Jedro

1. Plača, določena v pogodbi o zaposlitvi, predstavlja neto znesek plače in ne bruto zneska plače. V nasprotnem primeru bi bila dogovorjena plača nižja od minimalne plače, ki je bila v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi dogovorjena z Zakonom o izvajanju dogovora o politiki plač za obdobje 2002 - 2004. 2. Skladno z 52. členom SKPgd delavcu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, ki so s pogodbo o zaposlitvi določeni kot stroški avtobusnega prevoza (javni prevoz).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III., IV., V., VI. in VII. točka izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu za razveljavitev odločbe delodajalca - tožene stranke z dne

16.5.2003 o prenehanju delovnega razmerja tožnika ter ugotovitve, da slednja ni imela negativnih posledic za tožnika (I/1. točka izreka sklepa), ter ugotovitve, da je delovno razmerje tožnika že ob njegovi sklenitvi dne

5.2.2003 veljalo kot delovno razmerje za nedoločen čas (I/2. točka izreka sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo pri toženi stranki dne 15.5.2003, ko je toženec odjavil tožnika, temveč mu je trajalo do 9.10.2003, posledično navedenemu pa zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico (II. točka izreka sodbe).

Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neto plačo v znesku 150.272,58 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v plačilo do plačila (III.

točka izreka sodbe). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna od navedenih neto zneskov plač obračunati davke in prispevke in druge predpisane javnopravne dajatve, ter jih nakazati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenih datumov do plačila na račune upravičenih javnopravnih prejemnikov (IV. točka izreka sodbe). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške prehrane med delom v skupnem znesku 41.886,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v plačilo do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za izplačilo stroškov prehrane v preostanku in sicer v višini

4.886,00 SIT s pp (V. točka izreka sodbe). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške prevoza na delo v znesku 107.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila (VI.

točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 90.480,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (VII. točka izreka sodbe).

Tožena stranka je vložila laično pritožbo in navajala, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega obvestila o tem, da se razpisana glavna obravnava ne opravi zaradi akutne bolezni direktorja družbe. Direktorjev izostanek je bil upravičen, glavna obravnava pa je potekala brez njegove prisotnosti. V pogodbi o zaposlitvi je bila v 7. točki določena plača 90.000,00 SIT/mesec, in ker ne piše neto znesek, to pomeni, da gre za bruto plačo, variabilni del pa je odvisen od delavčeve uspešnosti in finančne situacije podjetja v celoti. Tožena stranka je bila v težkih likvidnostnih težavah, tožnik pa je tudi eden od osumljenih za odtujevanje strojev v podjetju, toženi stranki pa je dodatno nastala velika materialna škoda zaradi slabega in neažurnega dela delavca. Tožnik je v glavnem delal na terenu, kjer je tožena stranka organizirala prehrano, tako da tožniku stroški za prehrano med delom ne pripadajo. Zaradi navedenega je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v ugodilnem delu v mejah v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) pazilo na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v laični pritožbi navedla, da se pritožuje zoper sodbo in sklep, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo obravnavalo kot pritožbo zoper sodbo, saj iz odločitve sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče izdalo sklep, s katerim je tožbo tožnika v delu za razveljavitev odločb delodajalca o prenehanju delovnega razmerja in ugotovitve, da je tožniku delovno razmerje veljalo kot delovno razmerje za nedoločen čas že od njegove sklenitve, zavrglo.

Navedeno pomeni, da je odločitev o zavrženju tožbe - sklep bila izdana v korist tožene stranke, tako da se tožena stranka ne more pritožiti zoper odločitev sodišča prve stopnje izdano v njeno korist. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče obravnavalo njeno pritožbo kot pritožbo zoper sodbo in sicer v delu, s katero je sodišče prve stopnje odločilo v njeno škodo.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da se zaradi akutne bolezni direktorja družbe ni mogla udeležiti glavne obravnave o čemer je poslala opravičilo sodišču. Iz predloženega spisa ne izhaja, da bi tožena stranka - direktor kakorkoli opravičila svojo odsotnost, tako da je sodišče prve stopnje utemeljeno opravilo glavno obravnavo brez njene prisotnosti, saj je tožena stranka prejela vabilo na glavno obravnavo.

Neupošteven je pritožbeni ugovor, da je bilo potrebno določilo 7. točke v pogodbi o zaposlitvi tolmačiti v smislu določitve plače v bruto znesku in ne v neto, kot je to zavzelo stališče sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da določena plača v pogodbi o zaposlitvi predstavlja neto znesek, saj bi v nasprotnem primeru bila dogovorjena plača celo nižja od minimalne plače, ki je bila v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi določena v višini 103.643,00 SIT bruto po določilih Zakona o izvajanju dogovora o politiki plač za obdobje 2002-2004. Tožena stranka tudi sicer ni oporekala, da tožniku ne bi dolgovala vtoževanih neizplačanih razlik neto plače, navajala je celo, da je vtoževane zneske zadrževala zaradi domnevne osumljenosti tožnika za tatvino.

Tožena stranka ni imela pravne podlage za zadržanje navedenih neto zneskov razlike v plači, zgolj zatrjevanje, da je tožnik povzročil večjo materialno škodo zaradi slabega in neažurnega dela, pa ne more biti razlog za zadržanje razlike v plači. Iz izvedenga dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi tožnik podal npr. soglasje za zadržanje plače. Tožena stranka je bila posledično navedenemu dolžna izplačati tudi pripadajoče davke in prispevke in druge predpisane javnopravne dajatve, ki jih sicer mora izplačevati delodajalec, tako da je pritožba v tem delu neutemeljena.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožena stranka tožniku na terenu izplačevala stroške prehrane, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku zaslišalo tožnika, ki je tudi pojasnil, da je tožena stranka parkrat izplačala delavcem malico na terenu (5 do 7 krat). To je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, tako da je pravilno odštelo za mesec februar 2003 7 dni, ko je imel tožnik plačano kosilo, v preostalem pa tožniku priznalo stroške za prehrano v višini 698,00 SIT na dan, kot to določa Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS št. 40/97 - SKPgd) v 1. točki

52. člena, ki določa, da se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu, znesek povračila pa se določi na dan in se usklajuje skladno s porastom življenjskih stroškov. Tožena stranka je med postopkom zgolj zatrjevala plačilo stroškov prehrane, vendar tega ni z ničemer dokazala. Tako je pritožba v tem delu neutemeljena.

Glede priznanih stroškov prevoza na delo v znesku 107.200,00 SIT pritožbeno sodišče po preizkusu po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer tako, da je tožniku priznalo dejanske stroške redne cene prevoza z vlakom na relaciji Hrastnik - Ljubljana - Hrastnik v višini 1.600,00 SIT. Pravna podlaga za navedeno odločitev je podana v 2. točki 52. člena SKPgd, ki določa, da delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Višina stroškov prevoza na delo pa je določena v pogodbi o zaposlitvi, ki določa, da se prevozni stroški povrnejo v višini cene rednega avtobusnega prevoza. Glede na to, da je cena prevoza z vlakom celo nižja, kot cena avtobusnega prevoza, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo stroške prevoza z vlakom na navedeni relaciji.

Sodišče prve stropnje je pravilno odmerilo stroške postopka upoštevaje določilo 154. in 155. člena ZPP in sicer tako, da je tožniku priznalo le potrebne stroške za pravdo. Pravilno je odmerilo tudi višino stroškov upoštevaje pri tem dejstvo, da je tožnik v pravdi uspel s pretežnim delom tožbenega zahtevka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.