Jedro

Sodišče določi preživnino glede na potrebe otroka, upoštevaje pri tem zmožnosti obeh staršev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (I/3. točka izreka) glede višine preživnine spremeni tako, da je toženec dolžan prispevati k preživljanju mld. N. T. in mld. M. T., za vsakega po 15.000,00 SIT mesečne preživnine, skupaj 30.000,00 SIT, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med ostalim v izpodbijanem delu sodbe (točka I/3 izreka) odločilo, da mora toženec prispevati k preživljanju mld. N. in M. tožnici za vsakega po 20.000,00 SIT mesečne preživnine (od zahtevanih 30.000,00 SIT), skupaj 40.000,00 SIT mesečno (od zahtevanih 60.000,00 SIT) do vsakega petega v mesecu s pripadajočimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje do plačila. Proti sodbi je samo glede odločitve o višini preživnine (I/3.točka izreka) toženec vložil pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi se sklicuje na svojo izpovedbo in poudarja, da je tožnica pretirano predstavila potrebe mladoletnih otrok, ki jih je sodišče ocenilo na 50.000,00 mesečno za vsakega otroka. Kot je izpovedal, sta bila otroka med tednom na kosilu pri njegovi mami, doma pa sta večerjala ali jedla le ob vikendih. Glede na preživninske zmožnosti lahko za vsakega otroka plačuje največ 15.000,00 SIT mesečno, skupaj za oba 30.000,00 SIT mesečno. Po mnenju pritožnika je prvostopno sodišče ocenilo potrebe otrok previsoko, pri čemer je prezrlo dejanske preživninske zmožnosti toženca. Zaradi slabega položaja delodajalca, pri katerem je zaposlen, so se te razmere v zadnjem mesecu bistveno poslabšale. Breme preživljanja obeh otrok, če so ugotovljene potrebe otrok res 50.000,00 SIT mesečno, ni porazdeljeno na vsakega izmed staršev v skladu z določbo 79.člena ZZZDR. Tožnica prejema povprečno 387.061,00 SIT mesečno, toženec le 78.540,00 SIT mesečno, kar po mnenju pritožnika pomeni, da tožnica zasluži skoraj petkrat več kot toženec. Tožnica prispeva za preživljanje obeh otrok le 10.000,00 SIT več mesečno oziroma 20% več kot toženec. Tudi zato se pritožnik ne strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, saj meni, da niso bile upoštevane dejanske preživninske zmožnosti obeh staršev. Za njegovo lastno preživljanje mu potem ostane le še 38.540,00 SIT, kar je manj kot znesek uradno objavljene zajamčene plače. Zaveda se, da sta bila oba otroka navajena primernega standarda, vendar se ta standard ne sme ohranjati v breme njegovega lastnega preživljanja. Predlaga spremembo sodbe tako, da se prisojena preživnina zniža na 15.000 SIT mesečno za vsakega otroka. Na pritožbo tožeča stranka in hkrati tožena po nasprotni tožbi ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Po določbi 79.člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sodišče določi višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Citirana določba predpisuje kriterije, po katerih sodišče ugotovi višino preživninskega prispevka, ko v razveznem postopku (ali pozneje, če se spremenijo okoliščine) odloča o dolžnosti preživljanja otrok. Sodišče mora pri določanju preživnine ugotoviti, kakšne so zmožnosti obeh staršev, nato pa ugotoviti potrebe otroka, pri čemer je od materialnih zmožnosti staršev odvisno, v kolikšni meri bo lahko ugodeno otrokovim potrebam. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo finančne zmožnosti obeh pravdnih strank; za tožečo stranko je ugotovilo, da je v obdobju od aprila do vključno septembra 1999 prejela plačo v povprečju 387.061,00 SIT na mesec, za toženca pa na podlagi potrdila delodajalca, da je zaslužil v povprečju 78.540,00 SIT. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo povprečne mesečne v denarnem znesku izražene potrebe mld. otrok, ki jih je ocenilo na 50.000,00 SIT mesečno za vsakega od njiju. Po uradni dolžnosti je upoštevalo splošno znane podatke o cenah osnovnih življenskih potrebščin in njihovi rasti. V primerjavi s ponujenimi dokazi tožeče stranke (glej B 2 - B 12 in zlasti B 13), ki je potrebe otrok natančno izrazila v denarju, pa pritožnik v pritožbi le posplošeno opozarja, da je tožnica pretirano predstavila potrebe otrok, ne ponudi pa konkretnih dokazov. V tej smeri ni razloga za dvom glede pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da je določitev mesečne preživnine v znesku 20.000,00 SIT za vsakega otroka glede na določbo 79. člena ZZZDR materialnopravno zmotna, saj ni v sorazmerju z ugotovljenimi možnostmi vsakega izmed staršev. Glede na uspeh dokazovanja obeh strank v pravdi je treba pritrditi pritožniku, ob dejstvu, da so finančne zmožnosti tožnice skoraj petkrat večje od njegovih, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s citirano določbo. Ker niso podani po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi in je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno, je pravilna uporaba materialnega prava terjala spremembo izpodbijane sodbe po določbi četrtega odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. RS št. 26/99). Upoštevajoč pri tem, da je v pritožbenem postopku med pravdnima strankama ostal sporen le še znesek preživnine 5.000,00 SIT za vsakega izmed otrok, je pritožbeno sodišče temu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo prve stopnje tako, da se porazdeli preživninska obveznost toženca v razmerju do tožnice 30%:70% oziroma da mora toženec plačevati preživnino po 15.000,00 SIT za vsakega izmed otrok; v preostalem pa je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti.