Jedro

Tožnik se sklicuje na nepravilno uporabo določila 3. člena EKČP zaradi nečloveškega ravnanja, ki naj bi ga povzročila njegova vrnitev v izvorno državo zaradi problema dostopa do prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča kot bistvenih elementov dostojnega življenja. Če tožeča stranka s tem cilja na nezakonitost odločitve o zavrnitvi subsidiarne zaščite, je po stališču Sodišča EU v sodbi v zadevi M'Bodj za izpolnjevanje subsidiarne zaščite nujno potrebno, da prosilec izkaže, da je preteča nevarnost odtegnitve minimalnih pogojev za preživetje posledica namernega ravnanja akterjev povzročanja resne škode. Tožnik pa takšnega namernega ravnanja povzročiteljev resne škode ni izkazal niti zatrjeval, zato je na tej podlagi odločitev tožene stranke tudi glede subsidiarne zaščite zakonita.

Sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se zavrne prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... 2000, državljan Kraljevine Maroko, kot očitno neutemeljena.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik kot ciljno državo navedel katerokoli evropsko državo, kjer bi dobil službo. Potni list in osebno izkaznico je izgubil v Turčiji. Drugih dokumentov nima in jih ne more priskrbeti. Kot razlog zapustitve države je navedel slabe ekonomske razmere in pomanjkanje varnosti. V Maroku ga je preživljala mama, ker sam ni našel dela. V Maroku je živel v soseski, ki ni varna, saj tam živi veliko zločinskih prestopnikov. Z njimi se je nekajkrat tudi stepel. Kot glavni razlog zapustitve izvorne države je navedel revščino in nevarno okolje, v katerem je živel. 3. Pristojni organ je opravil osebni razgovor. Prosilec je navedel, da je po narodnosti Arabec, rojen v kraju Casablanca. Celo življenje je živel v Maroku, natančneje v mestu Casablanca, ki ga je zapustil leta 2019. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj ga tam tega niso vprašali. V Hrvaški ni izrazil želje za mednarodno zaščito, saj je slišal, da od tam vračajo nazaj v BiH, obenem pa ni vedel, ali imajo na Hrvaškem možnost pridobitve mednarodne zaščite. Državo je zapustil zaradi kriminalcev in nasilja v njegovi soseski. Kriminalna skupina, ki se je ukvarjala s preprodajo ilegalnih izdelkov naj bi prosilcu predstavljala varnostno grožnjo. Prijaviti jih ni želel, saj so imeli denar za dobre odvetnike, ki bi jih na sodišču uspešno zagovarjali, obenem pa bi on postal njihov sovražnik, saj bi izvedeli, da jih je prijavil on. V Maroku je imel probleme, zaradi katerih je bil pod pritiskom. Vsak dan je bil priča sporom, zaradi katerih je policija prihajala v sosesko. Zaradi slednjega ga je bilo strah, saj so kriminalci pogosto bili tudi nasilni in vlamljali v hiše. Policija jih je večkrat tudi aretirala, vendar so bili hitro izpuščeni. Z omenjenimi prestopniki se je mesec dni pred odhodom tudi stepel, saj je bil eden od njih pod vplivom drog in se je grdo obnašal do njega. V pretepu je utrpel poškodbo roke, zaradi katere je moral obiskati bolnišnico. V Maroku se ni hotel preseliti v drug kraj, saj ni imel dovolj denarnih sredstev. Denar za pot je dobil od mame, ki še vedno živi v Casablanci v »normalnih« razmerah. Je v občasnih stikih z družino, ki mu od njegovega odhoda ni še nikoli potožila nad varnostno situacijo v njihovem kraju. V Maroku je težko živel, saj ni imel dovolj denarja, obenem pa niso imeli svojega stanovanja, zato so morali živeti v najemu. Ravno zaradi slednjega si niso mogli privoščiti selitve v kakšen varnejši kraj v Maroku. Njegov oče je opravljal priložnostna dela, sam pa zaposlitve ni našel. Ne spomni se točno, kdaj so se začele njegove težave s kriminalnimi skupinami, trdi da je bil pretep s pripadnikom kriminalne skupine mesec dni pred njegovim odhodom razlog za odhod iz države. Po pretepu je bil tri dni v bolnišnični oskrbi, kasneje pa je zanj skrbela njegova mama. Približno sedem dni po tem, ko je zapustil bolnišnico, je oddal vlogo za potni list in nato en mesec po odpustu iz bolnišnične oskrbe zapustil državo. Njegovo vlogo za potni list, kot je pojasnil kasneje, je oddala njegova mama, on je potni list le prevzel in nato odšel na letališče. Če bi ostal v Maroku, bi postal brezdomec, saj ne bi našel službe. Službo je iskal tudi v drugem kraju v Maroku, ko pa mu to ni uspelo, se je odločil da odide iz države. Potni list si je izdelal samo zaradi tega, da bi imel možnost oditi iz države v primeru, da ne najde službe. Če bi se sedaj vrnil v Maroko bi se mu kriminalna združba maščevala in ga pretepla. S kriminalno skupino se je stepel samo enkrat; na očitek, da je pri podaji prošnje zatrjeval drugače (da se je z njimi stepel nekajkrat), je pojasnil, da se je z njimi stepel zgolj enkrat, medtem ko se je z njimi večkrat verbalno sprl. Zanj je kreganje in pretepanje ista stvar.

4. Kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je Maroko zapustil zaradi nezmožnosti zaposlitve in težav s kriminalno združbo. Iz pričevanja prosilca je razvidno, da je večkrat poskušal najti zaposlitev, ki bi mu omogočala boljše življenje, kar pa mu ni uspelo. Njegov ključni argument za vložitev prošnje za mednarodno zaščito je bila nezmožnost zaposlitve in bivanje v nevarnem delu mesta. Pristojni organ ugotavlja, da je pričevanje prosilca o težavah v izvorni državi nedvomno povezano z njegovim ekonomskim stanjem in ne z razlogi, ki so pogoj za pridobitev mednarodne zaščite. Prosilec namreč ni izkazal vzročne zveze med razlogi preganjanja in zatrjevanimi dejanji preganjanja (8. točka 27. člena ZMZ-1), saj ni zatrjeval, da bi bile njegove težave v Maroku posledica rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti tega ni bilo mogoče zaključiti po smislu njegovih navedb.

5. Prosilec je torej v postopku navajal dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Prosilčevih navedb v zvezi z revščino in brezposelnostjo ter vloge v pretepu s pripadnikom kriminalne združbe ni bilo mogoče nedvomno povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnosti družbeni skupini. Okoliščine, kot jih za utemeljitev svoje prošnje navaja prosilec, po stališču pristojnega organa niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite. Dogodkov, ki so bili povezani z omenjeno kriminalno združbo, prosilec ni samoiniciativno prijavil na policijo, kar nakazuje, da prosilec ni niti poskušal izčrpati vseh možnosti zaščite v izvorni državi oziroma da omenjeni dogodek ne predstavlja resne varnostne grožnje za prosilca. Sodelovanje v pretepu samo po sebi ni razlog za uveljavljanje mednarodne zaščite, še posebej takrat, ko prosilec dejanskega dogodka ne utemeljuje oziroma ga utemeljuje pavšalno in za pomoč ne izčrpa vseh razpoložljivih sredstev izvorne države. Prosilec je sicer navedel, da so v bolnišnici (kjer naj bi bil na zdravljenju zaradi zadanih poškodb) poklicali policijo, ki primera ni ustrezno obravnavala. Pri tem pa ni pojasnil, ali se je v zvezi s to prijavo sploh šel pozanimati na policijo, da bi lahko bile njegove navedbe o tem, da policija primera ni ustrezno obravnavala, sploh kakorkoli utemeljene. Prosilec ni uspel povezati pretepa, v katerem naj bi sodeloval, s kakršnokoli obliko diskriminacije na podlagi rase, vere, spola in ostalimi pogoji za pridobitev mednarodne zaščite. Pristojni organ obenem ugotavlja, da je, kot je to tudi prosilec sam omenil v drugih navedbah, njegov odhod iz izvorne države močno povezan z njegovim ekonomskim stanjem, kar pa ravno tako ni eden od razlogov, zaradi katerih bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite. Institut mednarodne zaščite namreč ni namenjen odpravljanju ekonomskih težav posameznika.

6. V nadaljevanju tožena stranka pravi, da prosilec prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Pristojni organ ugotavlja, da v konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu, ob vrnitvi v izvorno državo, grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz prosilčevih izjav. Prosilcu torej v izvorni državi ni grozila smrtna kazen ali usmrtitev, ravno tako pa iz njegovih navedb ni mogoče razbrati, da bi mu v izvorni državi grozilo mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. Tožena stranka je odločila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. 7. V tožbi se tožeča stranka strinja, da ni zbežala iz svoje matične države zaradi preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupin, ter se tako strinja, da ne gre preganjanje, zaradi katerega od členov določenih v Ženevski konvenciji. Z navedbo, da je prosilec prišel v Slovenijo zaradi ekonomski/socialnih razlogov, pa se tožeča stranka ne more strinjati. Tožeča stranka opozarja namreč na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Enako kot zaščita pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je treba šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja.

