Jedro

V obravnavani zadevi ni šlo le za imenovanje v naziv podpolkovnika, ampak istočasno za imenovanje na novo dolžnost poveljnika, ki je više vrednotena od dolžnosti, na katero je bila tožeča stranka razporejena predhodno. Tožena stranka bi zato morala glede priznanja pravic tožeče stranke postopati, tako da bi najprej upoštevala odločbo o imenovanju na dolžnost poveljnika in plačni količnik, ki je v formaciji določen za to dolžnost, nadalje pa bi morala priznati že dosežena napredovanja za tri plačne razrede ter višji količnik za izračun osnovne plače.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Odločba tožene stranke št. 105-01-1/2004-5475 z dne 23.11.2004 se v prvi točki spremeni tako, da se tožečo stranko razporedi v plačilni razred s količnikom v višini 6,40. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1.8.2004 dalje izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožeča stranka prejemala z upoštevanjem količnika v višini 6,40, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zapadlosti plačila posamezne plače do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

3. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke št. 105-01-1/2004-5475 z dne 23.11.2004 v prvi točki spremeni tako, da se tožečo stranko razporedi v plačilni razred s količnikom v višini 6,40. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek, da je za čas od 1.8.2004 dalje tožeča stranka upravičena do izplačila razlike v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemala z upoštevanjem količnika v višini 6,40, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 89.760,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da upoštevaje 196. člen Zakona o javnih uslužbencih tožeča stranka ni upravičena do prenosa dotedanjih doseženih napredovanj. Osnovno vprašanje je, ali se tožeča stranka šteje za uradnika. Delovnopravni status tožeče stranke ureja Zakon o obrambi in ker je tožeča stranka pripadnik stalne sestave SV, se na podlagi 14. točke 5. člena tega zakona šteje za vojaško osebo. Če bi bili pripadniki Slovenske vojske izenačeni z uradniki, njihovih pravic in obveznosti ne bi urejal specialni Zakon o obrambi, prav tako pa v 194. in 195. členu Zakona o javnih uslužbencih ne bi bilo izrecno navedeno, da se prevedba v nazivih za pripadnike Slovenske vojske izvaja po posebej sprejeti uredbi. Tožeča stranka ni uradnik, saj statusa vojaške osebe po uveljavitvi Zakona o javnih uslužbencih ni izgubila, zato glede priznanja pravice do napredovalnih razredov ni mogoče uporabiti 196. člena tega zakona. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni šlo za prevedbo po 195. in 196. členu Zakona o javnih uslužbencih, pač pa za prerazporeditev na drugo dolžnost, kar je tudi razlog povečanja osnovnega količnika za določitev plače. Tožeča stranka je bila razporejena v okviru iste tarifne skupine, zato bi ji morali biti na podlagi 31. a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi priznani vsi dotedanji doseženi napredovalni razredi. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, zato sodišče druge stopnje na tem mestu v celoti povzema dejanske razloge iz izpodbijane sodbe. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, kakor bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožba zgolj pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je sodišče druge stopnje preizkusilo le, ali je v izpodbijani sodbi podana katera izmed tistih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, vendar le-teh ni ugotovilo.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožeča stranka z odredbo št. 012-02-2/2004 - 55 z dne 26.7.2004 imenovana na formacijsko dolžnost poveljnik pod zaporedno številko 1, po formaciji št. ..., istočasno pa je bila v skladu s 1. in 2. odst. 195. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) ter prilogo 1. A Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/03 in nadaljnji; v nadaljevanju uredba) imenovana v naziv podpolkovnika. Iz 1. točke izpodbijane odločbe št. 105-01-1/2004 z dne 23.11.2004 izhaja, da se tožečo stranko na formacijski dolžnosti poveljnika razporedi v plačilni razred s količnikom 5,30, plača po tej odločbi pa ji pripada od 1.8.2004 dalje. Pred tem je tožeča stranka opravljala dolžnost samostojnega pomočnika 1., s priznano plačo v višini osnovnega količnika 4,40 oz. 5,30 z upoštevanjem treh doseženih napredovanj. Tožeča stranka s predmetno tožbo uveljavlja, da bi ji morala tožena stranka v odločbi št. 105-01-1/2004 z dne 23.11.2004 pri določitvi plačnega količnika upoštevati dosežena napredovanja in ji tako priznati količnik 6,40. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo ob razlogovanju, da tožeča stranka ni upravičena do prenosa plačilnih razredov na podlagi 31.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadaljnji; v nadaljevanju pravilnik), ki določa, da zaposleni, ki je razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, za katerega velja ta pravilnik, obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Obrazložilo je, da se skladno s 1. odstavkom 196. člena ZJU glede pravic in obveznosti, ki jih predpisi določajo za višje upravne delavce, za slednje štejejo uradniki v nazivih od 1. do 6. stopnje (ter v zvezi s tem ugotovilo, da je bila tožeča stranka imenovana v naziv 4. stopnje), pri čemer je v citiranem 31. a členu pravilnika izrecno navedeno, da to določilo za višje upravne delavce ne velja. Takšna utemeljitev zavrnilne sodbe pa je materialnopravno napačna.

