Jedro

Starejši delavec je varovan pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR, seveda ob predpostavki, da so za to posebno varstvo izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 114. člena ZDR.

Šele z novelo ZDR-A, ki je začela veljati v letu 2007, je bil zakon v 114. členu spremenjen tako, da se tudi starejšemu delavcu lahko odpove pogodba o zaposlitvi, če ne sprejme ponujene nove ustrezne zaposlitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2006. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu „vodja proizvodnje v tehničnem sektorju – P. P. B.“ pri toženi stranki in posledično ugodilo tudi reintegracijskemu ter reparacijskim zahtevkom. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, svoje stroške postopka pa nosi sama.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Nadalje je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajala je, da mora delodajalec, ko redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove, upoštevati vse določbe ZDR, ki so umeščene pod točko B), to je od 88. do vključno 109. člena, glede upoštevanja določb točke D), ki ni uvrščena med določbe, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa ni zakonskega napotila. Po stališču tožene stranke je ob neobstoju izrecnega zakonskega napotila namenska širitev uporabe določbe 114. člena ZDR v postopkih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, kadar gre za izvedbo kolektivnih ukrepov v posledici kadrovske prenove in je delavcu ponujena ustrezna zaposlitev za nedoločen čas, ob pomanjkanju vsebinskih argumentov, neutemeljena. Do odločitve, ki se z revizijo izpodbija, pa bi po mnenju tožene stranke lahko privedla le izrecna norma, da se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove uporabljajo tudi določbe točke D). Stališče, da starejšemu delavcu z izjemo izredne odpovedi ter v primerih prenehanja delodajalca, v nobenem primeru ni mogoče redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, je po njenem mnenju nesprejemljivo in postavlja delodajalca v nemogoč položaj. Nadalje je navajala, da izpodbijane sodbe ni mogoče izvršiti, saj tožnikovega delovnega mesta ni več. Od Vrhovnega sodišča pričakuje, da bo zavzelo stališče o tem, ali je tudi, upoštevaje okoliščine obravnavanega primera, mogoče in dopustno, da se starejšemu delavcu ne sme odpovedati pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ko mu je ponujena nova, ustrezna zaposlitev za nedoločen čas in s tem možnost nadaljnjega dela. Stališče, kot ga je zavzelo pritožbeno sodišče, daje delavcu absolutno varstvo, s tem pa zanika pogodbeni koncept delovnega razmerja, ki ga vzpostavlja ZDR, saj je svoboda volje pridržana delavcu, delodajalec pa možnosti izbire nima. Po mnenju tožene stranke je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena, kar je sicer pritožbeno sodišče zanikalo, da je namen redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ohranitev zaposlitve delavca, da je tožena stranka tak namen zasledovala ter v celoti spoštovala zakonsko določene vsebinske in postopkovne obveznosti. Ker izpodbijani sklep (pravilno sodba) nima razlogov o odločilnih dejstvih, je uveljavljala tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter izpodbijani sklep (pravilno sodbo) razveljavi in odločitev spremeni tako, da se sodba sodišče prve stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oz. podrejeno, da reviziji ugodi ter izpodbijani sklep (pravilno sodbo) razveljavi ter vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožena stranka je izrecno uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer je v nadaljevanju uveljavljano kršitev utemeljila zgolj z navedbo, da izpodbijani sklep (pravilno sodba) nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po mnenju revizijskega sodišča očitek ni utemeljen, saj je sodišče druge stopnje obrazložilo vse potrebne razloge, zakaj ugotavlja, da tožniku, ki kot starejši delavec po določbi 201. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) uživa posebno varstvo, brez njegovega soglasja oz. brez izpolnjevanja pogojev iz 114. člena ZDR, delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati. Pa tudi sicer je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 360. člena ZPP presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da se je sodišče s tožnikovimi pritožbenimi navedbami seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče se pridružuje stališču sodišč druge in prve stopnje glede varstva starejšega delavca po 114. členu ZDR (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) in sicer, da je na podlagi te določbe starejši delavec varovan pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR, seveda ob predpostavki, da so za to posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 114. člena ZDR. Tudi odpoved pogodbe s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi je namreč odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je potrebno dosledno upoštevati prepoved iz 114. člena ZDR. Določba 114. člena ZDR je sicer res umeščena v razdelek II.12.4.D, ki se nanaša na posebno pravno varstvo pred odpovedjo, vendar to nikakor ne pomeni, da ne velja za primere iz 90. člena ZDR, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Dejstvo, da ZDR v 1. odstavku 90. člena napotuje na uporabo določb tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odstavkom 88. člena tega zakona, torej na razdelek II.12.4.B, namreč ne izključuje uporabe določb o posebnem varstvu pred odpovedjo, ki samostojno, v okviru določb o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ureja posebno varstvo pred odpovedjo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je imel tožnik ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi status starejšega delavca in da ni izpolnjeval niti minimalnih pogojev za pridobitev starostne pokojnine, niti mu ni bila zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Ker tožnik ni podpisal nove pogodbe o zaposlitvi in tudi ni podal pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sta sodišči pravilno zaključili, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in je bila slednja kot taka tudi pravilno razveljavljena.

Razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ZDR v 3. odstavku govori o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi), ima za posledico restitucijo: vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če nezakonite odpovedi ne bi bilo. To pomeni priznanje nepretrganega trajanja delovnega razmerja z vsemi pravicami iz tega razmerja. Ne samo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela (ko tožnik dejansko prav tako ni delal), temveč tudi vnaprej. Čeprav tožnikovega delovnega mesta ni več, še vedno velja pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere je tožniku mogoče priznati tako delovno razmerje kot pravice iz takega delovnega razmerja. To velja tudi za nadomestilo plač, ki jih je na podlagi pravnomočne sodbe tožena stranka dolžna obračunati in izplačati tožniku. Nenazadnje že ZDR ureja tudi primere, ko je delavec upravičen do nadomestila plače za čas, ko dejansko ne dela iz opravičenih razlogov oziroma ne dela iz razlogov na strani delodajalca (137. člen ZDR).

Absolutnega varstva starejših delavcev pred prenehanjem delovnega razmerja ni vzpostavilo pritožbeno sodišče, temveč je izhajalo iz zakonske ureditve, kakršna je veljala v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šele z novelo ZDR-A, ki je začela veljati v letu 2007, je bil zakon v 114. členu spremenjen tako, da se tudi starejšemu delavcu lahko odpove pogodba o zaposlitvi, če ne sprejme ponujene nove ustrezne zaposlitve.

Ker so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožnik glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.