Jedro

Upnik se sklicuje na trditve iz predloga o dolžnikovem slabem finančnem, likvidnostnem in premoženjskem stanju. Same po sebi te objektivne okoliščine niso razlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.

Da je podana subjektivna nevarnost, mora obstajati dolžnikovo konkretno ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za upnikovo uspešno uveljavitev denarne terjatve.

Pogoja po drugem in tretjem odstavku 270. člena ZIZ se izključujeta, upnikove trditve pa so kontradiktorne.

Škoda, večja od neznatne, grozi, če bo prepovedano razpolaganje s premičninami, s katerimi dolžnik opravlja svojo dejavnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe z dne 29. 1. 2021, dopolnjen 9. 2. 2021, za zavarovanje terjatve na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – COVL 8.960,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da se dolžniku prepoveduje odtujitev in obremenitev premičnin – desetih vozil, pri čemer se prepoved zaznamuje v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin pri AJPES. Ugotovilo je, da zgolj grožnja dolžnika, da ne bo plačal upnikove terjatve ter da bo rajši prodal premoženje, ne zadostuje za izpolnitev pogoja subjektivne nevarnosti. Brez izkazanega aktivnega ravnanja, dejanske namere po prodaji premoženja, npr. oglas za prodajo, ne zadosti zakonski zahtevi. Zgolj dejstvo, da je zavarovanje z začasno odredbo predlagano na stvareh, ki jih dolžnik uporablja za opravljanje dejavnosti in jih bo lahko še naprej uporabljal, ne izkazuje, da mu bo zaradi omejitve prepovedi odtujitve in obremenitve nastala zgolj neznatna škoda.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in zaradi kršitve Ustave RS. V pritožbi navaja, da povečanje kratkoročnih obveznosti na eni strani in navedbe, da je dolžnik po vložitvi izvršbe dejal J. D., da zneska ne bo plačal ter da ne misli plačati in rajši proda premoženje kot da plača, kot navedbe upnika, da razpolaga s podatkom, da bo dolžnik prodal svoje premoženje večje vrednosti z namenom, da ne bo plačal upnikove terjatve oziroma da bo onemogočil plačilo terjatve, sovpada s povečevanjem kratkoročnih poslovnih obveznosti in dejansko nemožnostjo dolžnika poplačila terjatve. Upnik je navedel, da je imel dolžnik sprva namen plačati obveznost, da je to pisno in ustno obljubil, da sedaj tega namena nima več, da je v finančnih težavah, da se njegove poslovne obveznosti povečujejo, za 36 % in da nima namena upniku poravnati njegove terjatve ter da bo pričel z odtujevanjem premoženja, kar vsaj s stopnjo verjetnosti kaže na objektivno nevarnost, da odtujuje vrednejše premoženje. Kolikor bi sodišče zaslišalo dolžnika, kot predlagano, bi slednji to moral potrditi (dolžnost pričanja po resnici). S tovrstnimi ravnanji je dolžnik pričel po prejemu sklepa o izvršbi torej, ko je zoper njega uveden izvršilni postopek, s čimer je z gotovostjo izkazano, da poskuša s svojimi ravnanji onemogočiti oziroma otežkočiti izterjavo terjatve. Upnik je navedel konkretna dejstva, predlagal je izvedbo konkretnih dokazov, tudi zaslišanje toženca in priče J. D., kolikor bi sodišče podvomilo, da so trditve upnika neresnične. Dolžnik ne bo s predlagano začasno odredbo pretrpel nobene škode, ki bi presegala neznatno škodo, saj bo vozila lahko nemoteno uporabljal in opravljal poslovno dejavnost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V dejanskih okoliščinah zadeve, kot bodo obravnavane v nadaljevanju, upnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo načelo enakosti in enakega varstva pravic po 14., 22. in 23. členu Ustave RS, da mu ni nudilo varstva, kot so ga v enakih oziroma podobnih primerih bile deležne druge stranke, kar naj bi izhajalo iz priloženih sodnih odločb in sodne prakse. Prav tako neutemeljeno očita, da se sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje strank in priče J. D. Ta po upniku predlagan dokaz je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi dovolj pojasnjenega dejanskega stanja in zaradi hitrosti postopka z začasno odredbo (2. točka obrazložitve sklepa). Ali je to storilo utemeljeno, je stvar nadaljnje presoje. Prav tako ne drži, da se sodišče ni opredelilo do vseh konkretno zatrjevanih dejstev, ki utemeljujejo izdajo začasne odredbe. Upnik niti ne pojasni katera so tista spregledana zatrjevana dejstva.

5. Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno materialnopravno podlago za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Povzelo je prvi odstavek 270. člena ZIZ in zaključilo, da je upnik s stopnjo verjetnosti izkazal obstoj zapadle terjatve zoper dolžnika (3., 5. točka obrazložitve sklepa). Zato v pritožbi neutemeljeno ponavlja trditve in dokaze iz predloga, ki so se nanašali na vtoževano terjatev po računih.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno tudi navedlo drugi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora upnik za verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (3. točka obrazložitve sklepa). Upnik se sklicuje na trditve iz predloga o dolžnikovem slabem finančnem, likvidnostnem in premoženjskem stanju. Te okoliščine je sodišče prve stopnje ugotovilo, vendar je hkrati pravilno razlogovalo, da predstavljajo zgolj objektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena ter da je v primeru zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo potrebno izkazati subjektivno nevarnost, to je konkretno aktivno delovanje dolžnika (6. točka obrazložitve sklepa). Le slabo finančno stanje za obstoj pogoja po drugem odstavku 270. člena ne zadostuje1. Zato same po sebi te objektivne okoliščine niso razlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.

7. Upnik neutemeljeno ponavlja trditve iz predloga, ko naj bi dolžnik po vložitvi predloga za izvršbo dejal J. D., da zneska ne bo plačal in ne misli plačati ter da rajši proda premoženje, kot da plača, da upnik razpolaga s podatkom, da bo dolžnik prodal svoje premoženje večje vrednosti z namenom, da ne bo plačal terjatve, kajti v teh trditvah ni konkretnega dolžnikovega ravnanja. Da je podana subjektivna nevarnost, mora obstajati dolžnikovo konkretno ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za upnikovo uspešno uveljavitev denarne terjatve2. Enako velja za ponovljene trditve iz predloga, da dolžnik nima namena poravnati terjatve, da je pričel in bo pričel z odtujevanjem premoženja, kar naj bi s stopnjo verjetnosti kazalo na nevarnost, da dolžnik odtujuje vrednejše premoženje, da je s tovrstnimi ravnanji pričel po prejemu sklepa o izvršbi, ko je zoper njega uveden izvršilni postopek, s čimer naj bi bilo z gotovostjo izkazano, da poskuša s svojimi ravnanji onemogočiti ali otežkočiti izterjavo terjatve. Kot pojasnjeno, upnik ni zatrjeval nobenega konkretnega ravnanja dolžnika. Glede na slednje upnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče J. D. in dolžnika, da bi slednji moral potrditi upnikove trditve zaradi dolžnosti pričanja po resnici, kolikor bi sodišče podvomilo v to, da so trditve upnika neresnične. Glede na pomanjkanje trditev v predlogu, bi bil narok za zaslišanje namenjen njihovemu dopolnjevanju, kar ni dopustno.

8. Sodišče prve stopnje z zapisom, da je potrebno izkazati konkretno aktivno ravnanje dolžnika v smeri preprečitve ali oteževanja poplačila terjatve (6. točka obrazložitve sklepa), ni zahtevalo od upnika dokaza, da je ravnanje dolžnika usmerjeno v dosego cilja, ne obarvanega naklepa, kot zmotno navaja v pritožbi. Zapis sodišča je tudi prepis sodne prakse, kot jo v pritožbi citira upnik3. 9. Upnik se sklicuje na več primerov v sodni praksi. V prvi zadevi VSL Cpg 950/93 je šlo ravno zato, da mora upnik izkazati dolžnikova konkretna dejanja oziroma opustitve onemogočiti oziroma otežkočiti izterjavo, da se zahteva aktivno ravnanje dolžnika in ne drži, da je upnik navedel in izkazal aktivno ravnanje dolžnika. Tudi v drugi zadevi VSL II Cp 1631/2011 je sodišče zahtevalo izkaz nevarnosti, da bo dolžnik odtujil, skrival ali drugače razpolagal s premoženjem, da mora predstavljati subjektivno nevarnost, ne objektivne nevarnosti, da mora biti verjetno izkazano sedanje aktivno delovanje. Če je upnik navedel, da bo dolžnik pričel s prodajo premoženja večje vrednosti pa to še ne pomeni konkretnega aktivnega ravnanja. V tretji zadevi VSC Cp 50/2020 je sodišče razlogovalo, da za nevarnost ne zadoščajo upnikove pavšalne navedbe, da bi se v primeru prodaje zemljišča težko povrnila v sedanje stanje. V četrti zadevi VSC Cp 88/2020 je sodišče razlogovalo, da mora upnik izkazati s stopnjo verjetnosti ravnanje toženca, ki je nevarno za njegovo sposobnost poplačati dolg, da je tožnica zatrjevala, da toženec nima drugega premoženja in da je izjavil, da bo poskrbel, da premoženje skrije, odtuji in tožnici prepreči, da bi bila njena terjatev poplačana. Vendar zadnji primer ne pomeni enotne sodne prakse, pravzaprav ostali trije usklajeno potrjujejo materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje. Teoretična možnost razpolaganja s premoženjem obstaja vedno, vendar to ni dovolj za izdajo začasne odredbe.

10. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi zatrjevani alternativni drugi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve: da upnik ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo v skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ (3. in 4. točka obrazložitve sklepa). Kdaj je pravni standard neznatne škode izpolnjen, je materialnopravna presoja posameznega sodnika v specifičnih okoliščinah konkretnega primera, pri tem je treba upoštevati, da je lastninska pravica ustavno varovana kategorija, poseg vanjo pa dopusten le izjemoma, ob izkazanosti posebej lahkih oziroma neznatnih okoliščin4. 11. Upnik se sklicuje na primer v sodni praksi VSL Cp 501/2016, da omejitev razpolaganja z osebnim vozilom pomeni za dolžnika poseg v njegovo lastninsko pravico, vendar mu ne onemogoča uporabe vozila ob njegovem zagotovilu, da avtomobila ne namerava prodajati niti z njim kako drugače razpolagati. Ampak v konkretnem primeru je upnik v pretežnem delu predloga zatrjeval ravno to, sicer pavšalno, da ima dolžnik namen prodati premoženje večje vrednosti. Zato se pogoja po drugem in tretjem odstavku 270. člena ZIZ izključujeta, upnikove trditve pa so kontradiktorne.

12. Škoda, večja od neznatne, grozi, če bo prepovedano razpolaganje s premičninami, s katerimi dolžnik opravlja svojo dejavnost5. Glede na to, da se dolžnik ukvarja z dejavnostjo gradbene mehanizacije, potrebuje vozila priklopnik, tovorna vozila, vlečna vozila, na katera je meril upnik. Zato v dejanskih okoliščinah te zadeve neutemeljeno vztraja pri trditvah iz predloga, da z začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve desetih premičnin – vozil v zavarovanje denarne terjatve 8.960,13 EUR s pripadki in vpisom te prepovedi v register za dolžnika ne bi nastala škoda, da je potrebno upoštevati namen začasne odredbe, da se z njo poseže v dolžnikovo premoženje, saj je v nasprotnem izvotljen namen instituta, da bo dolžnik lahko vozila nemoteno uporabljal in opravljal poslovno dejavnost, da namen začasne odredbe mora predstavljati del učinkovitega sodnega varstva zahtevkov, pri katerih je postopek vezan na stvar in varuje neposredno ogrožane dobrine ali zavarovane interese pred težko popravljivimi posledicami, da strogo varovanje stališča, da vsak poseg v tujo lastnino za lastnika predstavlja škodo, ker ga prikrajša v razpolagalni pravici kot bistvenem elementu lastninske pravice, bi pomenilo izničenje prepovedi odtujitve in obremenitve premičnin po 272. členu ZIZ.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da upnik ni izkazal pogojev po drugem ali tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Pravilno je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

14. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

15. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Založba Scientia iustitia, IUS Software, GV Založba Ljubljana 2015, stran 56. 2 N. Pogorelčnik Vogrinc, strani 45, 48, 51, 52. 3 Sklepa VSL Cpg 950/93, II Cp 1631/2011 4 N. Pogorelčnik Vogrinc, strani 77. 5 N. Pogorelčnik Vogrinc, stran 78, ki se sklicuje na sklep VSL I Cpg 1020/2010.