Jedro

Invalidnost je po ZPIZ-2 podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pri tem se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno uposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9. 3. 2015 v 2. in 3. točki izreka (I. točka izreka), razvrstilo stransko intervenientko v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami: izmenično stoje in sede, s čim manj prisilne drže, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5 kg, v ugodnem mikroklimatskem okolju, v krajšem delovnem času 4 dnevno, 20 ur tedensko, od 8. 12. 2014 dalje; odločilo, da kontrolni pregled ni potreben, da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo in da je tožena stranka kot delodajalec dolžna stranski intervenientki zagotoviti pravico do dela iz prvega odstavka II. točka izreka te sodbe (II. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da se stranski intervenientki ne priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja (III. točka izreka). Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenskega organa.

2. Zoper odločitev v I. in II. točki izreka se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se strinja z ugotovitvijo III. kategorije invalidnosti in podano časovno razbremenitvijo, na podlagi katere se delavki zagotovi pravica do dela v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, ne strinja pa se z odločitvijo, da se delavki prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: izmenično stoje in sede, s čim manj prisilne drže, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5 kg, v ugodnem mikroklimatskem okolju ter z odločitvijo, da je dolžna delavki zagotoviti pravico do dela iz četrtega odstavka II. točke izreka sodbe. Meni, da stvarne razbremenitve niso potrebne, saj delavka dejansko dela na delovnem mestu, ker navedenih razbremenitev ne potrebuje, kar je razvidno iz delovne dokumentacije, to je obrazca D-1 z dne 7. 10. 2014. Pri stvarnih razbremenitvah gre po mnenju pritožbe za tako imenovano "razbremenitev na zalogo", saj izvedenka niti ni ugotavljala delazmožnosti za delo, ki ga delavka dejansko opravlja na svojem delu in v posledici tega tudi dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno. Pritožnica kot delodajalka meni, da sodišče ni imelo podlage, da ji naloži, da delavki zagotovi pravico do dela na drugem delu s stvarnimi omejitvami in je v tem delu sodba nepravilna, saj jih delodajalec dejansko niti ne more opraviti. Potrebno bi bilo upoštevati konkretno delovno mesto in na navedeno delovno mesto ugotavljati morebitne omejitve, saj je v skladu z definicijo invalidnosti predvsem potrebno strmeti k temu, da se delavcu delovno mesto ohrani. Pritožnica bi tako morala delavko fiktivno prerazporediti in gre za pravno zmoto, ki je neživljenjska in je s tem tudi podana kršitev materialnega prava. V primerih, ko zavarovanec že opravlja delo na delu, ki ustreza zdravstvenemu stanju zavarovanca in takih omejitev ne potrebuje, je potrebno strmeti k temu, da se ohrani obstoječo zaposlitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, UPB-3, št. 73/2007 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 9. 3. 2015, s katero se je zavarovanka, stranska intervenientka A.A., razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji je priznala pravica do dela na delu, na katerem dela, to je strokovni delavec III, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 8. 12. 2014 dalje. S takšno odločitvijo se ni strinjala tožeča stranka kot delodajalec zavarovanke.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje in pravne zaključke, ki so relevantni za odločitev v izpodbijani sodbi in jih zaradi tega ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe zgolj dodaja.

7. Pritožnica kot delodajalec stranske intervenientke se strinja s tem, da je stranska intervenientka invalidka III. kategorije invalidnosti ter da se ji zagotovi pravica do dela v krajšem delovnem času v času 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, ne pa s stvarnimi razbremenitvami, kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in to iz razloga, ker meni, da te niso potrebne v danem primeru, saj stranska intervenientka dejansko dela na delovnem mestu, kjer navedenih razbremenitev ne potrebuje.

8. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej ugotavlja, da je imelo sodišče prve stopnje v izvedenskem mnenju izvedenskega organa zadostno oporo, da je stranski intervenientki v okviru invalidnosti določilo tudi stvarne razbremenitve (da dela izmenično stoje in sede, s čim manj prisilne drže, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5 kg, v ugodnem mikroklimatskem okolju). Stranska intervenientka ima težave s strani hrbtenice in da je še toliko gibljiva kolikor je, je potrebna redna telovadba in razgibavanje hrbtenice vsaj dobre pol ure do ure dnevno, da lahko kolikor toliko normalno funkcionira. Samo omejitev dvigovanja bremen, bi bile za njeno hrbtenico preveč, saj bi nastopile močne bolečine, ki bi vplivale na njeno psihično stanje in posledično na daljše bolniške staleže. Poleg omejitve dvigovanja bremen je bilo potrebno dodati še ostale omejitve, to je delo izmenično stoje in sede, s čim manj prisilne drže in v ugodnih mikroklimatskih pogojih, poleg časovne razbremenitve, da delo opravlja 4 ure dnevno.

9. V predmetni zadevi je podana pravna podlaga v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Pri tem je pomembna določba 63. člena, kjer je določena definicija invalidnosti. Invalidnost je po ZPIZ-2 podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pri tem se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno uposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

10. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, imelo zadostno podlago za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja (pravice do dela na drugem delu), saj je pri stranski intervenientki v skladu z definicijo invalidnosti iz 63. člena ZPIZ-2 ugotovilo takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, na podlagi katerih se je stranski intervenientki zmanjšala zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

11. Pritožbeno sodišče nadalje ne more sprejeti pritožbenih navedb v tistem delu, kjer pritožba navaja, da opis delovnega mesta takšnih omejitev ne zahteva. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v več zadevah (tudi v zadevi Psp 445/2009 z dne 8. 10. 2009). Po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno pri definiciji invalidnosti izhajati predvsem iz tega, da je invalid oseba, katere možnosti, da si zagotovi in obdrži ustrezno zaposlitev in da napreduje v njej, so bistvene zmanjšane zaradi telesne ali duševne okvare, kakor to določa tudi 1. člen Konvencije MOD št. 159. V okviru definicije invalidnosti, določene v prvem odstavku v 63. členu ZPIZ-1 se invalidnost ugotavlja kot izguba pridobitne zmožnosti za katerokoli organizirano delo in zmanjšanje ali izgubo poklicne delovne zmožnosti za delo v svojem poklicu, pri čemer imajo poseben pomen stopnje strokovne izobrazbe, dodatno usposobljenost in možnost poklicne rehabilitacije. Z vidika navedenega je sodišče prve stopnje, ob tem, da je imelo za dodatne omejitve podlago v izvedenskem mnenju izvedenskega organa, pravilno določilo za stransko intervenientko dodatne omejitve, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe.

12. Tožeča stranka vztraja pri stari pravni definiciji invalidnosti, ki je bila v veljavi pred ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ko je invalidnost temeljila zgolj na delovnem mestu in pri tem pozablja, da nova definicija invalidnosti upošteva celoto splošnih in poklicnih delovnih zmožnosti zavarovanca ter gre za uvedbo absolutne definicije invalidnosti, po kateri se invalidnost ugotavlja kot izguba pridobitne zmožnosti in za katerokoli organizirano delo in zmanjšane ali izguba poklicne delovne zmožnosti za delo v svojem poklicu, skratka gre za socialno pravno definicijo invalidnosti in ne več za definicijo invalidnosti v medicinskem smislu.

13. Do sedaj navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.