Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je terjatev iz naslova dnevnega nadomestila zoper toženko nastala šele ob zaključku zdravljenja.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se znesek 1.000,00 EUR v točki I izreka nadomesti z zneskom 395,00 EUR, znesek 5.515,00 EUR v točki II izreka z zneskom 6.120,00 EUR in znesek 148,28 EUR v točki III izreka z zneskom 78,05 EUR.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 76,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 1.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2017 do plačila, v roku 15 dni od prejema sodbe. Zavrnilo je presežni tožbeni zahtevek na plačilo 5.515,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka) in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 148,28 EUR (točka II izreka).

2. Zoper obsodilni del citirane sodbe je pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženka), iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po drugi in tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo zmotne zaključke v zvezi z razhajanjem glede datuma in nastanka poškodbe, da je premalo kritično presodilo vsak posamezni dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zavarovalno kritje v konkretnem primeru ni podano, saj nobenega izmed zatrjevanih načinov nastanka poškodbe ni mogoče uvrstiti med zavarovane nevarnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo termin "uporaba vozila", ki je širši od pojma upravljanja ali vožnje vozila. Spotik ob gozdno korenino ne predstavlja vožnje, upravljanja ali opravil v neposredni zvezi s prometom. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo – zavarovalne pogoje. Toženka je ugovarjala, da je njena obveznost prenehala, saj poškodba ni bila potrjena v roku enega leta po nezgodi, kot določa drugi odstavek 9. člena Splošnih pogojev. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ni pomembna sama narava poškodbe, ampak posledica le-te. Izvedenec medicinske stroke je zgolj s stopnjo verjetnosti potrdil, da je celotno zdravljenje posledica poškodbe leta 2009, zato obstoj vzročne zveze ni dokazan. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja. Dnevno nadomestilo je mogoče zahtevati za vsak dan posebej in ne šele po končanem zdravljenju. Zastaranje za terjatev za dnevno odškodnino za primarno zdravljenje je pričelo zato teči že 1. 1. 2010 in je zahtevek za 23 dni primarnega zdravljenja 1. 1. 2015 že absolutno zastaral, relativno pa je zastarala terjatev za dnevno nadomestilo za čas zdravljenja v mesecu decembru 2012 in za leto 2013, saj je rok potekel 1. 1. 2016 oziroma 1. 1. 2017 – za vseh 200 dni, kolikor se lahko največ prizna zavarovalnina iz naslova dnevnega nadomestila za čas prehodne nesposobnosti za delo. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane odločitve v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je vložil pritožbo zoper stroškovno odločitev. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo odvetniško tarifo, saj ni pravilno preračunalo vrednosti spornega predmeta iz EUR v točke in je zato zmotno uporabilo vrednost storitve 300 točk, namesto 400 točk. Pravilen izračun pravdnih stroškov bi bil 2300 točk in ne zgolj 1725 točk, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo stroškovne odločitve. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 4. Odgovor na pritožbi ni bil podan.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v zadevi je razjasnilo relevantne dejanske okoliščine pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede ugovora zastaranja, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je imel tožnik pri toženki sklenjeno obvezno zavarovanje za traktor po zavarovalni polici št. 4472287164 z vključenim nezgodnim zavarovanjem za voznika. V zvezi s spornim datumom in načinom nastanka poškodbe je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik izkazal, da je urgentno zdravniško pomoč poiskal istega dne, ko je prišlo do poškodbe in je sledilo njegovi izpovedbi glede načina nastanka poškodbe – da se je poškodoval 22. 9. 2009 pri sestopu iz traktorja. Na tožniku je bilo dokazno breme, da izkaže datum in način nastanka poškodbe in sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je tožnik to izkazal, toženka pa z ugovorom v nasprotni smeri ni bila uspešna.

8. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

9. Nima prav pritožba, da "tožnik ni upravičen do zavarovalnine oziroma, da ni podano zavarovalno kritje, ker se nesreča ni zgodila pri upravljanju ali opravilih vozila, ki so v neposredni zvezi s prometom, ampak je traktor opravljal funkcijo delovnega stroja". Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je prišlo do realizacije rizika, glede katerega je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Iz prve točke prvega odstavka 3. člena Dopolnilnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb voznikov, potnikov in delavcev pri vožnji in upravljanju z motornimi in drugimi vozili PG-nvd-NMV 09-3 (v nadaljevanju Dopolnilni pogoji) izhaja, da so v zavarovanje vključene nezgode, ki se pripetijo osebam pri vožnji in upravljanju z motornimi in drugimi vozili, če je zavarovanje sklenjeno za voznika in sopotnike v vozilu – pri vožnji, upravljanju in opravilih z vozilom, ki so v neposredni zvezi s prometom.

10. Tožnik se ni poškodoval tako, da se je "spotaknil ob korenino", kot neutemeljeno navaja pritožba. Iz dejanskih ugotovitev konkretnega primera izhaja, da se je poškodoval, ko je sestopal iz traktorja in se zataknil za kovinske stopnice in posledično sunkovito stopil na tla ter pri tem utrpel zlom levega stopala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se je tožnik poškodoval pri "uporabi vozila", kot je določena v prvi točki prvega odstavka 3. člena Dopolnilnih pogojev. Besedno zvezo "uporaba vozila" je sodišče prve stopnje uporabilo z namenom pojasnitve, da sestop iz vozila1 pomeni dejanje, ki njegovemu uporabniku sploh omogoča, da vozilo uporablja v prometu. Čeprav vozilo pri tem miruje, je sestopanje del uporabe vozila oziroma pomeni del "upravljanja in opravil z vozilom, ki so v neposredni zvezi s prometom". Vstop in izstop iz vozila pomenita bistven del uporabe vozila, saj ga voznik v prometu drugače sploh ne more uporabljati.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor toženke, da zavarovalno kritje ni podano, ker poškodba ni bila znana v roku enega leta od nezgode. Iz drugega odstavka 9. člena2 Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE/06-11 (v nadaljevanju Splošni pogoji) izhaja, da morajo biti posledice nezgode znane ali v medicinski dokumentaciji ugotovljene v prvem letu po nezgodi. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da morajo biti v prvem letu po nezgodi znane posledice nezgode, ne pa da "mora biti poškodba tožnika opredeljena kot zlom in ne kot sum na zlom", kot neutemeljeno želi prikazati pritožba. Vseeno je, kako je definirana poškodba oškodovanca. Obveznosti zavarovalnice so izključene namreč le za tiste posledice nezgode, ki niso bile znane ali ugotovljene v roku enega leta, nima pa ta določba nobenega vpliva na to, kako naj bi bila definirana posamezna posledica nezgode3. 12. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da ni podana vzročna zveza med nezgodo v letu 2009 in tožnikovimi težavami v letu 2012. Kot izhaja iz točke 17 obrazložitve sodbe, je izvedenec S.T. dr. med. glede na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo presodil, da obstaja visoka verjetnost, da so bile bolečine v stopalu (leta 2012) v zvezi s poškodbo leta 2009. Upoštevaje, da je izključil možnost, da bi do takšnega stanja lahko prišlo zaradi drugih poškodb in da je glede na sam mehanizem nastanka poškodbe sprejemljivo in objektivno, da je zdravljenje potekalo tako, kot je navedeno v medicinski dokumentaciji, sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da obstoj vzročne zveze ni bil izkazan. Pravilnost prvostopenjskega zaključka dodatno potrjuje ugotovitev izvedenca, da bi zlom v konkretnem primeru zahteval daljše zdravljenje, vendar sta takrat radiolog in kirurg (zmotno) menila, da ne gre za zlom. Izvedenec je namreč zaključil, da je pri tožniku šlo za zlom in da je celotno zdravljenje posledica poškodbe iz leta 2009. vse navedene ugotovitve skupaj, upoštevaje ostale izvedene dokaze, pa dajejo zadostno in primerno podlago za sprejeto odločitev.

13. Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je pravilno uporabilo prvi odstavek 357. člena OZ4, ki določa triletni zastaralni rok za terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb, a je nato zmotno štelo, da je terjatev zoper zavarovalnico nastala šele leta 2014, ko je bilo zaključeno zdravljenje ter je zastaranje začelo teči šele od 1. 1. 2015 dalje in do vložitve tožbe v letu 2017 terjatev iz naslova dnevnega nadomestila ni zastarala. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je terjatev iz naslova dnevnega nadomestila zoper toženko nastala šele ob zaključku zdravljenja (10. 2. 2014). Čeprav iz sedmega odstavka 14. člena Splošnih pogojev izhaja, da zavarovalnica zavarovancu izplača dnevno nadomestilo do zadnjega dne trajanja prehodne nesposobnosti za delo, to še ne pomeni, da zastaranje prične teči šele po zaključku zdravljenja. Prav ima pritožba, da se lahko zahtevek za dnevno nadomestilo zahteva že naslednji dan po posameznem dopolnjenem dnevu odsotnosti zaradi prehodne nesposobnosti za delo in ni potrebno čakati do konca zdravljenja, saj za vsako izmed terjatev velja triletni zastaralni rok.