8. Tveganje, da prosilec ne bo mogel živeti dostojno življenje, je resnično, stvarno. Prosilec je že v prošnji za mednarodno zaščito navajal, da je Maroko zapustil, ker ni dela ter da so živeli v najemu. Tveganje je seveda tudi osebno, ker je vplivalo na konkretno življenje prosilca in je tudi predvidljivo. Predvidljivost pomeni, da stopnja verjetnosti, s katero zatrjuje, da bo prišlo do ravnanj, prepovedanih s 3. členom EKČP, presega merilo „zgolj možnost ali sum“, vendar je lahko nižja od merila „zagotovo“. In ta standard je lahko objektivna zahteva, ki pa ne rabi vključevati subjektivnega strahu. Nadalje bi prosilec rad opozoril na načelo nevračanja. Glede načela nevračanja je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) zavzelo stališče, da je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje.

9. Zaradi vsega navedenega obstaja utemeljen razlog, da bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, v kateri se tožeči stranki prizna mednarodna zaščita po ZMZ, podrejeno pa, da odpravi odločbo tožene stranke in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožba ni utemeljena.

10. Med strankama v upravnem sporu ni (več) sporno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, kajti tožnik ne zatrjuje in ne izkazuje, da bi bil preganjan iz enega izmed razlogov iz 27. člena ZMZ-1. Tožnik se sklicuje na nepravilno uporabo določila 3. člena EKČP zaradi nečloveškega ravnanja, ki naj bi ga povzročila njegova vrnitev v izvorno državo zaradi problema dostopa do prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča kot bistvenih elementov dostojnega življenja.

11. Če tožeča stranka s tem cilja na nezakonitost odločitve o zavrnitvi subsidiarne zaščite, potem sodišče pripominja, da je po stališču Sodišča EU v sodbi v zadevi M'Bodj za izpolnjevanje subsidiarne zaščite nujno potrebno, da prosilec izkaže, da je preteča nevarnost odtegnitve minimalnih pogojev za preživetje posledica namernega ravnanja akterjev povzročanja resne škode.1 Sodišče EU namreč v tej zvezi pravi, da člen 6 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU vsebuje seznam storilcev resne škode, kar potrjuje tezo, da mora biti resna škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države, saj je tudi v uvodni izjavi 26 iste direktive navedeno, da nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki bi jo šteli za resno škodo.2 Tožnik pa takšnega namernega ravnanja povzročiteljev resne škode ni izkazal niti zatrjeval, zato je na tej podlagi odločitev tožene stranke tudi glede subsidiarne zaščite zakonita.

12. Vendar pa izpodbijani akt oziroma odločitev tudi ne sme biti v nasprotju s pravico do učinkovitega sodnega varstva v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja po sodni praksi ESČP na temelju 3. členom EKČP. Zato je sodišče presodilo izpodbijani akt tudi s tega vidika.

13. Določba 3. člena EKČP bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.3

14. Obravnavana sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,4 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.5

15. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov. Iz tožnikovih navedb v upravnem postopku, ki jih je povzela tožena stranka, izhaja, da tožnik ima v Maroku podporno družinsko okolje, oče naj bi opravljal priložnostna dela, mati ga je preživljala, dala mu je denar za na pot v Evropo, skrbela naj bi zanj v času po bolnišnični oskrbi, bolnišnično oskrbo je torej tožnik dobil po pretepu in mama mu je tudi urejala potni list. Tožnik je v postopku povedal, da ima stike z družino. Zato tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne; poleg tega pa tudi tožnik, ki je imel pooblaščence že v upravnem postopku tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika 3. člena EKČP. Tudi glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah _Budina v. Russia_ in _Larioshina v. Russia_.6 Sodišče je ob tem upoštevalo, da je načelo nevračanja z vidika člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah v kontekstu mednarodne zaščite varovano tudi v nadaljnjem postopku, ki bi pomenil pravni naslov za njegovo odstranitev iz Slovenije.7

16. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1 v zvezi s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposredni učinek).8 1 Mutatis mutandis: C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 36 2 Ibid. odst. 35-36. 3 Decision as to the admssibility Budina against Russia, app. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 4 Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263. 5 Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283. 6 Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018. 7 C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 39. 8 C-348/16, Moussa Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.