Jedro

Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v ZDavP-2 ni predvideno. Davčni organ v vsakem primeru oceni možnost, da zavezanec s pritožbo uspe, zato tudi ni potrebno, saj se interes zavezanca v tem primeru varuje uradoma. Tožnik nima ne pravice ne pravnega interesa in s tem zakonske podlage za to, da predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva odločitev o predlogu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnika za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi z dne 9. 7. 2013 zoper odločbo Davčnega urada Kranj št. DT 42270-38962013-1 z dne 20. 6. 2013 ter odločil, da tožnik trpi stroške, ki jih ima zaradi postopka, oziroma da davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je bilo tožniku v zadevi odmere davka na nepremično premoženje z zgoraj navedeno odločbo naloženo, da plača 2.954,05 EUR davka. Zoper odločbo je tožnik vložil pritožbo in hkrati predlagal odlog izvršbe na podlagi določb 87. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Po določbah prvega odstavka 87. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe. Po drugem odstavku istega člena pa lahko davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Odlog davčne izvršbe je torej dovoljen le po uradni dolžnosti in ne na predlog stranke oziroma davčnega zavezanca. To pa po presoji organa prve stopnje pomeni, da je potrebno zahtevo tožnika na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavreči, saj tožnik ne more nastopati kot predlagatelj v zvezi z odlogom in s tem ne more biti stranka v postopku.

Drugostopni davčni organ je pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa poudari, da odločanja o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca zakon (ZDavP-2) ne predvideva. To pa pomeni, da davčni zavezanec ni oseba, ki bi lahko zahtevala odločanje o odlogu po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2 in se zato tožnikova vloga kot vloga neupravičene osebe utemeljeno zavrže. Pojasni še, da davčni organ odloži davčno izvršbo na podlagi diskrecijske pravice, pri čemer je vezan na načelo zakonitosti, merilo za odločitev pa je ocena davčnega organa o tem, ali bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. V konkretnem primeru je prvostopni organ očitno ocenil, da takšne možnosti ni, s tem pa niso bili podani pogoji za odlog davčne izvršbe. Davčni organ pri tem ni bil dolžan navajati razlogov za takšno stališče, saj ga citirana določba drugega odstavka zavezuje k izdaji odločbe zgolj v primeru, če oceni, da je možnost uspeha s pritožbo podana. V nasprotnem primeru pa do izdaje upravnega akta ne pride.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi davčni organ ocenjeval, ali je pritožbi mogoče ugoditi. Zato je šteti, da je tožnikov predlog zavrgel povsem avtomatsko, ne da bi ocenil, ali bi bilo smiselno odločati o morebitnem odlogu izvršbe. Zato tožnik vztraja pri pritožbenih navedbah ter izrecno poudari, da se strinja, da je odlog izvršbe dovoljen le po uradni dolžnosti, ne strinja se pa, da tožnik ne more predlagati, naj davčni organ o odlogu odloči. Stališče, da se predlog zavrže, pa šteje za neustavno, saj to dejansko pomeni, da davčni organ praktično nikoli ne bo vsebinsko ocenil, ali bi bilo smiselno začeti postopek po uradni dolžnosti. V nadaljevanju tožbe tožnik navaja razloge, iz katerih ne bi smel biti zavezanec za davek na premoženje večje vrednosti in torej razloge, iz katerih meni, da bi moral s pritožbo zoper izdano odločbo uspeti in zaradi česar je smiselno, da davčni organ ravna po predlogu in odloži davčno izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Po določbah 87. člena ZDavP-2 ima pritožba suspenzivni učinek samo v primeru, če davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil lahko zavezanec s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v zakonu ni predvideno. Z ozirom na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost, da zavezanec s pritožbo uspe, pa tudi ni potrebno, saj se interes zavezanca v tem primeru varuje uradoma. Tožnik torej z ozirom na citirano zakonsko ureditev nima ne pravice ne pravnega interesa in s tem zakonske podlage za to, da predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva odločitev o predlogu. To pa pomeni, da je davčni organ ravnal pravilno in skladno z zakonom (ZDavP-2 in ZUP), ko je tožnikov predlog kot vložen po neupravičeni osebi s sklepom zavrgel. Enako stališče kot v tej zadevi je sodišče zavzelo že večkrat, med drugim v zadevi I U 1318/2011 in v zadevi I U 292/2010, na katero se sklicuje drugostopni organ v svoji odločbi.

Tožbeni očitek neustavnosti pa sodišče zavrača kot neutemeljen oziroma kot neizkazan, saj tožnik ne pove konkretno niti v čem je kršitev niti v katero ustavno določbo se s „stališčem, da se takšen predlog zavrže“ posega.

Sodišče je zato tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker dejanske okoliščine v zadevi niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.