Jedro

Pri publicijanski tožbi gre za anticipirano pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, za fikcijo priposestvovanja.

Ker je investitor sporno stanovanje prodal, kupca stanovanja upravičenja iz sklenjenih obligacijskih razmerij med prodajalcem in izvajalci del ne morejo prizadeti do te mere, da bi bila njegova pravica do kupljenega stanovanja lahko izničena, še posebej ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je revident vedel, da je tožnik sporno stanovanje kupil (saj ga je opremljal in dajal navodila za njegovo urejanje).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik sklenil z I. d.o.o. (investitor) kupoprodajno pogodbo dne 5.5.1999. Kupnina za stanovanje je bila v celoti plačana, vendar pa investitor svoje zapadle pogodbene obveznosti izročiti nepremičnino v posest ni mogel izpolniti, ker je posest nad nepremičnino uveljavljala tožena stranka (izvajalec gradbenih del), sklicujoč se pri tem na retencijsko pravico. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora tožena stranka v bodoče opustiti vsakršno poseganje v sporno nepremičnino tožeče stranke ter le-tej omogočiti neoviran vstop in uporabo spornega stanovanja, shrambe in parkirnega prostora, ji izročiti ključe vhodnih vrat stanovanja, vrat medprostorov, ki vodijo do stanovanja tožnika in vhodnih vrat v objekt, kot tudi ključe shrambe in garaže. Ugotovilo je, da je tožnik dokazal tako posest kot tudi zakonitost svoje posesti, ki jo je imel, preden mu jo je odvzela tožena stranka. Dokazal je, da je bila ob vložitvi tožbe posestnik spornega stanovanja tožena stranka, ter da je njegova pravica močnejša, saj je do spornega stanovanja prišel odplačno, tožena stranka pa neodplačno. Poleg tega tožena stranka ni uveljavljala retencijske pravice na dolžnikovi stvari, saj je sporno stanovanje že prešlo v last tožnika. Sodišče je toženi stranki naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

Višje sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje (da je tožnik hodil v stanovanje, izbiral opremo in lokacijo priključkov) izhaja, da je tožena stranka že opustila svojo dejansko oblast nad stvarjo v korist tožnika ter da so izpolnjeni vsi pogoji za uveljavljanje publicijanske tožbe. Presodilo je, da za pridobitev posesti na stanovanju ni ključna primopredaja oziroma izročitev ključa, pač pa se prenos posesti lahko opravi tudi na podlagi medsebojnega dogovora med prejšnjim in novim posestnikom.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revident navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da je toženec izgubil posest stanovanja s tem, ko je dovolil tožniku, da hodi v stanovanje, da daje navodila za električno napeljavo, da izbere talne obloge itd, češ da pomenijo navedena dejstva medsebojni dogovor med prejšnjim in novim posestnikom o prenosu posesti. Po prepričanju revidenta je za prenos posesti na stanovanju nujno potrebna primopredaja ključev, do česar pa v tem primeru ni prišlo. Podrejeno navaja, da je po njegovem mnenju nastopilo stanje hkratne posesti stanovanja, soposest. V zvezi s posestjo spornega stanovanja revident navaja, da je imel v skladu s pogodbo št. 18/99, sklenjeno med njim in I. d.o.o. (investitor) z dne 8.6.1999, dejansko oblast nad objektom in da ni izvrševal posesti po navodilih investitorja, ampak jo je izvrševal v svoji sferi in za svoj račun. Do primopredaje in prevzema objekta s strani investitorja še ni prišlo. Revident je dobil posest stanovanja na podlagi zgoraj navedene pogodbe, torej odplačno. Po mnenju revidenta je bistveno, da on do izdaje začasne odredbe ni nikoli izgubil posesti stanovanja. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je posest delno izvajala tudi tožena stranka, v vlogi izvajalca del, ter da je tožena stranka tožniku dovolila izvajanje lastninske pravice tudi s posestjo - torej gre po mnenju revidenta za soposest. Revident meni, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti ter mu priznati pridržno pravico na stanovanju, saj investitor do danes ni plačal več kot polovice pogodbenih del, tožena stranka pa je objekt končala s svojim delom in sredstvi, zato je glede na določbo 628. člena ZOR upravičena zadržati predmet pogodbe v zastavi toliko časa, dokler ji investitor dela ne plača, ter na podlagi 286. člena ZOR uveljavljati zakonito retencijsko pravico.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Tožnik je sicer podal odgovor na revizijo, vendar je to storil sam (in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik), ne da bi hkrati predložil dokaz o opravljenem pravniškem državnem izpitu ali da bi to dejstvo sploh zatrjeval. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pa lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik - razen, če ime sama opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP). Če v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi nasprotnik vlagatelja ne opravlja pravdnih dejanj po pooblaščencu, ki je oseba iz tretjega odstavka 86. člena ZPP, se po določbi drugega odstavka 91. člena istega zakona šteje, da ta dejanja niso opravljena. Zato vsebina odgovora na revizijo ni povzeta, saj tožnikov odgovor v tem postopku z izrednim pravnim sredstvom glede na pravkar obrazloženo ni mogel biti upošteven.

Revizija ni utemeljena.

S publicijansko tožbo se varuje kvalificirana posest, ki je bila odvzeta dobrovernemu lastniškemu posestniku, vendar pa se s to tožbo ne zahteva priznanje posesti, temveč priznanje lastninske pravice. Domnevni lastnik mora kot tožnik dokazati vse tiste elemente, ki jih mora dokazati dobroverni lastniški posestnik, ko uveljavlja priposestvovanje. Pri publicijanski tožbi gre namreč za anticipirano pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, za fikcijo priposestvovanja. Ključno za uspeh tožnika v tej pravdi je bilo zatorej dokazati, da je na sporni nepremičnini pridobil posest. Definicijo posesti in s tem posestnika je razbrati iz določb 70. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 6/80 do 36/90, v nadaljevanju ZTLR), katerega je v tej zadevi potrebno uporabiti. Prvi odstavek tega člena določa, da ima posest stvari vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Izkaže se, da ugotovitev posesti zahteva ugotovitev dejstev, iz katerih izhaja dejanska oblast nad stvarjo. Ta dejstva so bila ugotovljena v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje in so prestala preizkus na pritožbeni stopnji.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Z očitki, da "takšna dejstva nikakor ne morejo pomeniti prenosa posesti s tožeče stranke na toženo stranko", "da je tožena stranka izvrševala posest v svoji sferi in za svoj račun", "da je nastopilo stanje hkratne posesti tožeče in tožene stranke na stanovanju", se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Vezano je na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus in iz katerih jasno izhaja, da je tožena stranka posest zadržane stvari izgubila, ker jo je pridobil tožnik in je torej njena pridržna pravica ugasnila. Revident ne more uspešno uveljavljati revizijskega razloga zmotne uporabe prava z očitkom napačnih ugotovitev, saj s takšnimi trditvami ne preseže ravni izpodbijanja v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja.

Retencijska pravica je pravica upnika (retinenta) zapadle terjatve, da zadrži dolžnikovo stvar, ki jo ima v svojih rokah, dokler mu terjatev ni plačana, oziroma da se potem, ko obvesti dolžnika, poplača iz njene vrednosti. Pridržna pravica je obligacijska pravica, vezana na obstoječe obligacijsko razmerje in odnos med upnikom in dolžnikom, ki pa kljub svojski naravi relativne oblastvene pravice ne more prevladati nad lastninsko pravico kot pravico stvarnega prava. Ker je investitor sporno stanovanje prodal, kupca stanovanja upravičenja iz sklenjenih obligacijskih razmerij med prodajalcem in izvajalci del ne morejo prizadeti do te mere, da bi bila njegovo pravica do kupljenega stanovanja lahko izničena, še posebej ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je revident vedel, da je tožnik sporno stanovanje kupil (saj ga je opremljal in dajal navodila za njegovo urejanje).

Vprašanje nastanka soposesti na sporni nepremičnini predstavlja novoto, ki je revident ni uveljavljal v pritožbi, kar pomeni, da se sodišče druge stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo in ga zato ni dopustno odpirati na revizijski stopnji (372. člen ZPP). Kljub pravilu, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia), pa se pravica do izjavljanja in njej odgovarjajoča obveznost sodišča nanašata tudi na pravna vprašanja (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 373/97 z dne 22.2.2001).

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, saj revident v resnici napada dejansko stanje, je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.