bi ga glede na pritožbene navedbe moral glede na 251. člen ZUP, zaradi česar je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. Prvostopni organ ni obrazlagal, zakaj šteje zahtevo za denacionalizacijo za pravočasno, ker pa se je ta okoliščina izkazala za relevantno, in jo je drugostopni organ očitno presojal drugače kot prvostopni organ, bi tožeča stranka morala imeti možnost, da se o tem izjasni v skladu z 9. členom ZUP. S takim postopanjem je bila kršena pravica tožeče stranke do poštenega sojenja in do enakega varstva pravic. Drugostopni organ se ne opredeli, zakaj šteje zahtevo za nepravočasno, in v obrazložitvi le navede, da je Upravno sodišče RS v Ljubljani s sodbo opr. št. I U 306/2009-35 z dne 30. 3. 2010 odločalo v upravnem sporu o pravočasnosti vložitve zahteve za denacionalizacijo za parcele, podržavljene z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo št. 546/2 z dne 30. 3. 1948, tedaj vpisane v zk.vl.št. ... k.o. ... Drugostopni organ ni sam ugotavljal dejstva nepravočasnosti zahteve, upoštevati pa je treba, da gre za ločene postopke ter meje pravnomočnosti, ki se ne razteza na obrazložitev. Zaradi tega odločbe ni mogoče preizkusiti. Dejstvo je, da je bila odločba Okrajne komisije za agrarno reformo št. 546/2 z dne 30. 3. 1948 vložena kot ena izmed prilog k nedvomno pravočasni zahtevi za denacionalizacijo, ter da je bila v sami zahtevi navedena. S citirano odločbo so bile podržavljene nepremičnine pri zk.vl. ..., vse k.o. ..., last B. Gre za listino, ki jo je bilo potrebno priložiti zahtevi za vrnitev podržavljenega premoženja in je bila nedvomno pravočasno vložena. Iz navedenega nedvomno izhaja, da je bila vsebina zahtevka za denacionalizacijo širša, kot sedaj poskuša prikazati drugostopni organ. Določbe ZUP o ravnanju z vlogo, ki je pomanjkljiva ali nepopolna, se uporabljajo tudi v postopku denacionalizacije. Tožeča stranka zatrjuje, da je v konkretnem primeru šlo za nepopolnost oziroma pomanjkljivost zahteve za denacionalizacijo, s pravočasno predloženo listino, odločbo Okrajne komisija za agrarno reformo št. 546/2 z dne 30. 3. 1948, pri čemer je nepopolnost zahteve moč odpraviti z ustrezno zahtevo upravnega organa. Predlaga tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem prič C.C., D.D., E.E., ki bodo vedele povedati, da je tožeča stranka tudi konkretno zahtevo za denacionalizacijo vložila na dan 25. 11. 1992. Sodišču predlaga, da v skladu z 51. členom ZUS-1 opravi glavno obravnavo, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi delno odločbo prvostopnega organa oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo drugostopnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalja do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

A., kot stranka z interesom v tem upravnem sporu, podaja odgovor na tožbo tožeče stranke, v katerem prereka njene navedbe ter se protivi izvedbi predlaganih dokazov. Navaja, da se strinja, da UE sploh ni obrazložila, čemu sporno zahtevo za denacionalizacijo šteje za pravočasno, prav ta okoliščina pa je bila predmet graje stranke z interesom v njeni pritožbi. Poleg tega je bila pritožba stranke z interesom izčrpna, priložene so ji bile vse relevantne listine, tako da se je tožena stranka o utemeljenosti pritožbe zlahka prepričala, prav tako pa se je lahko prepričala o nezakonitosti odločbe prvostopnega organa. Tožeča stranka je imela v pritožbenem postopku vse možnosti, da na pritožbo stranke z interesom odgovori. Tožeča stranka povsem protispisno trdi, da je odločbo o podržavljenju vložila znotraj prekluzivnega materialnega roka za vložitev zahteve. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je bila predmetna odločba št. 546/2 z dne 30. 3. 1948 v spis vložena dne 16. 4. 1996, kar pomeni nekaj let prepozno, glede na določbe ZDen. Zato ni mogoče govoriti o nepopolnosti vloge in dolžnosti upravnega organa, da stranko pozove na njeno dopolnitev. Povsem nerelevantni so tudi predlagani dokazi z zaslišanjem prič. Tožeča stranka je že v vlogi z dne 1. 6. 1995 trdila, da je zahteve za denacionalizacijo vlagal g. G.G., ki je leta 1994 umrl. Predlagane priče z okoliščinami vložitve zahteve za denacionalizacijo nimajo nikakršne zveze, saj je tožeča stranka v postopku zatrjevala in tako trdi tudi v predmetni tožbi, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena leta 1992, pooblastilo odv. ... pa datira iz leta 1993, prav tako pa tudi ostali dve predlagani priči v letu 1992 nista imeli nobenih pooblastil v zvezi s postopki denacionalizacije. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna zavrnitev zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju del parc. št. 333 in 329, vpisanih v zk.vl. ... k.o. ..., zaradi prepozno vložene zahteve za denacionalizacijo.

Tožeča stranka odločbo izpodbija zaradi kršitve določb postopka, ker drugostopni organ ni upošteval 251. člena ZUP (pravilno 242. člena ZUP/86) in je izpodbijano odločbo izdal, ne da bi postopek dopolnil sam, ali po organu prve stopnje. Prav tako tožeča stranka vztraja, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno.

Po presoji sodišča je drugostopni organ odločil pravilno in zakonito, na podlagi dejstev, ki izhajajo iz podatkov v upravnih spisih. Ugotovil je, da so bila v postopku na prvi stopnji zmotno ugotovljena dejstva, saj iz njih ne izhaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v roku, ki je določen v 1. odstavku 64. člena ZDen, to je do 7. 12. 1993. Glede na to je imel podlago, da v skladu s 1. odstavkom 242. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sam reši stvar.

Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je drugostopni organ neutemeljeno v izpodbijani odločbi povzel ugotovitve sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. I U 306/2009-35 z dne 30. 3. 2010. S citirano sodbo je sodišče na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08-odl. US, 107/09-odl. US, ZUS-1) samo odločilo o stvari, in po ugotovitvi, da zahteva za denacionalizacijo parc. št. 333 in 325/2, vpisani v zk.vl.št. ... k.o. ..., ni vložena v zakonskem roku, zahtevo za denacionalizacijo zavrnilo. V obravnavanem primeru pa je bil po presoji sodišča drugostopni organ dolžan navedeno sodbo tudi upoštevati, saj temelji na enaki dejanski in pravni podlagi, za katero gre tudi v obravnavanem primeru. Sodišče je namreč presojalo pravočasnost vložene zahteve za denacionalizacijo parcel, vpisanih v zk.vl.št. 580 k.o. ..., ki so bile podržavljene na podlagi odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana, št. 546/2 z dne 30. 3. 1948, s katero sta bili podržavljeni (med drugimi) tudi predmetni parceli – to pa je zahteva za denacionalizacijo, ki je predmet tudi tega upravnega spora. Sodišče je v citirani sodbi ugotovilo, da je bila zahteva za denacionalizacijo prvič omenjena v pripravljalni vlogi pooblaščenca tožeče stranke z dne 1. 6. 1995, v kateri je pooblaščenec rezimiral zahtevke za denacionalizacijo nepremičnin, ležečih v k.o. ... in k.o. ..., med drugim za vl.št. ... k.o. ..., ter navedel, da so bili obseženi v predlogu za denacionalizacijo, ki je bil vložen po takratnem zastopniku G.G. 25. 11. 1992. Za to zahtevo je sodišče ugotovilo, da se v spisni dokumentaciji sicer nahaja kot kopija zahteve, datirana z dne 16. 11. 1992, naslovljena na SO Ljubljana, podpisana s strani H.H., vendar ni opremljena z dohodno štampiljko upravnega organa, tako da bi iz nje bilo razvidno, kdaj naj bi bila vložena. Prav tako iz spisne dokumentacije izhaja, da zahteva ni bila evidentirana kot vložena, ne pri Občini Ljubljana Vič-Rudnik, in po reorganizaciji pri organu, ki je odločal, ne pri organih, za katere je pooblaščenec upravičenke zatrjeval, da naj bi bila vložena pri eni od njih (Občina Ljubljana-Center, Občina Kamnik). Glede na to tožeča stranka ni izkazala pravočasno vložene zahteve (npr. s potrdilom o oddaji priporočene poštne pošiljke ali potrdilom organa o vložitvi zahteve).

Rok, ki ga ZDen določa za vložitev zahteve za denacionalizacijo (zahteva mora biti vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi zakona - 1. odstavek 64. člena ZDen), je materialni, prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, po preteku navedenega roka pa pravica do denacionalizacije ugasne. Pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo je procesna predpostavka za meritorno obravnavanje zahteve, na kar je organ, ki v postopku odloča, dolžan paziti po uradni dolžnosti in zahtevo zavreči oziroma z njo ravnati po 2. odstavku 125. člena ZUP/86. V obravnavanem primeru je prvostopni organ nepravilno štel, da je bila zahteva vložena dne 25. 11. 1992, saj v postopku izvedeni dokazi tega ne potrjujejo, tožeča stranka pa tega dejstva ni uspela dokazati. Sodišče zavrača tožbene ugovore, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da se o zadevi izjavi, ter možnost, da vlogo dopolni po 68. členu ZUP/86, kot neutemeljene, tožeča stranka pa se tudi neutemeljeno sklicuje na neurejenost pisarniškega poslovanja upravnega organa v času vlaganja zahtev za denacionalizacijo.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke po izvedbi dokazov na glavni obravnavi, saj zaslišanje predlaganih prič na drugačno odločitev sodišča ne bi moglo vplivati.

Sodišče je zahtevo tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.