Pritožba pravilno navaja, da ima tožeča stranka kot poveljnik status vojaške osebe, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka s sklicevanjem na določilo 1. odst. 196. člena ZJU. Na podlagi 2. odstavka 22. člena ZJU so lahko posamezna vprašanja za poklicne pripadnike Slovenske vojske z zakonom urejena drugače kot v ZJU, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog oz. za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil. Skladno s 13. točko 5. člena Zakona o obrambi (ZObr – Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji) je vojaška služba opravljanje vojaških in drugih del v vojaških poveljstvih, enotah in zavodih ter drugih sestavah vojske, pri čemer se na podlagi 14. točke citiranega člena oseba, ki opravlja vojaško službo, šteje za vojaško osebo in torej ni uradnik. Dodatni argument, da tožeče stranke ni mogoče šteti za uradnika oz. višjega upravnega delavca v smislu 196. člena ZJU in torej ta člen za njo ne velja, je razviden tudi iz sistemskega oblikovanja Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 in nadaljnji), ki v prilogi ločeno obravnava uradniške nazive (priloga I) od nazivov v slovenski vojski (I. A), uradniške položaje (III) od položajev v slovenski vojski (III. A), prav tako pa katalog tipičnih uradniških delovnih mest (priloga II) ne vsebuje tipičnih delovnih mest, na katera je oseba lahko razporejena v okviru opravljanja vojaške službe.

Pred razporeditvijo je tožeča stranka z napredovanji dosegla količnik 5,30. Po razporeditvi na dolžnost poveljnika ji je bil z izpodbijano odločbo št. 105-01-1/2004-5475 z dne 23.11.2004 priznan količnik 5,30, ki je za to dolžnost predpisan v formaciji št. 6403 kot količnik za določitev osnovne plače. Tudi za naziv 4. stopnje (podpolkovnik) je upoštevaje določila 5. odstavka 194. člena ZJU, 1. in 2. odstavek 195. člena ZJU in prilogo I. A uredbe, predpisan količnik za določitev osnovne plače v višini 5,30. Prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotavlja, da v obravnavni zadevi ni šlo le za imenovanje v naziv podpolkovnika, ampak istočasno tudi za imenovanje na novo dolžnost poveljnika, ki je višje vrednotena od dolžnosti, na katero je bila tožeča stranka razporejena predhodno. Tožena stranka bi zato morala v obravnavanem primeru glede priznanja pravic tožeče stranke postopati tako, da bi najprej upoštevala odredbo o imenovanju tožeče stranke na dolžnost poveljnika ter plačni količnik, ki je v formaciji določen za to dolžnost (5,30). Ker je tožeča stranka predhodno že napredovala za tri plačilne razrede, bi ji nadalje morala na podlagi 31.a člena pravilnika priznati vsa dosežena napredovanja in ji tako ob upoštevanju Tabele 1 – Količniki za določanje osnovnih plač, ki je sestavni del Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ – Ur. l. RS, št. 18/94 in nadaljnji) priznati količnik 6,40, katerega tožeča stranka tudi utemeljeno vtožuje. Šele nato bi lahko tožečo stranko imenovala v naziv ob smiselnem upoštevanju 194. in 195. člena ZJU ter uredbe.

V skladu z vsem obrazloženim je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo vtoževani količnik 6,40 ter posledično tudi izplačilo razlike med že prejeto plačo in plačo, ki bi ji v uveljavljanem obdobju pripadala ob pravilnem upoštevanju količnika 6,40. Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo odločiti tudi o stroških prvostopenjskega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka stroškov postopka ni zaznamovala, tožena stranka pa v postopku na prvi stopnji ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je moralo na podlagi 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Ker v obravnavani zadevi ni podan noben od primerov iz 1. odstavka 32. člena ZDSS-1, je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.