Jedro

Ker je zoper sklep o preiskavi zagotovljeno (drugo) sodno varstvo na podlagi tretjega odstavka 55. člena ZPOmK-1, tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni izpolnjena procesna predpostavka (odsotnosti drugega sodnega varstva) za odločanje sodišča v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 (subsidiarno sodno varstvo) in tožba na tej pravni podlagi ni dovoljena.

Človekove pravice in temeljne svoboščine so individualne in jih mora uveljavljati vsak zase. Tega pa tožniki niso storili. Drugi do osmi tožnik niti niso zatrjevali niti navedli, katere zasebne informacije ali dokumente naj bi uradne osebe pri opravi preiskave pregledale oziroma kopirale.

Ker tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu lahko varuje le svoje pravice oziroma pravne koristi, v obravnavanem primeru, ko drugi do osmi tožnik s tožbo takih pravic oziroma pravnih koristi ne varujejo, za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, glede na določbo 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, niso imeli procesne legitimacije. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na drugega do osmega tožnika pravilno zavrglo na navedeni pravni podlagi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (1. točka izreka) zaradi kršitve ustavnih pravic v zvezi s sklepom tožene stranke, št. 306-43/2012-11 z dne 17. 7. 2013, in sklepom, št. 306-43/2012-12 z dne 17. 7. 2013, ter opravljanjem preiskovalnih dejanj, zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. Tožena stranka (v nadaljevanju Agencija) je v 1. točki izreka sklepa, št. 306-43/2012-11 z dne 17. 7. 2013 (v nadaljevanju sklep o uvedbi postopka), odločila, da se proti podjetju A., d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju prvi tožnik), uvede postopek ugotavljanja kršitve 9. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije (v nadaljevanju PDEU). V 2. točki izreka je navedla, da naj bi prvi tožnik zlorabljal prevladujoči položaj na trgu dobave zemeljskega plina odjemalcem s prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji in posledično na znatnem delu notranjega trga Evropske Unije, zlasti s sklepanjem dolgoročnih pogodb o dobavi zemeljskega plina, v katerih so vnaprej določeni pogodbene količine prevzetega plina za celotno obdobje veljavnosti pogodbe, obveznosti prevzemanja minimalnih količin zemeljskega plina (določene ob podpisu pogodbe) za celotno obdobje veljavnosti pogodbe, penali ter stroški za neprevzete količine zemeljskega plina pod minimalno določeno količino v pogodbi, s čimer naj bi konkurentom preprečeval oziroma oteževal dostop do trga, kar predstavlja kršitev 9. člena ZPOmK-1 in 102. člena PDEU. V 3. točki izreka je določila, da se izvleček sklepa o uvedbi postopka objavi na spletni strani Agencije. S sklepom o preiskavi, št. 306-43/2012/12 z dne 17. 7. 2013, je Agencija odločila, da morajo prvi tožnik in njegova odvisna podjetja v smislu določbe 4. točke 3. člena ZPOmK-1, pooblaščenim osebam Agencije omogočiti opravo preiskave na sedežu prvega tožnika in v drugih prostorih, v katerih prvi tožnik ali drugo podjetje po njegovem pooblastilu opravlja posle in dejavnosti, povezane s sklepanjem pogodb o dobavi zemeljskega plina odjemalcem s prenosnega omrežja; da mora prvi tožnik po vročitvi sklepa o preiskavi omogočiti pooblaščenim osebam dostop do navedenih prostorov prvega tožnika ter do vseh poslovnih knjig in druge dokumentacije ne glede na nosilec, povezane s sklepanjem pogodb o dobavi zemeljskega plina, predvsem pa dostop do dokumentov na računalnikih in službene elektronske pošte. Skladno s prvim odstavkom 29. člena ZPOmK-1 je v sklepu o preiskavi navedla pristojnosti pooblaščenih oseb, ter opredelila predmet in namen preiskave.

3. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker sklep o uvedbi preiskave in sklep o preiskavi nezakonito posegata v ustavno varovane pravice (36., 37. in 38. člen Ustave RS) prvega tožnika, posamezna preiskovalna dejanja pooblaščenih oseb tožene stranke, pa v navedene ustavne pravice vseh tožnikov. Predlagala je, da se navedena sklepa odpravita in da se ugotovi, da je tožena stranka kršila ustavno varovano pravico tožnikov do zasebnosti prostorov in komunikacijske zasebnosti iz 36., 37. in 38. člena Ustave RS s tem, da so pooblaščene osebe tožene stranke brez odredbe sodišča v poslovnih prostorih prvega tožnika brez soglasja drugih tožnikov opravile preiskavo tako, da so vstopile v pisarne drugega do osmega tožnika in odpirale omare in predalnike, iz omar in predalnikov jemale poslovno dokumentacijo prvega tožnika, jo pregledovale in kopirale ter poslovno dokumentacijo odnašale iz pisarn; brez odredbe sodišča v poslovnih prostorih prvega tožnika brez soglasja prvega tožnika oziroma drugega do osmega tožnika, na službenih računalnikih drugega do osmega tožnika opravile preiskavo datotek in elektronske pošte drugega do osmega tožnika, tako da so pregledovale datoteke in elektronska poštna sporočila, jih označevala in izbrane datoteke in elektronska sporočila tiskale.

4. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da v obravnavani zadevi na strani tožeče stranke nastopa osem tožnikov, med katerimi je na prvem mestu pravna oseba (zoper katero je tožena stranka uvedla postopek ugotavljanja navedenih kršitev) drugih sedem tožnikov (drugi do osmi tožnik) pa so fizične osebe, zaposlene pri prvemu tožniku. Ker so v tožbi tožniki (drugi do osmi) izrecno navedli, da ne postavljajo ločenega tožbenega zahtevka, ker so našteta dejanja, s katerimi je tožena stranka posegla v ustavne pravice in temeljne svoboščine drugega do osmega tožnika, v celoti zajeta že v opisu dejanj, s katerimi je prišlo do posega v ustavne pravice prvega tožnika, sodišče prve stopnje ni štelo, da gre za dve tožbi in zadeve ni razdružilo. V delu, ki se nanaša na prvega tožnika, je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, v delu, v katerem se tožba nanaša na drugega do osmega tožnika pa je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sklicuje se na 24. člen, 28. člen in tretji odstavek 55. člena ZPOmK-1. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je zavrglo, ker tožba ni prestala formalnega preizkusa in je bila v predhodnem preizkusu zavržena.

5. Sklep sodišča prve stopnje izpodbijajo s pritožbo z dne 6. 9. 2013 prvi tožnik, in s svojo pritožbo istega dne tudi drugi do osmi tožnik. Tožniki uveljavljajo vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Sodišče bi moralo vsebinsko presoditi, ali je prišlo do protipravnega posega v ustavne pravice in temeljne svoboščine tožnikov.

6. Prvi tožnik navaja argumente, ki po njegovem mnenju kažejo na to, da mu sodno varstvo na podlagi 55. člena ZPOmK-1 ne daje učinkovitega varstva zoper odločitev Agencije o izvedbi preiskave in zoper posamezna nedopustna ravnanja uradnih oseb Agencije v okviru izvajanja preiskave. Ker je Ustavno sodišče (v nadaljevanju USRS) ugotovilo protiustavnost prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 (odločba, št. U-I-40/12), bi moralo sodišče spremeniti dosedanjo sodno prakso v zvezi s sklepom o preiskavi na podlagi 28. člena ZPOmK-1, na katero se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče. V zvezi s sklepom o uvedbi postopka meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da gre za procesni sklep ter da se z izdajo tega sklepa ne posega v pravice in položaj podjetja, saj že samo vodenje postopka pomeni poseg v pravice preiskovanca. Sodišče se ni opredelilo do tožbenih razlogov, ki se nanašajo na nezakonitosti posameznih dejanj uradnih oseb med izvedbo preiskave na podlagi izdanega sklepa o preiskavi.

7. Drugi do osmi tožnik v pritožbi navajajo, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne uveljavljajo svojih pravic, saj so v tožbi navedli, s katerimi dejanji pooblaščenih oseb Agencije pri izvedbi preiskave je bilo poseženo v njihove ustavno varovane pravice in temeljne svoboščine. Pojasnili so, da ne postavljajo ločenega zahtevka, ker so konkretna dejanja, ki so predmet tožbe, v celoti zajeta že v opisu preiskovalnih dejanj, s katerimi je prišlo do posega v ustavne pravice in temeljne svoboščine prvega tožnika. Že v tožbi so navedli, da so pooblaščene osebe same, brez predhodne sodne odločbe, odpirale omare in predale, brskale po njih, pregledovale poslovno dokumentacijo, ki se je nahajala v teh predalih in omarah, ne glede na to, da se na preiskovanca ali predmet preiskave ni nanašal, same pregledovale korespondenco in dokumente na računalnikih delavcev (drugega do osmega tožnika) prvega tožnika, niso naredile seznama pregledane dokumentacije in korespondence, hkrati so pregledovale več pisarn prvega tožnika, pri čemer je bilo v vsaki več pooblaščenih oseb, ki so istočasno gledale dokumentacijo in pregledovale korespondenco in dokumente na računalnikih. V pritožbah predlagajo, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter Agenciji naloži plačilo stroškov tega pritožbenega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožniki izpodbijajo tudi sklep o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe in predlagajo, da se ga razveljavi in odločanje o njem vrne v nov postopek, da ga bo sodišče prve stopnje obravnavalo vsebinsko.

8. Agencija v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep sodišče prve stopnje v celoti zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

9. Pritožbi nista utemeljeni.

K I. točki izreka:

10. Vrhovno sodišče je zaradi odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe in posledičnega zavrženja predlagane začasne odredbe odločilo hkrati o obeh pritožbah tožnikov zoper sklep sodišča prve stopnje.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo, pravilna in temelji na zakonu.

12. Sodno varstvo v upravnem sporu je po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zagotovljeno tudi zaradi presoje zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Iz citirane določbe je razvidno, da gre za sodno varstvo ustavnih pravic, ki je subsidiarno, torej so procesne predpostavke zanj izpolnjene le v primeru, če stranke nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva.

13. Ker je v obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavljala sodno varstvo v upravnem sporu zaradi posega v ustavno pravico (subsidiarno sodno varstvo), je treba presoditi, ali je za takšen spor predvideno drugo sodno varstvo.

14. Specialna ureditev ZPOmK-1, ki je bil pravna podlaga za sprejem navedenih sklepov tožene stranke, v 55. členu določa, da je postopek sodnega varstva dopustno začeti zoper odločbe Agencije. Zoper sklepe, ki jih izda Agencija v skladu s tem zakonom pa je postopek sodnega varstva dopusten samo, če ni izrecno izključen (drugi odstavek 55. člena). ZPOmK-1 v četrtem odstavku 28. člena sicer določa, da zoper sklep o preiskavi ni sodnega varstva, vendar pa tretji odstavek 55. člena istega zakona izrecno določa, da se ne glede na drugi odstavek 55. člena ZPOmK-1, lahko sklep o preiskavi (28. člen ZPOmK-1) izpodbija v postopku sodnega varstva zoper odločbo.

15. Ker je zoper sklep o preiskavi zagotovljeno (drugo) sodno varstvo na podlagi tretjega odstavka 55. člena ZPOmK-1, tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni izpolnjena procesna predpostavka (odsotnosti drugega sodnega varstva) za odločanje sodišča v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 (subsidiarno sodno varstvo) in tožba na tej pravni podlagi ni dovoljena.

16. Sklep o uvedbi postopka (24. člen ZPOmK-1) je poseben akt, s katerim se začne postopek pred organom, pristojnim za varstvo konkurence (Javna agencija RS za varstvo konkurence). Agencija lahko izda sklep o uvedbi postopka po uradni dolžnosti, kadar izve za okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost kršitve (med drugim) določb 9. člena ZPOmK-1 (23. člen ZPOmK-1). Po prvem odstavku 24. člena ZPOmK-1 mora sklep o uvedbi postopka vsebovati opis dejanja, ki je razlog za uvedbo postopka, navedbo določb zakona, za katere je izkazana verjetnost kršitve, in obrazložitev razlogov za uvedbo postopka.

17. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je sklep o uvedbi postopka po vsebini le procesna odločitev, procesni akt, ki ne posega v nobeno pravico podjetja (prvega tožnika), na katero se nanaša in v njegov pravni položaj. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je namen sklepa o uvedbi postopka, da se podjetje seznani z izhodišči Agencije, na katerih se je ta odločila, da uvede postopek, in se mu tako omogoči, da postavlja svoje trditve, navaja dejstva in zanje predlaga dokaze, procesne in materialne pravice podjetje pa uveljavlja in varuje v postopku, v katerem Agencija ugotavlja, ali je do določene kršitve ZPOmK-1, glede katere je za uvedbo postopka zadostna verjetnost, prišlo. Ker se s sklepom o uvedbi preiskave, izdanim na podlagi določb ZPOmK-1, ne posega v pravice in pravni položaj podjetja - preiskovanca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča za dopustnost tožbe zoper izpodbijani sklep o uvedbi preiskave v tem upravnem sporu ni izpolnjena splošna procesna predpostavka - pravovarstveni interes.

18. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišče prve stopnje, da prvi tožnik tudi ne more z uspehom uveljavljati sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zaradi posega v njegove zatrjevane ustavne pravice, ki naj bi bil storjen z dejanji pooblaščenih oseb Agencije pri opravi preiskave.

19. Preiskava po ZPOmK-1 temelji na sklepu o preiskavi, kar pomeni, da se s preiskovalnimi dejanji izvršuje sklep o preiskavi. Preiskavo po določbah 29. člena ZPOmK-1 opravljajo tam navedene pooblaščene osebe, v drugem odstavku tega člena pa so navedena preiskovalna dejanja, ki jih pooblaščene osebe opravijo skladno z namenom preiskave. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih, prvi tožnik ni zatrjeval, da so pooblaščene osebe Agencije pri preiskavi opravile kakšno dejanje, ki v sklepu o preiskavi ne bi bilo navedeno, in bi v zvezi s takim dejanjem zatrjeval poseg v njegove ustavne pravice. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča, prvi tožnik zaradi v tožbi zatrjevanih dejanj pooblaščenih oseb Agencije ne more uspešno uveljavljati sodnega varstva iz 4. člena ZUS-1. Presoja zakonitosti in pravilnosti samega sklepa o preiskavi pa je prvemu tožniku, kot je že navedeno (13. točka te obrazložitve), zagotovljena v okviru sodnega varstva v glavni stvari.

20. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje in podatkov v predloženih spisih, drugi do osmi tožnik s tožbo v tem upravnem sporu zatrjujejo, da so pooblaščene osebe Agencije z navedenimi preiskovalnimi dejanji (5. točka te obrazložitve) posegle v njihove navedene ustavne pravice in temeljne svoboščine (pravico do prostorske in komunikacijske zasebnosti). V tožbi, ki so jo vložili skupaj s prvim tožnikom, so izrecno navedli, da ne postavljajo ločenega zahtevka.

21. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da drugi do osmi tožnik z navedbami o tem, kako so pooblaščene osebe Agencije opravljale posamezna preiskovalna dejanja, niso s potrebno določljivostjo uveljavljali kršitev svojih pravic. Drugi do osmi tožniki so fizične osebe, zaposlene pri prvem tožniku. Vsebina prostorske in komunikacijske zasebnosti zaposlenega je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, varovanje zaupnosti razmerij, v katera vstopa zaposleni kot posameznik. Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme sam odločiti o tem, katere posege vanj bo dopustil (odločba USRS, št. U-I-40/12), in je ustavno varovana pravica. Vendar pa ni možna presoja, ali je bilo poseženo v takšno pravico, ne da bi bil zatrjevani poseg konkretiziran. Zato bi moral v obravnavani zadevi vsak tožnik individualno določno in opredeljeno navesti dejanje, s katerim mu je bilo poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine (ne v pravice pravne osebe), določno opredeliti dejanje in uradno osebo, ki je to storila, in dokaze o tem, ter opredeliti svoj zahtevek. Človekove pravice in temeljne svoboščine so individualne in jih mora uveljavljati vsak zase. Tega pa tožniki niso storili. Drugi do osmi tožnik niti niso zatrjevali niti navedli, katere zasebne informacije ali dokumente naj bi uradne osebe pri opravi preiskave pregledale oziroma kopirale. Z enotnim zahtevkom, utemeljenim z razlogi na strani prvega tožnika, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča drugi do osmi tožnik ne zatrjujejo posega v svoje ustavne pravice, temveč v pravice prvega tožnika.

22. Ker tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu lahko varuje le svoje pravice oziroma pravne koristi, v obravnavanem primeru, ko drugi do osmi tožnik s tožbo takih pravic oziroma pravnih koristi ne varujejo, za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, glede na določbo 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, niso imeli procesne legitimacije. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na drugega do osmega tožnika pravilno zavrglo na navedeni pravni podlagi.

23. Ugovor tožeče stranke, da je treba glede na odločbo USRS, št. U-I-40/12, spremeniti sodno prakso, Vrhovno sodišče zavrača, ker navedena odločba USRS, izrecno ohranja uporabo prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 (3. točka izreka odločbe) do odprave v 1. točki izreka te odločbe ugotovljene protiustavnosti, to je do spremembe zakona, vendar najdlje eno leto (glej tudi 2. točko izreka odločbe USRS). To (v skladu s 41. točko obrazložitve navedene odločbe USRS) pomeni, da je tožena stranka imela in še vedno ima (do odprave ugotovljene protiustavnosti, vendar najdlje eno leto) pravno podlago za izvedbo preiskave v podjetju, proti kateremu se vodi postopek, brez predhodne sodne odločbe. Zato tudi niso podani utemeljeni razlogi za odstop od dosedanje sodne prakse v zvezi s tem vprašanjem.

24. Uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ni utemeljen. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati pomanjkljivosti, kot jih navaja pritožba. Sklep se da preizkusiti, je ustrezno obrazložen in vsebuje razloge o vseh za odločitev pomembnih dejstvih. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče odgovorilo tudi na vse za odločitev pravno pomembne tožbene ugovore ter se do njih v zadostni meri opredelilo z razumnimi razlogi.

25. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na odločitev sodišče prve stopnje o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa), niso utemeljeni in jih Vrhovno sodišče zavrača. Zahteva za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 je vedno vezana na tožbo, vloženo v upravnem sporu. Ker tožeča stranka v obravnavani zadevi ni izkazala izpolnjevanja procesne predpostavke za vložitev tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 in je bila tožba v predhodnem preizkusu zavržena, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi zavrženja tožbe tudi zahteva za izdajo začasne odredbe ne izpolnjuje procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe pravilno zavrglo.

26. Vrhovno sodišče je na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

27. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).