Jedro

V tej zadevi tudi ne gre za primer takoimenovane nujne delegacije, na kar sicer napeljujejo tožničine navedbe v predlogu. O nujni delegaciji govorimo takrat, kadar pri krajevno pristojnem sodišču zaradi izločitev ni več nobenega sodnika, ki bi lahko odločil. Za nujno delegacijo ne zadošča le obstoj izločitvenih razlogov, ampak morajo biti ti izkazani v obliki sklepa, s katerim je bilo ugodeno zahtevi za izločitev sodnika ali sodnikov. Takšnih sklepov, ki bi se nanašali na vse sodnike Delovnega sodišča v Mariboru, v tej zadevi ni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je 17. 9. 2015 na Delovno sodišče v Mariboru vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo odpravnine, odškodnino za čas odpovednega roka, plačilo nadomestila za neizkoriščeni sorazmerni del dopusta ter odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 29.581,22 EUR.

2. Tožnica je 30. 11. 2019 vložila predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča in preklic naroka, ki je bil v tej zadevi določen za 9. 12. 2019. Predlaga, da Vrhovno sodišče za nadaljevanje postopka v tej zadevi določi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Navaja, da od septembra 2015 v tem sporu ni nobenega napredka, razen da je bila dovoljena sprememba tožbe in da je v pravdo vstopil stranski intervenient. Zadeva je bila najprej dodeljena sodniku S. O., ki se je iz postopka izločil, nato sodniku B. M., ki je za 12. 11. 2018 razpisal poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo. Na tem naroku je sodišče dovolilo razširitev tožbenega zahtevka ter stranke obvestilo, da se bo sodnik z 31. 12. 2018 upokojil, in da bo zadeva dodeljena drugemu sodniku. Tožnica je bila v marcu 2019 obveščena, da je zadeva dodeljena sodnici M. D. Tožnica je 25. 11. 2019 prejela vabilo na poznejši narok za glavno obravnavo, čeprav prvi narok še ni bil opravljen. Iz tega vabila je razbrala, da je v tem sporu določen že četrti razpravljajoči sodnik, to je U. T. Navaja, da je bil sodnik U. T. pred tem zaposlen kot vodja pravne službe na A., hči takratne predsednice uprave A. pa je zaposlena pri toženi stranki. Tožnica opozarja, da je na Delovnem sodišču v Mariboru zaposlenih 7 sodnikov, od tega tri sodnice sodelujejo tudi na zunanjih oddelkih, četrta sodnica pa je soproga predsednika sodišča, ki kot gostujoči strokovnjak sodeluje s toženo stranko. V kolikor zadeva ne bo predodeljena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani bo tožnica zahtevala izločitev sodnika U. T. Glede na to, da je sodnik S. O. že izločen iz postopka, da je bila M. D. že določena kot sodnica v tem sporu, da je V. O. žena že izločenega sodnika in da preostale sodnice sodijo tudi na zunanjih oddelkih, tožnica nima druge možnosti, kot da predlaga, da se v tem sporu določi drugo stvarno pristojno sodišče. 3. Predlog ni utemeljen.

4. V skladu s 67. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Zakon tako določa dva različna razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Razlog lažje izvedbe postopka se lahko nanaša na objektivne okoliščine, povezane z dokaznim postopkom in takšnih razlogov tožnica niti ne uveljavlja. Tožnica uveljavlja, da so za delegacijo zadeve podani drugi tehtni razlogi v smislu določbe 67. člena ZPP. Tožnica tako uveljavlja druge tehtne razloge za določitev drugega sodišča, to pa so tako dosedanji, s stališča tožnice neučinkovit potek postopka, kot tudi okoliščina, da po eventualni izločitvi sodnika Urbana Tručla po mnenju tožnice praktično ne ostane noben sodnik, ki bi mu zadeva lahko bila dodeljena.

5. Okoliščina, da v tej zadevi od vložitve tožbe v septembru 2015 ni bil v celoti izpeljan niti prvi narok za glavno obravnavo in da je bil spis doslej dodeljen že štirim različnim sodnikom, sicer res lahko vzbuja vtis neučinkovitosti postopka, vendar navedeno samo po sebi, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da so za tak potek postopka bili podani tudi objektivni razlogi, ne predstavlja razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Upoštevati je treba, da se je prvi sodnik, ki mu je bila zadeva dodeljena, med postopkom upokojil, drugi sodnik je bil izločen na podlagi 6. točke 70. člena ZPP, tretji sodnici, ki ji je bil spis dodeljen, pa je bila zadeva odvzeta in dodeljena drugemu sodniku na podlagi odredbe predsednika sodišča. Navedeni razlogi niso takšni, da bi povprečno razumnemu zunanjemu opazovalcu lahko vzbudili dvom v nepristranskost sodišča. 6. Zavajajoče in napačno je tudi razlogovanje vložnice, da po eventualni izločitvi sodnika U. T. praktično ne ostane noben sodnik, ki bi mu zadeva lahko bila dodeljena. Na sedežu sodišča v Mariboru po letnem razporedu za leto 2020 sodno funkcijo opravlja šest sodnikov. Dejstvo, da pri tem dve od teh sodnic sodno funkcijo opravljata tudi na zunanjih oddelkih na Ptuju in v Slovenj Gradcu ne vpliva na možnost, da se v primeru izločitve sodnika U. T., ta zadeva lahko dodeli tudi eni od teh dveh sodnic. Iz letnega razporeda dela je namreč razvidno, da se zadeve na sedežu sodišča tema dvema sodnica dodeljujejo v vsakem krogu, tako kot tudi preostalim sodnikom, razen predsedniku sodišča. Prav tako okoliščina, da je v tem sporu zadeva enkrat že bila dodeljena sodnici M. D., ne izključuje možnosti, da se ji zadeva znova dodeli. Sodnica M. D. namreč ni bila izločena iz odločanja v tem sporu, temveč je bila zadeva predodeljena sodniku U. T. na podlagi odredbe predsednika sodišča o predodelitvi določenega števila spisov zaradi neenakomerne obremenitve posameznih sodnikov.

7. V tej zadevi tudi ne gre za primer takoimenovane nujne delegacije, na kar sicer napeljujejo tožničine navedbe v predlogu. O nujni delegaciji govorimo takrat, kadar pri krajevno pristojnem sodišču zaradi izločitev ni več nobenega sodnika, ki bi lahko odločil. Za nujno delegacijo ne zadošča le obstoj izločitvenih razlogov, ampak morajo biti ti izkazani v obliki sklepa, s katerim je bilo ugodeno zahtevi za izločitev sodnika ali sodnikov.1 Takšnih sklepov, ki bi se nanašali na vse sodnike Delovnega sodišča v Mariboru, pa v tej zadevi ni in tudi če bi bili v prihodnje izdani v zvezi s sodnikoma U. T. in V. O., bi na sedežu sodišča še vedno ostali trije sodniki, ki bi lahko odločili v tem sporu.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v predlogu zatrjevani razlogi za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča niso podani, zato je predlog zavrnilo.

9. Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, navedenem v uvodu, odločitev je sprejelo soglasno.

1 Glej Nina Betetto v Pravni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, Uradni list in GV Založba, d. o. o., 2005, stran 288.