Jedro

Nepodpisana revizija se kot nepopolna zavrže. Revizija, ki jo stranka vloži zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena odločba tožene stranke ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek, ni dovoljena.

Izrek

I. Reviziji se zavržeta.

II. Tretja tožeča stranka sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom združilo v skupno obravnavo in odločanje zadeve I U 2206/2009, I U 2210/2009 in I U 2225/2009 tako, da se zadeva vodi kot I U 2206/2009 (1. točka izreka sodbe in sklepa); na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi druge tožeče stranke in odpravilo 2., 3., 4. in 5. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 27. 11. 2009, in zadevo v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. točka izreka sodbe in sklepa), na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbi prve tožeče stranke (3. točka izreka sodbe in sklepa) in tretje tožeče stranke zoper navedeno odločbo tožene stranke (4. točka izreka sodbe in sklepa) ter njune zahtevke za povrnitev stroškov postopka (5. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo prve tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote Ribnica z dne 8. 9. 2009 (1. točka izreka odločbe tožene stranke); ugodila pritožbi druge tožeče stranke in odpravila navedeno delno odločbo prvostopenjskega organa ter odločila, da upravičencem do denacionalizacije A.A. , B.B., C.C. in D.D. za podržavljene premičnine „Javne trgovinske družbe A.A. in tovariši“ pripada odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v skupni vrednosti 68.477,41 USD, od tega A.A. 37.780,66 USD, B.B. in C.C. vsakemu po 9.445,16 USD ter D.D. 11.806,45 USD; drugi tožeči stranki naložila, da v tam navedenem roku obveznice izroči skrbnici za poseben primer; ter zavrnila višjo odškodnino za premičnine (2., 3., 4. in 5. točka izreka odločbe tožene stranke). Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo med drugim odločil, da navedenim upravičencem za podržavljeno opremo, stroje in naprave tovarne v ... pripada odškodnina v obveznicah SOD v skupni višini 643.789,19 DEM, in sicer A.A. za njegov delež do ½ v znesku 355.194,02 DEM, B.B. in C.C. za njun delež do 1/8 vsakemu po 88.798,51 DEM ter D.D. za njegov delež do 5/32 v znesku 110.998,13 USD.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je za opredelitev časa ugotavljanja vrednosti podržavljenega premoženja relevanten čas izdaje tiste pravne podlage, ki je pomenila prehod premoženja v državno last. Za ugotavljanje vrednosti v letu 1953 podržavljenih premičnin ni mogoče upoštevati njihovih cen iz leta 1946. Navaja še, da je za določitev odškodnine z valorizacijo odškodnine, določene ob podržavljenju, treba upoštevati povprečne prometne vrednosti. Kolikor bo upravni organ v ponovnem postopku za posamezne stvari upošteval vrednost po cenitvi, pa bo moral od skupnega zneska povprečne prometne vrednosti premičnin, ki vključuje vrednost vseh stvari, te zneske odšteti in namesto njih upoštevati vrednosti po cenitvi. Tožena stranka je pravilno zavrnila izvedbo dokazov, predlaganih v pritožbenem postopku, za katere prva tožeča stranka ni izkazala razlogov, zakaj teh dokazov ni predlagala že pred izdajo prvostopenjske odločbe.

3. Prva tožeča stranka revizijo vlaga zoper 2., 3. in 5. točko izreka izpodbijane sodbe. V uvodu revizije kot vrednost spora navaja znesek 500.000,00 EUR. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje oziroma da se odločba v izpodbijanem delu odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V reviziji sicer navaja, da pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku niso bile upoštevane vse listine. Opozarja na pomanjkljivosti izvedenih cenitev. Trdi, da je zmotno ugotovljen obseg podržavljenih premičnin in relevanten datum za ugotavljanje vrednosti odvzetega premoženja.

4. Tretja tožeča stranka revizijo vlaga zoper izpodbijano sodbo v celoti in predlaga, da jo Vrhovno sodišče spremeni tako, da v celoti ugodi njeni tožbi, odpravi odločbo tožene stranke in v celoti vzdrži v veljavi delno odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Trdi, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, da so njeni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju oziroma z listinami v spisu. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

5. Revizija prve tožeče stranke ni popolna.

6. Iz določbe 335. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, primerno uporablja za vprašanja postopka, ki jih ZUS-1 ne ureja) izhajata minimalni zahtevi, ki jih mora izpolnjevati vsaka revizija, da se sploh lahko obravnava. To sta navedba sodbe, zoper katero se vlaga, in podpis revidenta oziroma njegovega pooblaščenca. Revizija brez katere koli od navedenih sestavin je nepopolna. Določbe ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev se v postopku z revizijo ne uporabljajo (336. v zvezi s 383. členom ZPP).

7. V obravnavani zadevi revizije ni podpisal nihče, zato revizija ni popolna.

8. Nepopolno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Revizija tretje tožeče stranke ni dovoljena.

10. Revizija je po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno in zakonito sodno odločbo v konkretnem upravnem sporu ter enotnost pravnega reda in s tem povezane enotne uporabe zakonov. Uresničevanje navedenega namena je smotrno, ko je postopek odločanja o upravni zadevi zaključen oziroma v celoti končan. Upravni spor je namreč namenjen zagotavljanju sodnega varstva pravic in pravnih interesov posameznikov in organizacij zoper odločitve in dejanja organov javne oblasti (1. člen ZUS-1), revizija pa je končno in zadnje izredno pravno sredstvo, ki takšno sodno varstvo zagotavlja.

11. V obravnavani zadevi je s prvostopno sodbo odpravljen v upravnem sporu izpodbijan upravni akt ter zadeva vrnjena pristojnemu upravnemu organu v ponoven postopek. To pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi revidenta ni dokončno odločeno. Zaradi pravnih učinkov, določenih z zakonom (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1), bo moral upravni organ izdati nov upravni akt v 30-tih dneh od dneva, ko je prejel sodbo.

12. Sodba, s katero sodišče prve stopnje ugodi tožbi, odpravi izpodbijani upravni akt ter zadevo vrne v ponovno odločanje, ni odločitev, s katero bi bil postopek odločanja o upravni zadevi končan, saj z njo ni odločeno o pravici niti pravnem interesu posameznika oziroma organizacije. Takšna sodba se tudi ne izvršuje v smislu določb 102. člena ZUS-1. 13. Zato v obravnavani zadevi, ko je bilo z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ugodeno tožbi, odpravljena odločitev tožene stranke in je ta postala kot državni organ zavezanec za izvršitev pravnomočne sodbe po določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, se je zaradi učinkov odprave v upravnem postopku zadeva vrnila v stanje pred izdajo odločitve, kar pomeni, da tudi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno, revizija ni dovoljena. Takšna odločitev predstavlja že ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča (npr. zadeve X Ips 1390/2005, X Ips 820/2007, X Ips 679/2008, X Ips 495/2010).

14. Nedovoljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Ker tretja tožeča stranka z revizijo ni uspela, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.