Up-625/02 - 6

8. 6. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. maja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1120/2001 z dne 3. 7. 2002 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 1075/96 z dne 1. 3. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku delavke (tožnice v delovnem sporu) za plačilo razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče je pritožbo pritožnice (tožena stranka v delovnem sporu) zoper ta del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo.

2.Zoper sodbo Višjega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice, vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Sodiščema očita, da sta se izognili resni in vsebinski obrazložitvi svojega pravnega stališča, da za zastaranje plač velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR). Sodiščema tudi očita, da nista odgovorili na njene navedbe, s katerimi je utemeljevala svoje stališče o plači kot občasni terjatvi v smislu 372. člena ZOR in o posledičnem teku zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe (tretji odstavek 279. člena ZOR). Prav tako naj se Višje sodišče ne bi opredelilo do njenih navedb o kršitvi Konvencije MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja (Uradni list FLRJ - MP, št. 11/58 - v nadaljevanju Konvencija). Zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 23. in smiselno tudi 25. člena Ustave.

B.

3.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, temveč poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Očitki pritožnice, s katerimi oporeka zgolj materialnopravni presoji sodišča, torej sami po sebi ne morejo biti predmet presoje Ustavnega sodišča.

4.Ustavnopravno relevantni bi lahko bili očitki pritožnice, da izpodbijani sodbi nista zadostno obrazloženi oziroma da sodišči nista odgovorili na pritožničine navedbe. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri tem ni vedno nujno, da se sodišče do navedb stranke opredeli izrecno, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Navedena procesna jamstva so stranki zagotovljena tudi v pritožbenem postopku in izhajajo iz 25. člena Ustave. Vendar pa ni treba, da bi bila obrazložitev odločbe instančnega sodišča, kadar se to strinja z razlogi sodišča prve stopnje, tako široka kot obrazložitev sodišča prve stopnje.

5.Ne glede na navedeno pa pritožnica s takšnimi očitki v tej zadevi ne more uspeti. V zvezi s tem se Ustavno sodišče sklicuje na odločbo št. Up-393/02 z dne 22. 4. 2004 (Uradni list RS, št. 51/04), v kateri je zavzelo stališče, da tudi ugotovitev kršitve človekovih pravic ne more privesti do razveljavitve izpodbijane sodbe, ki ji je mogoče očitati takšne kršitve, če posebne okoliščine obravnavanega primera Ustavnemu sodišču narekujejo odstop od tega pravila. Takšne posebne okoliščine je videlo Ustavno sodišče v tem, da je sodila zadeva, v kateri so bile pritožnici po ugotovitvi Ustavnega sodišča kršene človekove pravice, v skupino množičnih sporov, v katerih so bili tožbeni zahtevki tožnikov oprti na v bistvenem enako dejansko in pravno podlago, podobni pa so bili tudi ugovori pritožnice kot tožene stranke, s katerim je nasprotovala tem zahtevkom. Glede na to, da je Ustavno sodišče nekatere izmed sodnih odločb glede spornih vprašanj ocenilo za zadovoljivo obrazložene, in upoštevaje dejstvo, da je bila pritožnica vsaj z eno izmed takšnih sodb nedvomno seznanjena, ter omenjeno povezanost obravnavanih zadev, pa po oceni Ustavnega sodišča ni bilo mogoče trditi, da pritožnica sploh ne bi bila seznanjena z razlogi, na katerih je temeljila sporna odločitev v omenjeni zadevi. Namen ustavne zahteve po obrazloženosti sodne odločbe je bil tako na opisani način po mnenju Ustavnega sodišča dosežen. To pa je Ustavnemu sodišču po njegovi oceni dovoljevalo, da upoštevaje načela procesne ekonomike zaradi ugotovljene procesne kršitve izpodbijanih odločitev ni razveljavilo.

6.Za enak primer gre tudi v obravnavani zadevi. Tudi obravnavana zadeva namreč sodi v omenjeno skupino množičnih sporov, v zvezi z uveljavljenimi očitki o neobrazloženosti sodnih odločb pa Ustavno sodišče ugotavlja, da je nanje v zadostni meri odgovorjeno v drugih zadevah. Zadovoljivo obrazloženo stališče o uporabi splošnega zastaralnega roka je najti v sodbi Delovnega sodišča v Celju, št. Pd 1292/96 z dne 9. 1. 2001, v kateri je sodišče pritožnici pojasnilo, da predstavlja plača mesečno akontacijo plačila za opravljeno delo, s čimer je obrazloženo zavrnilo bistveni argument pritožnice o pogodbi o zaposlitvi kot enotnem pravnem naslovu, iz katerega naj bi izhajala pravica delavca do mesečnega izplačila plače. Na navedbe pritožnice v zvezi z uporabo mednarodnega prava, ki naj bi izključevalo uporabo kolektivnih pogodb, pa je odgovorjeno v sodbi Delovnega sodišča v Celju, št. Pd 23/97 z dne 7. 9. 2000. Ta sodba vsebuje obrazložitev, da skladno s 4. členom Konvencije zakonodajalec ob upoštevanju nacionalnih pogojev - obdobje, ko pravice iz delovnega razmerja sploh niso bile urejene s kolektivnimi pogodbami, z ureditvijo iz 112. člena ZDR, ki predvideva veljavnost kolektivnih pogodb za vse delavce, ki delajo v organizacijah in pri delodajalcih v Republiki Sloveniji, ni posegel v pravico do prostovoljnega dogovarjanja. Ta člen Konvencije namreč določa, da je glede na nacionalne pogoje treba ustrezno ukrepati, kolikor je to potrebno, da se spodbudi ali pospeši razvoj ali širša uporaba postopkov prostovoljnega dogovarjanja s kolektivnimi pogodbami, sklenjenimi med delodajalci in njihovimi organizacijami ter delavci in organizacijami delavcev, s katerimi se urejajo delovni pogoji. Z obema omenjenima sodbama je bila pritožnica nedvomno seznanjena, saj ju je izpodbijala z ustavnima pritožbama v zadevah št. Up- 392/02 in št. Up-627/02. To pa pomeni, da, glede na predstavljena stališča, tudi morebiti ugotovljena kršitev pritožničinih ustavnih pravic ne bi mogla privesti do razveljavitve izpodbijanih sodb iz teh razlogov.

7.Stališču sodišč, da plač ni mogoče uvrstiti med občasne terjatve iz prvega odstavka 372. člena ZOR, tudi ni mogoče očitati, da bi bilo očitno napačno, kar smiselno uveljavlja pritožnica in kar bi lahko prav tako pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Možnost ugotovitve takšne kršitve je namreč namenjena odpravi očitnih kršitev pri razlagi nedvoumnih in jasnih zakonskih določb. Glede na relativno nedoločno zakonsko definicijo pojma občasna terjatev, ki napolnitev tega pravnega pojma pretežno prepušča sodni praksi, pa o očitni napačnosti spornega stališča ni mogoče govoriti.

8.Očitek o kršitvi 2. člena Ustave ne more biti predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa to ni.

9.Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan