Jedro

Po petem odstavku 23. člena ZSKZDČEU-1 je opis in ne navedba kaznivega dejanja samostojni sestavni del sklepa, s katerim je predaja zahtevane osebe dovoljena ali zavrnjena. Smisel opisa kaznivega dejanja je v preizkusu obligatornih in fakultativnih razlogov za zavrnitev predaje zahtevane osebe iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1. Preizkus temelji na primerjavi kaznivih dejanj, ki denimo v Sloveniji kot izvršitveni državi, drugače ko da bi bila (konkretno) opisana, ne morejo biti obravnavana. Primerjava med navedbo kaznivega dejanja in njegovim opisom je tako nujno nezadostna, saj navedba obsega zgolj zakonsko označbo z naslovom in oštevilčenjem kaznivega dejanja, ne pa tudi vseh drugih dejstev iz opisa kaznivega dejanja, od katerih je, ob dvojni kaznivosti odvisna še presoja vrste drugih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bi bila posamezna oseba odreditveni državi predana.

Izrek

Pritožbi zagovornika zahtevane osebe se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje s sklepom II Ks 34376/2020 z dne 13. 7. 2020 na podlagi četrtega odstavka 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) dovolilo predajo G.S., kot osebo, ki jo je zahtevala Zvezna Republika Nemčija zaradi izvršitve preostanka zaporne kazni v trajanju 556 dni od celotne enotne zaporne kazni tri leta in tri mesece, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Calwu z dne 27. 9. 2018 za kaznivi dejanji posilstva in povzročitve telesne poškodbe po 177., 223., 230. in 52. členu Kazenskega zakonika Zveze Republike Nemčije. Zahtevane osebe Zvezna Republika Nemčija kot odreditvena država ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazni, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njeno predajo. Po sklepu je bila zahtevani osebi na podlagi naloga odvzeta prostost 8. 7. 2020 ob 14.10 uri. S sklepom I Kpd 34376/2020 z dne 8. 7. 2020 preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča na Ptuju je bil zoper zahtevano osebo odrejeni hišni pripor, ki lahko traja največ en mesec od dneva, ko je bila odvzeta prostost. Po tem času sme biti zahtevana oseba pridržana v priporu samo na podlagi sklepa o podaljšanju pripora (šesti odstavek 23. člena ZSKZDČEU-1), vsakič za dva meseca. Skupaj sme pripor trajati največ devet mesecev (sedmi odstavek 24. člena ZSKZDČEU-1).

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik zahtevane osebe, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter posredno še zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sklep spremeni tako, da predaje zahtevane osebe Zvezni Republiki Nemčiji ne dovoli ali da ga razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni opredelil, s pritožbeno obrazložitvijo, po kateri sklep nima opisa kaznivega dejanja ali kaznivih dejanj, zaradi katerih je bila zahtevana oseba predana, pa meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

5. Ta je podana, kajti po petem odstavku 23. člena ZSKZDČEU-1 je opis in ne navedba kaznivega dejanja samostojni sestavni del sklepa, s katerim je predaja zahtevane osebe dovoljena ali zavrnjena. Smisel opisa kaznivega dejanja je v preizkusu obligatornih in fakultativnih razlogov za zavrnitev predaje zahtevane osebe iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1. Preizkus temelji na primerjavi kaznivih dejanj, ki denimo v Sloveniji kot izvršitveni državi, drugače ko da bi bila (konkretno) opisana, ne morejo biti obravnavana. Primerjava med navedbo kaznivega dejanja in njegovim opisom je tako nujno nezadostna, saj navedba obsega zgolj zakonsko označbo z naslovom in oštevilčenjem kaznivega dejanja, ne pa tudi vseh drugih dejstev iz opisa kaznivega dejanja, od katerih je, ob dvojni kaznivosti odvisna še presoja vrste drugih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bi bila posamezna oseba odreditveni državi predana.

6. Glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter glede na zakonsko določene posledice iz prvega odstavka 392. člena ZKP je sodišče druge stopnje napadeni sklep razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). Posledica je tudi, da se z drugim izpodbojnim razlogom ni ukvarjalo, sicer bi se do popolnosti in pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje že opredelilo. S tem bi morebitni drugi pritožbeni preizkus izgubil svoj smisel, sodišču prve stopnje pa po odpravljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka odvzeta možnost v zadevi tudi drugače odločiti.