Jedro

Kakšno je razmerje med določbami ZDen in drugimi splošnimi predpisi, ki urejajo premoženjsko in odškodninsko področje, je določeno v prvem odstavku 6. člena ZDen. V drugem odstavku 72. člena, ki je v razmerju do drugih splošnih predpisov, ki urejajo premoženjsko in odškodninsko področje, specialni predpis, pa je določeno, da se odškodninski zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do uveljavitve ZDen ne priznavajo. Razlaga te določbe ZDen kot specialnega zakona po načelu a contrario pa pripelje do materialnopravnega zaključka, ki ga je sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišče druge stopnje, da so, ne glede na določbe ZTLR, ki se nanašajo na izročitev plodov, ki se lahko uveljavljajo v zvezi z izročitvijo stvari in ki so povezani tudi z lastninsko pravico na stvari, zahtevki, kakršne v tej pravdi uveljavlja tožeča stranka proti toženi stranki, utemeljeni že na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen. Iskanje drugih pravnih podlag izven določb ZDen za odločitev o podlagi tožbenega zahtevka tožeče stranke tako sploh ni potrebno, ne dovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da povrne tožniku izpadli dohodek iz naslova nezmožnosti uporabe nepremičnine in sicer od 01.01.1995 do 26.07.1998. Pravno podlago tožbenega zahtevka tožeče stranke je našlo v drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91 - 66/00), po katerem se odškodninski zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin priznavajo od dneva uveljavitve ZDen, seveda upravičencu, ki je v denacionalizacijskem postopku uspel, tako kot tožnik v konkretnem primeru. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvi točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZZP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije tožena stranka poudarja, da sodišči nimata pravne podlage, ki bi opravičevala razlago, da je lastninska pravica nastala v denacionalizacijskem postopku z odločbo o denacionalizaciji za nazaj, torej z datumom uveljavitve ZDen. Po mnenju tožene stranke, sta sodišči s svojo razlago presegli sodno pristojnost in zašli v zakonodajno pristojnost. Sodišču druge stopnje očita, da se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke, da je razlaga sodišča prve stopnje v nasprotju z veljavnim Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80, 36/90) ki določa, kdaj nekdo postane lastnik nepremičnine. Specialne določbe na tem področju ZDen nima in ni v sodni pristojnosti na novo ustanoviti nastanek lastninske pravice na nepremičnini. Tožena stranka v reviziji tudi izrecno navaja 7. člen Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL, Uradni list RS, št. 44/97, 59/01), ki določa trenutek pridobitve lastninske pravice. Nadalje meni, da sodišči nista upoštevali navedb tožeče stranke o pravici do plodov od nepremičnine v času, ko tožnik še ni postal lastnik nepremičnine. Zaradi prekoračitve sodne pristojnosti, nedovoljene analogije in zavrnitve argumenta o plodovih, tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ali samo sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo odločanje drugemu senatu sodišča prve oziroma druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) poslalo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo meni, da revizijski razlogi niso podani. Sklicuje se na sodbo sodišča druge stopnje, ki je na tretji strani podrobno in natančno razložila, da denacionalizacijskemu upravičencu daje upravičenje do odškodninskih zahtevkov zakon sam. Tožnik se ne more strinjati z navedbami tožene stranke, da sta ZDen in ZLNDP med seboj v nasprotju oziroma da gre za pravno praznino, ki jo sodišče poskuša zapolniti praeter legem. Tožnik opozarja, da se tožena stranka sklicuje prav na tiste določbe ZLNDL, ki izrecno nasprotujejo njeni obrazložitvi oziroma argumentira prav pravilnost stališč izpodbijanih sodb.

Revizija ni utemeljena.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni, saj je sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe podrobno in dokazno prepričljivo ocenilo med postopkom izvedene dokaze, pregledno pojasnilo ugotovljeno dejansko stanje in ga tudi pravno ocenilo. Enaka ocena velja tudi za razloge sodbe sodišča druge stopnje, saj je povzelo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in je nanje odgovorilo. Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta vse predpisane sestavine (324. in 360. člen ZPP).

Sodišči prve in drugi stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta izhajali iz določbe drugega odstavka 72. člena ZDen, ki ureja odškodninske zahtevke iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja in odškodninskih zahtevkov iz naslova vzdrževanja nepremičnin. Revizijska izvajanja tožene stranke o pravici do plodov nepremičnine, ko tožena stranka še ni postala lastnica nepremičnine, so zmotna. V 27. in 38. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, 6/80 - 36/90) so na klasičen način urejena vprašanja plodov ter drugih zahtevkov in protizahtevkov, ki se lahko uveljavljajo v zvezi z izročitvijo stvari lastniku. Utemeljenost morebitnih zahtevkov za izročitev plodov je po navedenih določbah ZTLR res povezana z vprašanjem lastninske pravice na stvari in njene pridobitve, vendar pa teh določb ZTLR v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Kakšno je razmerje med določbami ZDen in drugimi splošnimi predpisi, ki urejajo premoženjsko in odškodninsko področje, je določeno v prvem odstavku 6. člena ZDen. V drugem odstavku 72. člena, ki je v razmerju do drugih splošnih predpisov, ki urejajo premoženjsko in odškodninsko področje, specialni predpis, pa je določeno, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do uveljavitve ZDen ne priznavajo. Razlaga te določbe ZDen kot specialnega zakona po načelu a contrario pa pripelje do materialnopravnega zaključka, ki ga je sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišče druge stopnje, da so, ne glede na določbe ZTLR, ki se nanašajo na izročitev plodov, ki se lahko uveljavljajo v zvezi z izročitvijo stvari in ki so povezani tudi z lastninsko pravico na stvari, zahtevki, kakršne v tej pravdi uveljavlja tožeča stranka proti toženi stranki, utemeljeni že na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen. Iskanje drugih pravnih podlag izven določb ZDen za odločitev o podlagi tožbenega zahtevka tožeče stranke tako sploh ni potrebno, ne dovoljeno.

Vrhovno sodišče se strinja z interpretacijo drugega odstavka 72. člena ZDen sodišča prve in druge stopnje, ker meni, da je zakonodajalec namenoma izključil le uveljavljanje zahtevkov za čas od podržavljenja do uveljavitve ZDen, ne pa tudi za čas po uveljavitvi ZDen. Pri razlagi navedene določbe je treba izhajati iz namena zakona, ki je v popravi krivic, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej. Z uporabo metod razlage ki jih pozna pravna stroka, je možno ugotoviti, da ima določba drugega odstavka 72. člena ZDen dvojni pomen: izključuje zahtevke iz naslova podržavljenega premoženja pred uveljavitvijo ZDen in omogoča te zahtevke po uveljavitvi ZDen. Očitek tožene stranke, da sta sodišči s svojo razlago presegli sodno pristojnost, torej ni utemeljen. Tudi nadaljnja izvajanja tožene stranke v reviziji s sklicevanjem na 7. člen ZLNDL, ki določa trenutek pridobitve lastninske pravice z dnem uveljavitve ZLNDL, v celoti argumentirajo prav pravilnost izpodbijanih sodb.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, zaradi česar je vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Odločilo je tudi o stroških revizijskega postopka, ki so nastali tožeči stranki. Glede na vsebino revizije in odgovora nanjo ter ustaljeno sodno prakso v takih zadevah, je vrhovno sodišče ocenilo, da stroškov za odgovor na revizijo ni mogoče šteti za potrebne v smislu določbe prvega odstavka 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.