Jedro

Ker je nasprotno tožbo mogoče vložiti le pri tistem sodišču, ki vodi postopek po tožbi, je predlog tožene stranke, naj se nasprotna tožba odstopi v reševanje drugemu krajevno pristojnemu sodišču, neutemeljen, saj stranka po vložitvi nasprotne tožbe ne more več izbirati krajevne pristojnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo in odgovorom na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je za odločanje v predmetni zadevi krajevno pristojno Delovno sodišče v Kopru ter da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu sodišču v Kopru.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka po nasprotni tožbi iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek oz. odločitev, da je za odločanje v obravnavani zadevi krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev, saj je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, to je 22. člen ZPP, ki določa, da se sodišče izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave, po uradni dolžnosti pa se lahko izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno sodišče izključno krajevno pristojno, ob predhodnem preizkusu tožbe. Sodišče prve stopnje je odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti, glede katerega je bila tožeča stranka po nasprotni tožbi prekludirana, saj ga ni podala v odgovoru na tožbo v zadevi opr. št. I Pd 1224/2006 niti v nasprotni tožbi, ampak šele s pripravljalno vlogo z dne 12. 6. 2008, vloženo potem, ko je bila v zadevi že določena oz. prvič razpisana glavna obravnava za datum 7. 5. 2008. Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo napačno tudi zato, ker ni upoštevalo določbe 8. člena ZDSS-1, po kateri je za odločanje, če je tožeča stranka delavec, poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, pristojno tudi sodišče, na območju katerega se opravlja delo ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Navedena določba določa dodatno izbirno krajevno pristojnost v korist delavca - delavec ima možnost izbire med več krajevno pristojnimi sodišči in možnost vložiti tožbo pri kateremkoli od njih. Tožeča stranka se s tem v zvezi sklicuje na podobna stališča, zavzeta v sklepu VDSS opr. št. R 45/2005. V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi bil prenos pristojnosti utemeljen tudi z vidika ekonomičnosti postopka, pa tožeča stranka navaja, da je od vložitve tožbe minilo že več kot leto in pol, tožnik pa si je izključno zaradi krajevne pristojnosti sodišča za predmetni spor poiskal pomoč pri odvetnici, specializirani za področje reševanja delovnih sporov v vzgoji in izobraževanju, s sedežem v Ljubljani, zato bi bilo povsem neekonomično in neracionalno iskati drugega pooblaščenca s sedežem na območju Kopra oz. zagotavljati substituta. Tudi sklicevanje na ekonomičnost zaradi bližine bivanja predlaganih prič ni utemeljeno.

Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe ter navaja, da ugovora krajevne pristojnosti res ni podala v odgovoru na tožbo, vendar ga je podala pred razpisom naroka za glavno obravnavo oz. pred pričetkom naroka. Določba 8. člena ZDSS-1 ne pomeni, da lahko krajevno pristojnost izbira samo delavec, v kolikor nastopa kot tožeča stranka - izbira jo lahko tudi delodajalec. Zlasti glede na veliko število že predlaganih prič je smotrno, da se celoten postopek zaradi ekonomskega vidika vodi pred Delovnim sodiščem v Kopru, razdalja med Ljubljano in Koprom pa ni tako velika, da se pooblaščenka, v kolikor je specializirana za delovno področje, ne bi mogla udeleževati obravnav v Kopru.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijanega sklepa pomanjkljiv, ker ne vsebuje izrecne odločitve, da se sodišče izreka za krajevno nepristojno, ampak le ugotovitev, da je za odločanje v predmetni zadevi krajevno pristojno Delovno sodišče v Kopru in da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi krajevno pristojnemu sodišču. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zagrešilo relativno bistveno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki jo utemeljeno uveljavlja pritožba, pa tudi materialnopravno je odločitev sodišča prve stopnje napačna.

Pogoje oz. primere, ko lahko tožena stranka vloži nasprotno tožbo, določa 183. člen ZPP. V 1. odstavku navedenega člena je določeno, da tožena stranka lahko vloži do konca glavne obravnave pred sodiščem pri istem sodišču nasprotno tožbo, primeri, v katerih je vložitev take tožbe dopustna, pa so taksativno našteti v zakonu (1. do 3. točka 1. odstavka 183. člena ZPP). Omejitve glede vložitve nasprotne tožbe so določene v 2. odstavku 185. člena ZPP - če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka, se nasprotna tožba ne more vložiti. Če se tožena stranka odloči za vložitev nasprotne tožbe, je povsem jasno, da po vložitvi nasprotne tožbe ne more več izbirati krajevne pristojnosti, ker se nasprotna tožba lahko vloži le pri istem sodišču, pri katerem že teče postopek s tožbo.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka po nasprotni tožbi dne 22. 12. 2006 vložila nasprotno tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani v sporu, ki se pred tem sodiščem vodi pod opr. št. I Pd 1224/2006, nato pa predlagala odstop zadeve Delovnemu sodišču v Kopru oz. podala ugovor krajevne pristojnosti tako v zadevi opr. št. I Pd 1224/2008 (tožba tožeče stranke D.F. proti toženi stranki X, zaradi plačila razlike v plači) kot tudi v obravnavani zadevi (opr. št. I Pd 1422/2006), ki se nanaša na nasprotno tožbo med istima strankama, čeprav kot tožeča stranka po nasprotni tožbi takega "ugovora" sploh ne more podati. Sodišče prve stopnje je na njen ugovor odločilo, da ni krajevno pristojno za odločanje o nasprotni tožbi in odločilo, da se zadeva odstopi Delovnemu sodišču v Kopru. Tak sklep je očitno sprejelo v povezavi s sklepom o krajevni nepristojnosti, ki ga je izdalo v zadevi opr. št. I Pd 1224/2008. S tako odločitvijo je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj ni pravilno uporabilo določb 22. člena ZPP ter 8. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izdanega sklepa. V skladu z 22. členom ZPP se namreč lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno le na ugovor tožene stranke, ki ga le-ta lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo do razpisa glavne obravnave. V obravnavani zadevi sploh ni šlo za ta primer, ker gre za nasprotno tožbo, zato za izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo pravne podlage.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP.