Jedro

Če tožnik ne plača sodne takse, gre za formalno pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti le do konca predhodnega preizkusa tožbe, to je do vročitve tožbe tožencem. Če sodišče do tedaj ne opazi, da sodna taksa ni bila plačana, mora tožbo vsebinsko obravnavati, takso pa prisilno izterjati.

Pogodbeno ustanovljena služnost, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ne zavezuje kasnejših lastnikov zemljišč, v breme katerih je bila služnost dogovorjena (tudi če so zanjo ob nakupu vedeli).

Vznemirjanje ne bi bilo protipravno le, če bi tožencem uporabo zemljišč dovolila sedanja lastnika (tožnika), česar pa toženci niso zatrjevali in tudi ne dokazali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencem prepovedalo, da bi za potrebe katerihkoli svojih zemljišč, zlasti zemljišč parc. št. 1335, 1338/1, 1339, 1341/4, 1341/5, 1332/3, 1332/4, 1341/2 in 1357, vse k.o. X, uporabljali ali drugače vznemirjali lastninsko pravico prvega tožnika na zemljiščih parc. št. 1247/2, 1245/2, 1244/2, 1242/2, 1327/3, 1327/18, 1327/15 in 1327/6, ter na zemljišču parc. št. 1327/14 v lasti M. T., vse k.o. X, medtem ko je tožbeni zahtevek glede parcele 1241/2 iste k.o. zavrnilo (I. točka izreka). Nadalje je tožencem prepovedalo, da bi za potrebe svojih zemljišč uporabljali ali drugače vznemirjali lastninsko pravico drugega tožnika na zemljišču 1327/2 k.o.X severno od trase služnosti, ki poteka po 4 metrskem pasu po celotni dolžini parcele, kot je bila prisojena vsakokratnemu lastniku gospodujočih parcel s sodbo istega sodišča P 90/2009 (II. točka izreka). Po odločitvi sodišča so toženci tožnikoma dolžni povrniti njune pravdne stroške v znesku 1.632,90 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo toženci iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj v skladu s 67. členom ZPP določi drugo krajevno pristojno sodišče. Zatrjujejo, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče namreč ni izdalo sklepa o nadaljevanju postopka, ki je bil prekinjen do pravnomočnega zaključka postopka P 37/2007. Ni odločilo o njihovem ugovoru, da bi moral prvi tožnik navesti vrednost spora za vsako izmed devetih parcel. Ker je bila tožba nepopolna, bi ga moralo sodišče pozvati, naj jo ustrezno popravi. Za obravnavanje druge točke tožbenega zahtevka niso podane procesne predpostavke, saj sodna taksa ni bila plačana. Sodišče je kršilo tudi določbo tretjega odstavka 44. člena ZPP, saj o vrednosti spora ni izdalo posebnega sklepa. Iz obrazložitve sodbe sicer ni razvidno, zakaj sodišče šteje za primerno vrednost spora, kot sta jo navedla tožnika. Posledično tudi ni bilo odločeno o njihovem ugovoru, da naslovno sodišče ni stvarno pristojno. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izpoved A. A., čeprav tega dokaza sploh ni izvedlo. Iz dokaznega sklepa namreč ni razvidno, da bi sodišče vpogledalo v zapisnik o njegovem zaslišanju v zadevi P 90/2009. Poleg tega njegove izjave v tedanjem postopku sodišče ni upoštevalo, ker je izjavo podal kot pooblaščenec stranke, v tem postopku pa njegova izjava čudežno postane upoštevna. Pritožba nadalje meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Prvi, drugi in tretji toženec ne morejo biti pasivno legitimirani, saj niso lastniki parcel 1332/3, 1332/4, 1341/2 in 1357. Kot izhaja iz izpovedi priče C. in drugega tožnika, pa drugi in tretji toženec ne uporabljata tožnikovega zemljišča, zato je treba tožbeni zahtevek vsaj zoper njiju zavrniti. Pritožba nadalje meni, da vznemirjanje ni protipravno. Podlage za uporabo tujega zemljišča ne predstavlja le vknjižena služnost hoje in vožnje, temveč tudi obligacijska pravica, ki pa je v konkretnem primeru izkazana. M. A. si je v pogodbi, ki jo je sklenila s tedanjim lastnikom zemljišč, izgovorila pravico uporabe poti v korist svojih zemljišč. Zmotno je stališče sodbe, da takšna določba singularnih naslednikov ne zavezuje. Sodna praksa je zavzela stališče, da kupca ne zavezuje pogodbena določba o ustanovitvi služnosti le, če za obstoj te služnosti ni vedel in je zemljišče kupil prosto bremen. Če je zanjo vedel, kot je bilo to v obravnavanem primeru, ga torej zavezuje. Prvi tožnik je bil namreč seznanjen s tem, da je bila v breme teh parcel ustanovljena služnost. To izhaja iz pogodbe z dne 23. 9. 1998, ki jo toženci prilagajo pritožbi in za katero pojasnjujejo, da gre za upoštevan dokaz v smislu 337. člena ZPP. Tudi priča C. je potrdil, da so bili s tem seznanjeni. Drugi tožnik pa je v pogodbi z dne 7. 12. 2004, s katero je pridobil parcelo 1327/2 od prvega tožnika, celo izrecno dovolil vknjižbo služnostne pravice. Dogovor o ustanovitvi služnosti zato zavezuje oba tožnika, saj sta zanj vedela, ga akceptirala v svoji pogodbi in njeno izvrševanje vrsto let dopuščala. Slednje bi potrdile priče K., B., R. in F., ki jih sodišče ni zaslišalo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Prvi tožnik je tudi sicer služnost navzven prikazoval kot breme, kar izhaja iz pritožbi priloženih predpogodb. Prvi tožnik je M. A. priznal pravico hoje in vožnje, kar izhaja iz V. točke enotnega gradbenega dovoljenja. Pritožba nazadnje opozarja še na to, da mora biti vznemirjanje trajno. Sporna pot se je za potrebe zemljišč parc. št. 1335, 1338/1 in 1339 uporabljala le za enkratno deponijo peska pred 3 leti, kar pomeni, da vznemirjanja ni več. Sploh pa se za potrebe teh parcel ni uporabljala celotna trasa poti, zato tožnikoma ne gre varstvo za parcele 1327/2, 1327/15, 1327/6, ter 1327/14. 3. Tožnika v odgovoru na pritožbo odgovarjata na posamezne pritožbene očitke ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v ugodilnem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP), in sicer glede v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov kot tudi glede kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Izpodbijana sodba je pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu, pri odločanju pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvenih procesnih kršitev.

O procesnih kršitvah

7. Predmetni postopek je bil prekinjen do pravnomočne odločitve v zadevi P 37/2007 oziroma P 90/2009 (sklep na list. št. 25 spisa). Sodišče prve stopnje res ni izdalo sklepa o nadaljevanju postopka, kar bi glede na določbo drugega odstavka 208. člena ZPP moralo storiti. A takšno napačno ravnanje ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, zato relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana.

8. Pritožba prvemu tožniku neutemeljeno očita, da ni določno navedel vrednosti spora. Ta s predmetno tožbo ne uveljavlja več tožbenih zahtevkov, kot zmotno meni pritožba, temveč le en zahtevek, ki obsega več parcel. Zato ne drži, da bi moral za vsako izmed v tožbenem zahtevku navedenih parcel navesti vrednost spora. Tako tudi ni bilo potrebe, da bi ga sodišče pozivalo, naj tožbo ustrezno popravi, saj tožba ni bila nepopolna.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče ne bi smelo obravnavati tožbenega zahtevka drugega tožnika. Če tožnik ne plača sodne takse, gre za formalno pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti le do konca predhodnega preizkusa tožbe, to je do vročitve tožbe tožencem (prvi odstavek 276. člena ZPP). Če sodišče do tedaj ne opazi, da sodna taksa ni bila plačana, mora tožbo vsebinsko obravnavati, takso pa prisilno izterjati (prim. Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, stran 80). Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je o zadevi vsebinsko odločilo.

10. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče o vrednosti spornega predmeta ni izdalo posebnega sklepa, kot to predvideva tretji odstavek 44. člena ZPP. Neupoštevanje te določbe pa ni vplivalo na izpodbijano sodbo, saj posebna pritožba zoper takšen sklep ni predvidena in je tovrstne razloge mogoče uveljavljati le v pritožbi zoper končno odločbo.

11. Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost tožbenega zahtevka, kot jo navede tožnik v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Tožnika sta vrednost vsakega od obeh zahtevkov ocenila na 7.900,00 EUR. Sodišče prve stopnje v pravilnost takšne ocene očitno ni podvomilo, čeprav svojega stališča ni ustrezno obrazložilo (prim. razloge v zadnjem odstavku na tretji strani), kar pa ne onemogoča njenega preizkusa. Takšna ocena je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezna, saj toženci za nasprotno stališče niso navedli tehtnih razlogov. Okoliščina, da bo tožencem nastala škoda, če poti ne bodo smeli več uporabljati, ne more biti odločilna. Pomemben je interes tožnikov, ki ga zasledujeta s tožbo in ne interes tožencev. Neupoštevana je nadalje tudi trditev tožencev, da bo vrednost parcel višja, če bo sodišče ugotovilo, da jih ne smejo uporabljati, saj predmetni spor ni spor o lastništvu parcel. Ocenjena vrednost spora je torej pravilna, posledično pa je o tožbi odločalo sodišče, ki je bilo stvarno pristojno (30. člen ZPP).

12. Ne drži pritožbena trditev, da se je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved priče A. A. st., čeprav tega dokaza sploh ni izvedlo. Na naroku dne 3. 2. 2012 je namreč sprejelo sklep (prim. zapisnik na list. št. 113), da se vpogleda v zapisnik z naroka 27.1.2009 v zadevi P 37/2007. Iz tega zapisnika, ki se nahaja v priloženem spisu P 37/2007, pa izhaja, da je bila tedaj zaslišana tudi omenjena priča. O dejanski podlagi sodbe

13. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da so sporno pot, ki poteka po zemljiščih tožnikov, uporabljali vsi toženci. Podlago za takšen zaključek je imelo sodišče predvsem v izpovedi priče M. D., glede uporabe poti s strani prvega, tretjega in četrtega toženca pa tudi v izpovedi priče Š. F.. Pritožbeno sklicevanje na pričevanje R. C. in drugega tožnika o tem, da drugega in tretjega toženca sploh ne poznata, zato ne daje podlage za drugačen dokazni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

14. Dejstvo, da so toženci do sedaj nemoteno uporabljali pot, za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno, zato sodišče prve stopnje o tem utemeljeno ni zaslišalo prič. Dejansko stanje torej ni nepopolno ugotovljeno, kot to zatrjuje pritožba.

O pravilni uporabi materialnega prava

15. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o varstvu lastninske pravice pred vznemirjanjem, nasprotni pritožbeni očitki pa so neutemeljeni.

16. V tovrstnih sporih je pasivno legitimiran tisti, ki lastnika vznemirja v njegovi lastninski pravici. Odveč je zato pritožbeno poudarjanje, da prvi, drugi in tretji tožnik niso lastniki parcel 1332/3, 1332/4, 1341/2 in 1357, vse k.o. X, v korist katerih se je med drugim vozilo po poti. Glede na ugotovitev, da so pot uporabljali vsi toženci, je njihova pasivna legitimacija nedvomno podana.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo vznemirjanje protipravno. Podlago za uporabo sporne poti, katere potek je razviden iz skice izvedenca na list. št. 58 priloženega spisa P 90/2009, lahko predstavlja služnostna pravica ali ustrezna obligacijska pravica. Po presoji pritožbenega sodišča toženci nimajo ne ene ne druge.

18. V zadevi P 90/2009 (sodba na list. št. 136 spisa) je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek sedanjih tožencev, da so služnostno pravico pridobili na podlagi priposestvovanja. Takšne podlage za uporabo poti toženci v pritožbi sicer ne zatrjujejo (več).

19. Pritožba pa vztrajno ponavlja, da si je njihova pravna prednica M. A. od tedanjega lastnika izgovorila služnostno pravico hoje in vožnje (pogodbi v prilogi B6 in B7). Glede na to, da služnost v zemljiško knjigo ni bila vpisana, le - ta ni nastala in nadaljnje lastnike ne zavezuje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pogodbena določila zavezujejo le pogodbene stranke (učinek inter partes).

20. Pritožba svoje drugačno naziranje zmotno opira na stališče Vrhovnega sodišča Vojvodine (objavljeno v Biltenu VS APV št. 4/1977). Stališče, da kasnejšega lastnika veže pogodbeno ustanovljena služnost, če je zanjo vedel, je bilo namreč izrečeno v sporu zaradi obstoja služnosti na podlagi priposestvovanja, kjer dobrovernost kupca predstavlja oviro za pridobitev takšne pravice.

21. Toženci bi pot lahko uporabljali tudi v primeru, če bi jim to izrecno dovolila sedanja lastnika (tožnika). Tega dejstva pa toženci niso zatrjevali in tudi ne dokazovali. Nasprotno, trdili so le, da sta bila tožnika seznanjena s tem, da si je M. A. s pogodbo izgovorila služnost. A če sta za takšen dogovor vedela, to še ne pomeni, da sta tudi sama dovolila uporabo, kot pravilno opozarjata tožnika v odgovoru na pritožbo. Njuno vedenje tako še ne zadošča za sklep, da imajo toženci pravico uporabljati njune parcele.

22. Ustrezne podlage za uporabo poti ne daje niti enotno gradbeno dovoljenje (priloga B16), saj iz njega izhaja le, da ima investitorka M. A. služnost uporabe zemljišč. Pritožbena trditev, da ji je prvi tožnik v upravnem postopku izrecno priznal pravico hoje in vožnje, je zato protispisna.

23. Drugi tožnik je v pogodbi z dne 7. 12. 2004 (priloga B9) sicer dovolil vknjižbo služnostne pravice v breme svoje parcele 1327/2, a zgolj za 4 metrski pas. V predmetnem postopku pa zahteva varstvo zunaj tega pasu, zato je sklicevanje pritožbe na navedeno pogodbo brezpredmetno.

24. Pritožba po nepotrebnem izpostavlja, da se za potrebe parcel 1335, 1338/1 in 1339 pot danes sploh ne uporablja več. Za katere parcele se uporablja pot, namreč ni pomembno in je takšen dodatek v tožbenem zahtevku in posledično tudi v izreku sodbe nepotreben. Bistveno je, da toženci pot uporabljajo (in sicer za dostop do ostalih parcel 1341/4, 1341/5, 1332/3, 1332/4, 1341/2 in 1357). Toženci pa tudi ne zatrjujejo, da poti v prihodnosti ne bodo uporabljali, kar bi lahko kazalo na neutemeljenost tožbenega zahtevka, ki se glasi na prepoved bodočega vznemirjanja.

Sklepno

25. Ker v pritožbi uveljavljani in uradoma upoštevni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

26. Toženci s pritožbo niso uspeli, zato niso upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 154. in 165. člena ZPP). Ker tožnika stroškov odgovora na pritožbo, katerih povrnitev zahtevata, nista opredelila, (drugi odstavek 163. člena ZPP), te stroške trpita sama.