Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V zadevi ni sporno, da nepremičnina nima statusa javnega dobra. Izvedeni dokazi pa ne izkazujejo statusa druge javne površine v smislu drugega odstavka 6. člena občinskega odloka, saj niti iz upravnega spisa niti iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, s katerim pravnim aktom je bilo odločeno, da se sporna nepremičnina, do izdelave novih prostorskih izvedbenih aktov, uporablja v javne namene. Dejansko stanje je bilo zato nepopolno ugotovljeno.
I. Tožbi se ugodi, odločba Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper, št. 0611-74/2012-6 z dne 30. 8. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
II. Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v 15-tih dneh po vročitvi te sodbe stroške v višini 420,00 EUR, po poteku navedenega roka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Z izpodbijano odločbo je Občinski inšpektorat Mestne občine Koper v ponovnem postopku tožeči stranki kot inšpekcijskemu zavezancu naložil, da mora v roku 15 dni po prejemu odločbe, iz zemljišča s parc. št. 1358 k.o. A. odstraniti: postavljen montažni kovinski nadstrešek dimenzij 13 m x 10 m, kovinski bivalni zabojnik sive barve, kovinski bivalni zabojnik zelene barve, dve leseni montažni bivalni hiški s podestom, gostinsko opremo-plastične mize in stole, temeljno betonsko ploščo dimenzij 13 m x 10 m x 0,70 m, plastično mrežo, ki ograjuje omenjeno zemljišče (višina 4 m), vse rekreacijske rekvizite (mreže namenjene odbojki), igralne pripomočke (biljard, ročni nogomet), razne kosovne odpadke in avtokamp prikolico. Odločil je, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti v odrejenem roku, opravljena upravna izvršba in da bo o stroških postopka v zvezi s to izvršbo in inšpekcijskim nadzorstvom zavezancu izdan poseben sklep ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi navaja, da je v skladu z napotili sodbe Upravnega sodišča III U 272/2010-8 z dne 18. 10. 2010 ugotovil, da večji del parc. št. 1358 k.o. A. ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Koper s spremembami (v nadaljevanju PUP) in da je osnovna namenska raba prostora za večji del parcele, ki se nahaja znotraj ureditvenega območja za poselitev, na območju za rekreacijo in urbano zelenje, manjši del pa se nahaja na območju vodnih površin, drugi manjši del parcele pa se nahaja znotraj ureditvenega območja za poselitev, na območju centralnih dejavnosti. Pred izdajo izpodbijane odločbe je pridobil tudi lokacijsko informacijo Urada za okolje in prostor MOK z grafično prilogo, ki opredeljuje omenjeno zemljišče za zemljišče namenjeno ureditvi za vodne športe in športe na mivki. Prostorske sestavine plana za omenjeno območje določajo; dolgoročni plan Občine Koper in družbeni plan Občine Koper, Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Mestne občine Koper in Odlok o ugotovitvi, katere sestavine prostorskih izvedbenih aktov so v nasprotju s prostorskimi sestavinami dolgoročnega in srednjeročnega plana Mestne občine Koper. Zemljišče se začasno uporablja kot druga javna površina, zato je podvrženo določilom drugega odstavka 6. člena Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah. Da je omenjeno zemljišče druga javna površina vzdrževana v breme občine, pa je razvidno tudi iz katastra drugih javnih površin, ki jih po 68. členu Odloka o občinskih cestah in drugih javnih površinah vodi Javno podjetje Komunala. Vzdrževanje zemljišča pa ni mogoče, ker je zavezanec celotno območje ogradil z 4 m visoko ograjo. V nadaljevanju navaja, da v zadevi nista sporna namen in funkcija zemljišča, temveč to, da si zavezanec za uporabo javne površine ni pridobil dovoljenja pristojnega občinskega organa, kot to določa drugi odstavek 42. člena Odloka. Tožeča stranka za postavitev v odločbi navedenih stvari ni pridobila dovoljenja pristojnega občinskega upravnega organa, zato je kršila drugi odstavek 42. člena Odloka in mora navedene stvari odstraniti.
Župan Mestne občine Koper je z odločbo št. 0611-74/2012-10 z dne 8. 10. 2012 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil. K točki I. izreka: Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v točki 1.5.1. prvega odstavka 2. člena določa, da je javna površina tista površina, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina in podobna površina. Odlok o občinskih cestah in drugih javnih površinah (v nadaljevanju Odlok) v prvem odstavku 6. člena določa, da so druge javne površine po tem Odloku vse površine, ki imajo značaj javnega dobra v lasti občine in ne sodijo med parcele v smislu Zakona o cestah (prvi odstavek 6. člena Odloka). Kot druge javne površine se obravnavajo tudi površine, ki sicer nimajo statusa javnega dobra in se ne glede na lastnino, začasno, do ureditve v skladu s prostorskimi izvedbenimi akti, na podlagi ustreznega pravnega akta, uporabljajo za javne namene (drugi odstavek 6. člena Odloka).
Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe, predvsem pa Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in družbenega plana Mestne občine Koper izhaja, da je omenjeno zemljišče namenjeno ureditvi za vodne športe in športe na mivki, kot izhaja iz grafične priloge R 1. Iz Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Koper pa izhaja, da je osnovna namenska raba prostora za večji del parcele, ki se nahaja znotraj ureditvenega območja za poselitev, na območju namenjenem za rekreacijo in urbano zelenje, manjši del parcele pa se nahaja na območju vodnih površin, drugi manjši del parcele pa znotraj ureditvenega območja za poselitev, na območju namenjenem centralnim dejavnostim. Iz lokacijske informacije z dne 28. 8. 2012 pa izhaja, da so za sporno območje v pripravi novi prostorski izvedbeni akti. Tožena stranka je sicer pribavila izpis iz katastra površin, ki jih vzdržuje Javno podjetje Komunala Koper na podlagi 68. člena Odloka iz katerega izhaja, da je del spornega območja opredeljen kot park, del območja pa kot naravna dediščina. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe pa ni mogoče ugotoviti, s katerim pravnim aktom je bilo odločeno, da se sporna nepremičnina, do izdelave novih prostorskih izvedbenih aktov, uporabljala v javne namene in katerem delu, glede na to, da se sporna parcela razteza v tri območja namenjena različni rabi. V zadevi ni sporno, da sporna nepremičnina nima statusa javnega dobra. Izvedeni dokazi dejansko pa ne izkazujejo statusa druge javne površine v smislu drugega odstavka 6. člena Odloka, saj ni bila ugotovljena pravna podlaga za tako opredelitev. Dejansko stanje je bilo tako kljub dopolnitvi nepopolno ugotovljeno, zato je bilo potrebno že iz tega razloga izpodbijano odločbo odpraviti.
Nadalje sodišče ugotavlja, da sta predmet inšpekcijske odločbe tudi dva gradbena objekta in sicer postavljen montažni kovinski nadstrešek dimenzij 13 m x 10 m in temeljna betonska plošča dimenzij 13 m x 10 m x 0,70 m. Navedeno predstavlja upoštevaje ZGO-1 in Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki je izdana na podlagi ZGO-1, vsaj nezahteven, če ne manj zahteven objekt. Za take objekte pa je upoštevaje ZGO-1 odločanje o inšpekcijskih ukrepih v primeru nelegalne gradnje, to je, da se že zgrajen objekt ali del objekta odstrani in vzpostavi prejšnje stanje v pristojnosti pristojnega gradbenega inšpektorja. Glede na navedeno je upravni organ odločal o zadevi za katero ni pristojen, saj za to ni imel materialno pravne podlage.
Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na pravno prakso tega sodišča v zadevi U 649/2008. Zadeva se je nanašala na postavitev zapornice, ki je omejevala dostop na zemljišče, ki je bilo v lasti tožene stranke in je bilo v zemljiški knjigi evidentirano kot javna površina. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe v tej zadevi pa, kot je bilo že obrazloženo, ni mogoče ugotoviti niti katastrskega stanja, iz katerega naj bi izhajalo, da je sporno zemljišče v javni rabi, saj tožena stranka v upravnem postopku ni pridobila izpiska iz zemljiškega katastra za sporno zemljišče niti pravnega akta, ki bi sporno površino opredelil kot drugo javno dobro.
Sodišče je glede na vse navedeno tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo iz razlogov po 2. in 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka bo zato morala v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt. K točki II. izreka: Tožeča stranka je dne 28. 1. 2013 pri tem sodišču podala predlog za izdajo začasne odredbe v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, s katero naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne sodne odločitve.
V skladu s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 ni dovoljena pritožba zoper sodbo, s katero sodišče ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo upravni akt, oziroma sodišče ni odločilo na podlagi 66. člena zakona. V prvem odstavku 83. člena pa je določeno, da zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji stranke lahko vložijo revizijo. Po prvem odstavku 84. člena ZUS-1, vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe. Iz navedenih določb ZUS-1 tako izhaja, da je sodba (I. točka izreka) postala pravnomočna, zato ni več pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Zato je bilo treba zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavreči, ne da bi se sodišče spuščalo v vsebinsko odločanje o njeni utemeljenosti.
K točki III. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri je tožnik upravičen do povračila pavšalnega zneska stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Višino stroškov je sodišče odmerilo tožeči stranki, ki jo zastopa odvetnik v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika.