Jedro

Okoliščina, da zavarovanec o prometni nesreči ne obvesti policije, sama po sebi ne pomeni podlage za izgubo zavarovalnih pravic. Takšna opustitev predstavlja zgolj (eno) od okoliščin za sklepanje, ali se je zavarovanec oziroma voznik s tem izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu, to je točkah I in III izreka, sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača zavarovalnino v znesku 5.875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2013 do prenehanja obveznosti (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek (to je zahtevek za plačilo zneska 125,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2013 dalje do plačila), je zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 997,41 EUR s pripadki (točka III izreka).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov, ki pa jih ne priglaša. V bistvenem navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da so njeni splošni pogoji nejasni oziroma, da jih je potrebno razlagati v korist tožeče stranke. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, posledično pa tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja, da zavarovalnica po 8. členu Splošnih pogojev ne krije škode tudi v primeru, če se zavarovanec po nastanku zavarovalnega primera izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti. V 30. členu istih pogojev pa je določeno, da mora zavarovanec v prometni nesreči obvestiti policijo. Stališče aktualne sodne prakse je, da se domneva, da je bil zavarovanec v času prometne nesreče vinjen, v kolikor o prometni nesreči ne obvesti policije, zaradi česar izgubi zavarovalne pravice iz kasko zavarovanja. Obveznost obvestiti policijo, pa ne velja le za zavarovanca, kot to zmotno ugotavlja sodišče in zaradi česar naj bi bili splošni pogoji nedoločni oziroma nejasni, ampak tudi za vsakokratnega voznika zavarovanega vozila. Res je, da v 30. členu ni omenjen voznik, vendar pa je sodišče spregledalo 5. člen Splošnih pogojev, ki določa, da je z zavarovanjem krita tudi škoda, nastala zaradi ene od zavarovanih nevarnosti, za katero odgovarja oseba, kateri je zavarovanec prepustil upravljanje zavarovanega vozila, v obsegu, kot to velja za zavarovanca, razen v primeru kaznivega dejanja tatvine. Po Splošnih pogojih je tako zavarovanec vsakokratni voznik vozila. Nelogično in v nasprotju z namenom zavarovanja bi bilo, da tožena stranka krije škodo v primeru, ko je ne povzroči zavarovanec, ampak voznik, pri čemer pa nasprotno, v kolikor se bo voznik izognil preiskavi alkoholiziranosti, izgube zavarovalnih pravic zavarovanec ne bo trpel. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje zmotna. Tudi tožnikov brat, ki je v času prometne nesreče vozil vozilo in ga splošni pogoji obravnavajo kot sozavarovano osebo, je bil dolžan o zavarovalnem primeru obvestiti policijo ter s tem izpodbiti domnevo alkoholiziranosti in se izogniti izgubi zavarovalnih pravic iz naslova kasko zavarovanja. Ker tega ni storil, tožnik do zavarovalnine ni upravičen.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje ter razlogom zanjo. Opozarja, da bi morala tožena stranka dokazati, da se je zavarovanec izmaknil preiskavi alkoholiziranosti. Opustitev obvestitve policije o prometni nesreči, ne predstavlja domnevne baze, da se je zavarovanec oziroma voznik izmaknil preiskavi alkoholiziranosti. Določena je zgolj obveznost zavarovanca, ne pa tudi voznika, da policijo obvesti o prometni nesreči, ne pa sankcije za opustitev te obveznosti. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija nosilnega razloga sodbe, da splošni pogoji na nobenem mestu niti izrecno niti posredno ne vzpostavljajo domneve, da se je zavarovanec oziroma voznik zavarovanega vozila po nastanku zavarovalnega primera izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti, če o prometni nesreči takoj ne obvesti policije. Izpodbija zgolj zaključek, da obveznost obvestitve policije o prometni nesreči velja le za zavarovanca, ne pa tudi za voznika. Ravnanje voznika D. J. ni bilo tožnikovo ravnanje. Konkretna situacija je enaka, kot če bi tretja oseba tožniku vozilo uničila na drugačen način. Tožena stranka je tožniku na podlagi kasko zavarovanja zato dolžna izplačati zavarovalnino, z njenim izplačilom pa bo odškodninska terjatev tožnika proti povzročitelju prešla na toženo stranko. Opozarja na ničnost pogodbenega določila, po katerem bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti. Opustitev dolžnosti iz 3. točke prvega odstavka 30. člena Splošnih pogojev, ki jo tožena stranka očita vozniku, zato ne more imeti za posledico izgubo zavarovalnih pravic. Takšno določilo je nično. Ni jasno, zakaj tožena stranka zaradi voznikove neobvestitve policije v prometni nesreči sklepa ravno na alkoholiziranost voznika, ne pa morda na vpliv mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Vztraja pri tem, da s Splošnimi pogoji ni bil seznanjen in ga zato ne zavezujejo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik v tem postopku, na podlagi pogodbe o kasko zavarovanju svojega vozila, ki je bila sklenjena s toženo stranko, od slednje zahteva plačilo škode, ki je na vozilu, ki ga je vozil D. J., nastala v škodnem dogodku dne 31. 1. 2013. Tožena stranka je zahtevku ugovarjala s trditvijo, da škode ni dolžna plačati. Ker voznik po nesreči ni poklical policije, se je s tem izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti, posledično pa vzpostavil domnevo, da je vozil pod vplivom alkohola. Zavarovalno kritje je zato izključeno.

6. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-10-2 (v nadaljevanju Splošni pogoji, priloga B1 spisa) v 4. točki prvega odstavka 8. člena določajo, da zavarovalnica ne krije škode, če je zavarovanec oziroma voznik zavarovanega vozila vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil, ali drugih psihoaktivnih snovi. Šteje se, da je zavarovanec ali voznik pod vplivom alkohola, če se po nastanku zavarovalnega primera izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti. V 3. točki prvega odstavka 30. člena Pogojev pa je določeno, da mora zavarovanec po nastanku zavarovalnega primera v vseh primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi, predvsem pa o zavarovalnih primerih, nastalih zaradi požara, eksplozije, kraje ali prometne nesreče, takoj obvestiti policijo.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da besedilo 8. in 30. člena Splošnih pogojev niti izrecno niti posredno ne vzpostavlja domneve, da se je zavarovanec oziroma voznik zavarovanega vozila po nastanku zavarovalnega primera izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti, če o prometni nesreči ni takoj obvestil policije. 30. člen tako ne določa nobenih negativnih pravnih posledic za zavarovanca, ki to dolžnost opusti, poleg tega pa velja le za zavarovanca, ne pa tudi za voznika. Trditev tožene stranke, da dejstvo, da voznik po prometni nesreči ni obvestil policije, pomeni, da je zavarovanec izgubil zavarovalno kritje, zato po mnenju sodišča prve stopnje nima podlage v Splošnih pogojih.

8. Pritožbeno sodišče s takšno razlago in uporabo (pogodbenega) materialnega prava, na katero pazi tudi po uradni dolžnosti, ne more v celoti soglašati.

9. Pritrjuje sicer temu, da Splošni pogoji ne določajo domneve o izgubi zavarovalnih pravic, če zavarovanec (ali voznik) v primeru prometne nesreče ne pokliče policije. Zgolj s takšno trditvijo zato tožena stranka v tem postopku ne bi mogla uspeti. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da se je tožena stranka na opustitev te dolžnosti sklicevala v povezavi s trditvijo, da se je voznik s takšnim ravnanjem oziroma opustitvijo, izmaknil preizkusu svoje alkoholiziranosti (primerjaj navedbe na naroku dne 15. 10. 2013). Trdila je torej, da je do izgube zavarovalnih pravic prišlo na podlagi 8. člena Splošnih pogojev.

10. Preizkusu alkoholiziranosti se je mogoče izmakniti na različne načine. Ker ti načini v Splošnih pogojih niso definirani, je sodišče tisto, ki mora, upoštevajoč okoliščine vsakokratnega primera presoditi, ali je do tega res prišlo. Nobenega dvoma ne more biti, da je za takšno presojo pomembno tudi dejstvo, ali je voznik poklical policijo. Ne glede na to, da v 30. členu Splošnih pogojev ni posebej pojasnjen namen, ki ga ima obvestilo policiji, je le-ta jasen – da se ugotovijo dejstva, ki jih tožena stranka potrebuje za obravnavo odškodninskih zahtevkov. Sama namreč nima objektivnih možnosti, da bi jih ugotovila sama. To velja tudi za dejstvo morebitne alkoholiziranosti zavarovancev oziroma voznikov zavarovanih vozil. Na kraju nesreče niti ni prisotna. Za ugotavljanje alkoholiziranosti veljajo tudi posebna pravila, preiskava pa je časovno omejena. Po drugi strani takšna dejstva lahko (in tudi mora) ugotoviti policist, ki je o prometni nesreči obveščen. Tako se je policist dolžan odzvati na obvestilo udeleženca prometne nesreče in priti na kraj sam ter nato ugotoviti in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, neposrednemu udeležencu nesreče pa odrediti tudi preizkus s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola in to tudi v primeru, če je v nesreči nastala le materialna škoda (1). V primeru, da bi voznik policijo o prometni nesreči obvestil, bi bil tak preizkus tako nedvomno opravljen in s tem odpravljen vsak dvom o tem, ali je vozilo upravljal pod vplivom alkohola ali ne. Tega, da voznik o nesreči policije ni obvestil, zato pri tej presoji ni mogoče spregledati, čeprav seveda ni nujno, da vedno pomeni podlago sklep, ki ga ponuja pritožnica (2). Kot je že bilo pojasnjeno, je to stvar presoje vseh okoliščin konkretnega primera. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo.

11. Ker je zaradi takšne zmotne uporabe materialnega prava ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (v kakšnih okoliščinah je do nesreče prišlo, kakšni so razlogi, da policija o nesreči ni bila obveščena..), je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrobnejši napotki za delo glede na predhodno obrazložitev niso potrebni.

12. Glede na navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo pa pritožbeno sodišče dodaja, da nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožniku nedvomno dana možnost, da se je z vsebino Splošnih pogojev pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe seznanil in ga zato, tudi upoštevajoč Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), zavezujejo. Ni relevantno, da iz zavarovalne police ne izhaja, da je bil tožnik pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z besedilom Splošnih pogojev. Pomembno je, da je s prejemom teh pogojev, kar je potrdil s podpisom zavarovalne pogodbe, takšno možnost imel. V kolikor tega ni izkoristil, to ne more biti v škodo tožene stranke. Kaj takšnega ne izhaja niti iz 22. člena ZVPot, na katerega se tožnik sklicuje. V njem je namreč poleg zahteve glede seznanitve s pogoji določena tudi domneva, kdaj se šteje, da je potrošnik s pogoji seznanjen (3). Da je bil tožnik na splošne pogoje opozorjen je jasno, saj so v pogodbi izrecno navedeni kot sestavni del le-te, ker pa jih je prejel, so mu bili s tem tudi dostopni.

13. Kot je že bilo pojasnjeno, okoliščina, da zavarovanec o prometni nesreči ne obvesti policije, sama po sebi ne pomeni podlage za izgubo zavarovalnih pravic. Takšna opustitev predstavlja zgolj (eno) od okoliščin za sklepanje, ali se je zavarovanec oziroma voznik s tem izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti. O ničnosti 30. člena Splošnih pogojev tako ni mogoče govoriti. Zmoten je tudi zaključek tožnika, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, da obveznost, ki je določena v 30. členu Splošnih pogojev velja zgolj za zavarovanca, ne pa tudi za vsakokratnega voznika. Tudi vozniki so namreč po sklenjeni zavarovalni pogodbi sozavarovani (primerjaj 5. člen Splošnih pogojev). V zvezi z trditvijo tožnika, da sam pogodbe ni kršil in bi mu zato morala tožena stranka škodo povrniti s tem, da bi s plačilom pridobila zahtevek do povzročitelja, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je takšna izjema predvidena le za zavarovance, ki se ukvarjajo z dajanjem vozil v zakup ali najem ter zavarovance, ki dajejo svojim strankam v uporabo nadomestna vozila, pa zavarovalni primer povzroči voznik, ki je vozilo najel oziroma vzel v zakup, ali ga dobil v uporabo kot nadomestno vozilo, in bil pri tem brez vozniškega dovoljenja, pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi (primerjaj 2. točka 2. odstavka 8. člena Splošnih pogojev).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v skladu z 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo končni odločbi.

(1) Primerjaj 109. člen v zvezi 2. odstavkom 111. in 1. odstavkom 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPRCP).

(2) Zavarovanec ali voznik lahko tudi na drugačen način poskrbi za ustrezen preizkus alkoholiziranosti, lahko do preizkusa pride v teku nujne medicinske pomoči, mogoče je, da klic policiji zaradi objektivnih okoliščin ni mogoč in podobno.

(3) Šteje se, da je bil potrošnik seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih pogojev, če ga je nanje podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav (4. odstavek 22. člena ZVPot).