Jedro

Stopnjo trajne invalidnosti tožnika je bilo, upoštevaje določilo 7. člena SPNZ 1997, moč določiti šele po enem letu od dokončnosti stanja, to je 22.4.2006. Tako so bili elementi odškodninske terjatve tožniku znani šele 22.4.2006. Ker v skladu z določilom 380. člena ZOR terjatev sklenitelja zavarovanja zastara v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala, je zastaralni rok začel teči 1.1.2007 in do vložitve tožbe julija 2007 ni pretekel.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 8.139,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2010 dalje. Kar je tožeča stranka zahtevala več (glavnico v višini 290,47 EUR in zakonske zamudne obresti za čas od 15.4.2007 do 8.11.2010), je zavrnilo. S sklepom pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.865,72 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi in sklepu se pritožuje tožena stranka. Pritožbo proti sodbi vlaga iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navaja, da je operacijsko zdravljenje, ki je potekalo od 8.11.2004 do 22.4.2005, potekalo izključno zaradi zdravljenja ponavljajočih se izpahov desnega ramena in ne zaradi prvega izpaha dne 7.11.2001. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je bil operativni poseg ramenskega sklepa potreben zaradi zdravljenja poškodbe z dne 7.11.2001. Posledice tožnikove poškodbe z dne 7.11.2001 so se ustalile z dnem 4.2.2002, zaradi česar je bilo zdravljenje prvega izpaha tedaj zaključeno, tožnikov zahtevek pa je zato zastaran.

3. Proti sklepu se toženka pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pravdni stroški naložijo v plačilo tožeči stranki, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške odmerilo korektno. Toženka se proti sklepu pritožuje zato, ker meni, da tožnik zzahtevkom ne bo uspel, saj se je zoper sodbo pritožila.

4. Tožeča stranka na pritožbi tožene stranke ni odgovorila.

5. Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

6. Pritožbene navedbe, da je operacijsko zdravljenje od 8.11.2004 do 22.5.2005 potekalo izključno zaradi ponavljajočih se izpahov desnega ramena in ne zaradi prvega izpaha 7.11.2001 ter da je bilo tožnikovo zdravljenje prvega izpaha zaključeno 4.2.2002, so protispisne, ker so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke dr. J. F.. Izvedenec dr. F. je v pisnem in ustnem mnenju ugotovil, da je tožnik v poškodbi 7.11.2001 utrpel izpah desnega ramena in poškodbo hrustančnega prstana desnega ramenskega sklepa. Ugotovil je, da je prav ta poškodba tožnika z dne 7.11.2001 vzrok tožnikovih ponavljajočih se izpahov desne rame, do katerih je prihajalo po tej poškodbi (1. odstavek na 10. strani pisnega mnenja). Izrecno in jasno je navedel, da je bilo tožnikovo zdravljenje, tudi operacijski del zdravljenja, ki je trajal od 8.11.2004 do 22.4.2005, potrebno zaradi zdravljenja posledic prvega tožnikovega izpaha v novembru 2001, ne pa zaradi kasnejših izpahov, ki so bili le posledica prve poškodbe. Tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno 22.4.2005. Zato so navedene protispisne pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje,neutemeljene.

7. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje upoštevaje materialnopravni določili6. odstavka 7. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje 1997 (SPNZ 1997) in 380. člena ZOR toženkin ugovor zastaranja pravilno zavrnilo. Tožnikovo zdravljeno je bilo zaključeno 22.4.2005 in ne 4.2.2002, kot napačno navaja pritožnik. Stopnjo trajne invalidnosti tožnika je bilo, upoštevaje določilo 7. člena SPNZ 1997, moč določiti šele po enem letu od dokončnosti stanja, to je 22.4.2006. Tako so bili elementi odškodninske terjatve tožniku znani šele 22.4.2006, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Ker v skladu z določilom 380. člena ZOR terjatev sklenitelja zavarovanja zastara v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala, je zastaralni rok začel teči 1.1.2007 in do vložitve tožbe julija 2007 ni pretekel. Zato pritožbeni očitek o zastaranju tožnikove terjatve ni utemeljen.

8. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženca proti sodbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

O pritožbi zoper sklep:

9. Z odmero pravdnih stroškov se je toženka strinjala. S pritožbo zoper sodbo pa ni uspela. Zato je odločitev o stroških, ki jih je sodišče prve stopnje napodlagi 3. odstavka 154. člena ZPP naložilo v plačilo toženki,pravilna. Pritožba toženke zoper sklep o stroških se zato kot neutemeljena zavrne in se v skladu z določilom 2. odstavka 365. člena ZPP potrdi sklep sodišča prve stopnje.

10. Pritožnik s pritožbama ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožb (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).