14. Upoštevaje, da je bila tožba vložena 6. 6. 2017 in da terjatev zastara v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala, je tožnik upravičen do plačila dnevnega nadomestila za odsotnost v letu 2014, ne pa tudi v letih 2009, 2012 in 2013, saj so te terjatve že zastarale. Zastaralni rok za terjatve dnevnega nadomestila iz leta 2014 je začel teči 1. 1. 2015, tako da je za te terjatve tožba vložena pravočasno. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožniku pripada dnevno nadomestilo za 79 dni prehodne nesposobnosti za delo – in sicer za obdobja od 1. 1. 2014 do 23. 2. 2014, od 14. 7. 2014 do 24. 7. 2014 in od 10. 11. 2014 do 23. 11. 2014, za vsak dan po 5,00 EUR, kar je skupaj 395,00 EUR.

15. Posledično je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 358. člena ZPP spremenilo, kot izhaja iz izreka.

16. Zaradi delne spremembe sodbe je sodišče druge stopnje odločalo tudi o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo utemeljeno pritožbo tožnika, da je potrebno v konkretnem primeru upoštevati vrednost storitve 400 točk, saj znesek sporne vrednosti 6.515,00 EUR spada v razpon vrednosti predmeta med 10.000 in 20.000 točk oziroma 4.590,00 EUR in 9.180,00 EUR. Tožniku je sodišče druge stopnje v postopku na prvi stopnji priznalo naslednje stroške: 400 točk za tožbo (tar. št. 18), 400 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1), 400 točk za prvi narok z dne 13. 2. 2018 (tar. št. 20/1), 200 točk za drugi narok z dne 20. 3. 2018 (tar. št. 20/2), 300 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2), 200 točk za tretjo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/3), 200 točk za četrto pripravljalno vlogo (tar. št. 19/3), 200 točk za tretji narok z dne 16. 8. 2018 (tar. št. 20/2), kar znaša 2300 točk oziroma upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR 1.055,70 EUR ter 22% DDV v znesku 232,25 EUR, kar skupaj znaša 1.287,95 EUR. Ker je tožnik v postopku uspel v višini 6,06 % (od zahtevanih 6.515,00 EUR je uspel z 395,00 EUR), mu je dolžna toženka povrniti pravdne stroške v znesku 78,05 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje toženki ni priznalo priglašenih materialnih stroškov v višini 30,00 EUR, ker niso izkazani.

17. Ker je toženka delno uspela s pritožbo, ji je dolžan tožnik povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka je uspela s pritožbo v višini 60,50 odstotkov (od pritožbeno spornega zneska 1.000,00 EUR je uspela znižati znesek na 395,00 EUR). Sodišče druge stopnje ji je priznalo stroške takse za pritožbo v znesku 126,00 EUR, ne pa tudi priglašenih 10,00 EUR materialnih stroškov, saj jih ni izkazala. Glede na njen pritožben uspeh ji je dolžan tožnik povrniti pritožbene stroške v znesku 76,23 EUR.

18. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato sodišče druge stopnje o njihovi povrnitvi ni odločalo.

1 Vstop in izstop iz vozila pomenita bistven del uporabe vozila, saj ga voznik v prometu brez tega ne more uporabljati. 2 Drugi odstavek 9. člena Splošnih pogojev glasi: Izključene so obveznosti zavarovalnice za posledice nezgode, ki niso bile znane ali ugotovljene v medicinski dokumentaciji v prvem letu po nezgodi. 3 Ali naj bi bila definirana kot zlom, ne pa tudi kot sum na zlom, za katerega se naknadno izkaže, da je bil dejansko zlom. 4 Prvi odstavek 357. člena OZ določa: Terjatve zavarovalca oziroma tretje osebe iz pogodbe o življenjskem zavarovanju zastarajo v petih letih, terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb pa v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala.