Jedro

Ker je odgovor na izpostavljeno vprašanje, ali so lastniki zemljišč, po katerih poteka kategorizirana občinska pot, stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, mogoč že z branjem 2. točke drugega odstavka 62. člena ZGO-1 in ker v pravni teoriji in pravni praksi tudi ni dvomov ali dilem, da kategorizacija poti na lastninska razmerja ne vpliva, saj Odlok o kategorizaciji nima razlastitvenega učinka, vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila pravočasno revizijo. Glede njene dovoljenosti navaja, da gre v zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice (2. in 3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič-Rudnik z dne 2. 6. 2008. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ odločil, da se dovoli obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja z dne 18. 7. 2007, s katerim je bila tožniku kot investitorju dovoljena gradnja dveh dvostanovanjskih objektov na tam navedenem zemljišču pod tam navedenimi pogoji. Obnova postopka je bila dovoljena v obsegu, da se v postopek kot stranski udeleženci vključijo lastniki zemljišč, po katerih je v času izdaje gradbenega dovoljenja potekala kategorizirana občinska cesta, ki predstavlja dostopno pot do zemljišč nameravanega posega. Tožena stranka je z odločbo z dne 18. 9. 2008 revidentovo pritožbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje najprej na splošni in načelni ravni izpostavlja vprašanja: upravičenosti obnove kot izrednega pravnega sredstva; popolnosti in pravočasnosti predloga za obnovo; ali je predlog podala upravičena oseba, ali so okoliščine, na katere se predlog opira, verjetno izkazane. S tako izpostavljenimi načelnimi vprašanji, opredeljenimi le na splošni ravni, brez navedbe, katero konkretno pravno pravilo naj bi bilo prekršeno, in njihovega pomena za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse revident ni zadostil standardu pomembnega pravnega vprašanja, kot je obrazloženo v 5. točki te obrazložitve. Zato na splošni ravni izpostavljena vprašanja, ki terjajo le splošne odgovore, ki v teoriji in praksi tudi niso sporni, ne zadoščajo, da bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

7. V nadaljevanju revident kot bistveno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali so lastniki zemljišč, preko katerih poteka kategorizirana javna pot, lahko stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa izpostavljeno pravno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega dostavka 83. člena ZUS-1. 9. Vrhovno sodišče je namreč v več svojih odločbah (npr. X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila. Odgovor na izpostavljeno vprašanje pa je mogoč že z branjem 2. točke drugega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1, ki določa, da so stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja na območju, ki se ureja s prostorskim redom, tudi lastniki zemljišč, po katerih je predvidena dovozna cesta. Ker je v obravnavani zadevi, glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo na območju, ki se ureja s prostorskim redom, je odgovor na zastavljeno vprašanje mogoč že z branjem citirane določbe ZGO-1. V pravni teoriji in pravni praksi pa tudi ni dvomov ali dilem, da kategorizacija poti na lastninska razmerja ne vpliva, saj Odlok o kategorizaciji nima razlastitvenega učinka (odločbe Ustavnega sodišča U-I-87/91, U-I-186/01, U-I-387/02, U-I-211/04 in U-I-357/06, odločba Vrhovnega sodišča I Up 807/2005). Zaradi navedenega vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

10. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010), mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele na podlagi izkazane trditvene podlage lahko Vrhovno sodišče presodi, ali ima izpodbijana odločitev za revidenta res zelo hude posledice.

11. Revident je zelo hude posledice utemeljil le z navedbo, da sta nepremičnini zgrajeni za trg, da je za gradnjo najel visoke kredite in da mu lastniki zemljišč, po katerih poteka pot, onemogočajo dostop do nepremičnin in s tem njihovo prodajo, zato mu nastaja ogromna škoda, ki dosega znesek 300.000,00 EUR. Ker okoliščine, ki jih revident navaja in ki naj bi povzročile zatrjevano škodo, ki je v celoti neizkazana, niso posledica izpodbijanega upravnega akta, pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

12. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.