Jedro

Določba Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto ne more omejiti dokazov, s katerimi naj bi bilo izključno mogoče dokazati vlaganja v komunalno opremo. Ne glede na to, pa sodišče sodi, da izjave ni mogoče upoštevati kot relevantno dokazilo o tožnikovih vlaganjih v komunalno opremo. Iz izjave namreč izhaja, da naj bi se dela opravljala pred letom 2000, kar se po Odloku ne upošteva. Poleg tega pa ta izjava tudi ne dokazuje, kakšen znesek naj bi prispeval tožnik, saj le posplošeno navaja, da so tožnik in ostalo krajani cesto od vasi do njihovih bivališč sanirali sami.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku na podlagi tretjega odstavka 116. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), 221. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) in 13. člena Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok), odmeril komunalni prispevek za legalizacijo zidanice na zemljišču parc. št. 000 del k.o. Potov Vrh v višini 4.983,20 EUR. Poleg tega je organ določil še rok in način plačila komunalnega prispevka ter ugotovil, da ni stroškov postopka.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ tožniku odmeril komunalni prispevek zaradi legalizacije zidanice, pri čemer je upošteval neto tlorisno površino objekta 132,21 m2 in velikost gradbene parcele 209 m2, od komunalne opreme pa opremljenost s prometnim omrežjem in objekti ravnanja z odpadki. V skladu s 5 členom Odloka je upošteval, da je delež parcele 0,3 in delež neto tlorisne površine 0,7 za neto tlorisno površino. Navaja še, da je treba na podlagi 9. člena Odloka obračunske stroške opremljanja indeksirati z uporabo povprečnega letnega indeksa cen za posamezno leto, ki ga objavlja Združenje za gradbeništvo in za obdobje od 1. 1. 2015 znaša 1,1572. Tožnikove navedbe, da so vse ceste na Potovem vrhu asfaltirane s samoprispevkom in lastno udeležbo, cesto od vasi do vinogradniškega območja pa so zgradili vinogradniki sami, zavrača, ker tožnik ni predložil dokazil, ki bi jih organ lahko upošteval kot vlaganja. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je pot speljana po njegovi cesti, pa navaja, da jih ne obravnava, ker to za odmero komunalnega prispevka ni relevantno. Pojasnjuje, pod kakšnimi pogoji lahko fizični osebi odobri obročno plačilo komunalnega prispevka.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Navaja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da ima objekt možnost priključitve na prometno omrežje (C3) - opremljeno območje ostala naselja in objekte ravnanja z odpadki (KOM), pravilno pa je tudi upošteval, da zidanica ni in ne bo priključena na vodovodno omrežje. Način gradnje ceste in način odvoza odpadkov nista predmet odmere komunalnega prispevka in na izračun ne vplivata. Investitor lahko pri odmeri komunalnega prispevka uveljavlja vlaganja v izgradnjo komunalne opreme vendar mora predložiti dokazila o plačilu, ki se morajo glasiti na investitorja. Teh pa tožnik ni predložil. 4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je zgradil lasten vodohram in svojo septično jamo in ni priklopljen na vaško kanalizacijo, ker je cca 300 metrov oddaljena. Tudi odpadke odvaža približno 300 metrov, za organske odpadke pa ima kompostnik. Cesta, ki vodi od vasi do njegovega objekta je kolovozna, širine 1,2 metra, ki so jo uporabniki sami razširili in asfaltirali brez občinskih sredstev. Navaja, da računov za asfaltiranje poti nima, ima pa jih A. A., ki je bil eden od prijaviteljev črne gradnje. S tem, ko je prepovedal uporabo nelegalne poti nad vinogradom, ki poteka čez njegovo dvorišče, so se težave z legalizacijo, ki jih opisuje, tudi začele. Trdi, da izračun ni točen, saj bi bilo treba upoštevati C1 - omrežje cest – delno opremljeno območje in ne C3. Res je, da je komunala pred leti menjala vodovodne cevi in položila fekalne ter tedaj cesto ponovno asfaltirala vendar je bila asfaltirana že pred tem. Ponovno poudarja, da so vse ceste na Potov Vrh krajani zgradili sami in s pomočjo samoprispevka. Ni uporabnik vodovoda in nima povezave z vaško kanalizacijo, od komunalnih storitev uporablja le odvoz komunalnih odpadkov, kar redno plačuje. Zaradi zdravstvenih težav je delovno nesposoben in zato prispevka v enem obroku ni zmožen plačati. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

5. Toženka v odgovoru na tožbo tožbi nasprotuje in predlaga, da jo sodišče zavrne. Vztraja, da navedbe, ki jih tožnik ponavlja v tožbi, tj. da so vse ceste na ... asfaltirane s samoprispevkom in lastno udeležbo, niso upoštevne, saj tožnik ni predložil v Odloku zahtevanih dokazil. Komunalni prispevek za ceste se ne odmeri le tedaj, ko je cesta speljana točno do posameznikovega objekta. Po programu opremljanja stavbnih zemljišč je tožnikovo zemljišče uvrščeno v obračunsko območje C3, ker se njegovo zemljišče nahaja zunaj naselja Novo Mesto in ker je omrežje cest, ki vodi do njegove nepremičnine opredeljeno tako, da dograditev javnega prometnega omrežja ni potrebna. Odmera glede na območje C1 – delno opremljeno območje, bi bila utemeljena le v primeru, če bi moral tožnik za pridobitev gradbenega dovoljenja zgraditi del javnega prometnega omrežja in bi bilo zato treba med tožnikom in toženko skleniti pogodbo o opremljanju, ki pa med strankama ni bila sklenjena.

6. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem in sodnem spisu.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po 217. členu ZUreP-2 je komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se odmerja na območju celotne občine (drugi odstavek). Komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme se odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (tretji odstavek). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se določi na podlagi podlag za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (četrti odstavek). Po prvem odstavku 221. člena ZUreP-2 komunalni prispevek za novo in obstoječo komunalno opremo zaradi graditve odmeri pristojni občinski organ z odmerno odločbo na zahtevo zavezanca, ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Po drugem odstavku 19. člena Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka se za odmero zaradi graditve objekta šteje tudi odmera zaradi legalizacije objekta.

9. Podlaga za odmero komunalnega prispevka so obračunska območja prometnega omrežja, kanalizacijskega omrežja, vodovodnega omrežja, območja objektov zbiranja komunalnih odpadkov in območja odprtih javnih površin kot jih določa Odlok v 4. členu. Ker toženka tožniku ni odmerila komunalnega prispevka za vodovodno omrežje in niti za kanalizacijsko omrežje, so tožnikove navedbe v zvezi s tem za odločitev pravno nepomembne. Očitno je tudi, da se tožnikov objekt nahaja na obračunskem območju zbiranja komunalnih odpadkov, saj sam navaja, da je odvoz odpadkov zagotovljen, saj zanj tudi plačuje. Sporna tako ostaja odmera komunalnega prispevka za območje prometnega omrežja.

10. Tožnik trdi, da je toženka objekt nepravilno uvrstila v območje C3 namesto C1. Ko ga je sodišče na naroku pozvalo, naj to trditev konkretizira, je pojasnil, da C1 pomeni kolovozno pot, C3 pa urejeno pot, pot, ki vodi do njegovega objekta, pa je kolovozna. V zvezi s tem je treba tožniku pojasniti, da se komunalni prispevek ne odmerja za posamezno pot oziroma cesto, ki vodi do objekta, v lasti zavezanca za komunalni prispevek, ampak za uporabo cest na območju občine. V Programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Novo mesto, v katerem so po 1. členu Odloka določene podlage za odmero komunalnega prispevka, je glede uvrstitve v območje C1, C2 in C3 določeno, da se pri odmeri upošteva območje C1 tedaj, kadar mora investitor za pridobitev gradbenega dovoljenja zgraditi del javnega prometnega omrežja, C3 pa tedaj, kadar investitor izven območja naselja Novo mesto neposredno priključi na obstoječe prometno omrežje. Sodišče je te določbe predočilo tožniku, ki je pojasnil, da je bil objekt legaliziran, zahteve v zvezi s tem pa so bile, da mora zidanico prebarvati, v višini strehe fasado obiti z lesenim opažem, okoli stavbe posaditi drevesa in odstraniti opaž oziroma ograjo v spodnjem delu stavbe. Na izrecno vprašanje sodnice, ali mu je bila v zvezi s cesto naložena kakšna zahteva, je pojasnil, da ne. Glede na tako dejansko stanje pa sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno odmerila komunalni prispevek, ko je pri odmeri komunalnega prispevka upoštevala prispevek določen za območje C3. 11. Nadalje tožnik uveljavlja, da so vse ceste na Potov Vrh krajani zgradili sami in s pomočjo samoprispevka. V zvezi z vlaganji drugi odstavek 18. člen Odloka določa, da lahko zavezanec, ki je vlagal v javno komunalno opremo, ki bo služila objektu, ki je predmet odmere komunalnega prispevka (samo za novogradnjo na nezazidani parceli ali legalizacijo celotnega objekta), uveljavlja vlaganja v izgradnjo javne komunalne opreme, če dokaže, da je v obdobju od 1. 1. 2000 dalje finančno sodeloval pri izgradnji javne komunalne opreme. S tem namenom mora vlogi priložiti dokazila o plačilu (blagajniški prejemki, položnice, bančna potrdila), ki se morajo glasiti na investitorja in se upoštevajo v nerevalorizirani vrednosti s preračunom plačanih tolarskih zneskov v evre na podlagi tečaja, ki ga vodi Banka Slovenije, največ do višine odmerjenega komunalnega prispevka za posamezno komunalno opremo.

12. Tožnik dokazil o vlaganju ni predložil. V upravnem postopku je predložil zgolj prošnjo predsednika sveta Krajevne skupnosti B., v kateri izjavlja, da je prišlo v drugi polovici 90-tih na pobudo krajanov do sanacije ozke kolovozne poti, tj. do adaptacije, širitve in asfaltiranja in da so bila vsa sredstva opravljena v lastni režiji, z lastnimi finančnimi sredstvi. Navaja tudi, da je pred leti plačeval krajevni samoprispevek.

13. Po presoji sodišča navedena določba Odloka ne more omejiti dokazov, s katerimi naj bi bilo izključno mogoče dokazati vlaganja v komunalno opremo. Ne glede na to, pa sodišče sodi, da te izjave ni mogoče upoštevati kot relevantno dokazilo o tožnikovih vlaganjih v komunalno opremo. Iz izjave namreč izhaja, da naj bi se dela opravljala pred letom 2000, kar se po Odloku ne upošteva. Poleg tega pa ta izjava tudi ne dokazuje, kakšen znesek naj bi prispeval tožnik, saj le posplošeno navaja, da so tožnik in ostali krajani cesto od vasi do njihovih bivališč sanirali sami. Nenazadnje je tožnik na obravnavi sam povedal, da dokazil nima, ker je od vlaganja preteklo 30. let. 14. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.