Jedro

Če izpovedbe prič ali oškodovanca presegajo očitek obtožnega predloga (česar sodišče glede na načelo objektivne identitete med obtožbo in sodbo ne more upoštevati), tak razkorak med izrekom sodbe ter izpovedbo prič ne predstavlja nasprotja po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni A.Z. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo z dne 3.6.2004 obsojenega A.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in s sklepom z dne 21.12.2005 postopek zoper obdolženega A.S. ustavilo, pritožbi obsojenega A.Z. in okrožnega državnega tožilca pa zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v uvodu katere je uveljavljala kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost obeh sodnih odločb. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije je predlagala, da na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sodbi sodišča prve stopnje ter pritožbenega sodišča v celoti razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ni podano nasprotje med izrekom sodbe in razlogi ter da ne gre za kršitev določbe 17. člena ZKP, ker sodišče ni pribavilo spisa sodnika za prekrške. V preostalem pa zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zagovornici obsojenega A.Z. poslalo odgovor vrhovnega državnega tožilca. Zagovornica obsojenega se je o njem izjavila ter navedla, da v celoti vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev pravil postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zagovornica obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je podano nasprotje med izrekom sodbe in razlogi sodbe, ker je v izreku prvostopne sodbe navedeno, da sta A.S. in A.Z. oškodovanega L.A. odrivala tako, da je padel in pri tem utrpel udarnine po obrazu, prsnem košu, kolku in kolenu, na 4. in 5. strani sodbe pa sodišče verjame izjavam L.A., F.G. in F.F., da sta A.S. in A.Z. L.A. vrgla na tla in ga valjala po tleh, ga tepla po glavi in prsih in klečala na njegovih rokah. Zatrjevano nasprotje med izrekom sodbe in razlogi sodbe sodišča prve stopnje ne predstavlja absolutne bistvene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je ta kršitev podana le, če se takšno nasprotje nanaša na odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe le povzelo izpovedbe oškodovanca ter prič F.F. in F.G., ki zgolj konkretizirajo in natančneje opišejo ravnanje obsojenca, na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja pa ne vplivajo. Dejstvo je, da so udarnine obraza, prsnega koša, kolka in kolena oškodovanca nastale kot posledica obsojenčevega ravnanja, ki je opisano v izreku prvostopne sodbe in povsem zadošča za obstoj kaznivega dejanja grdega ravnanja. Sodišče je v skladu z načelom objektivne identitete med obtožbo in sodbo vezano na opis kaznivega dejanja, ki ga je podal državni tožilec v obtožnem predlogu in v njem opisani kriminalni količini ne sme ničesar dodajati. Vložnica zahteve pri svojem očitku ne loči med razlogi sodbe in povzemanjem izpovedb prič. V obrazložitvi sodbe povzeta izpovedba oškodovanca in prič predstavlja le dokazno sredstvo, razlogi sodbe pa so v tem, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov šteje, da so obsojencu očitki obtožnega predloga dokazani. Na podlagi izpovedb oškodovanca ter prič je sodišče zanesljivo ugotovilo, da je obsojencu očitek tožilstva dokazan, kolikor pa priči in oškodovanec zatrjujejo še nekaj več kot obdolžencu očita obtožba (torej njihove izpovedbe celo presegajo očitek obtožnega predloga) tega sodišče, glede na prej navedeno načelo, ne more upoštevati. Tak kvantitativni razkorak med izrekom sodbe ter med izpovedbo prič in oškodovanca ne predstavlja nasprotja po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo določbo 17. člena ZKP, ker ni pribavilo spisa sodnika za prekrške pred katerim je bil A.Z. obravnavan in kaznovan zaradi istega dogodka kot v kazenskem postopku ter da sodišče druge stopnje na ta del pritožbe ni odgovorilo. Višje sodišče je na četrti strani sodbe navedlo, da ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja ni bilo nobene potrebe za pribavljanje spisa sodnika za prekrške, torej, da je izvedba tega dokaza nepotrebna. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi obsojenec pred sodiščem prve stopnje podal dokazni predlog za pribavo in vpogled v spis sodnika za prekrške, zaslišan kot priča pa je izpovedal, da so bili sicer obravnavani pred sodnikom za prekrške v Ribnici, vendar v tem postopku ni bil nihče kaznovan.

8. Prav tako ni mogoče pritrditi trditvi zahteve, da je sodišče kršilo določbe ZKP, ker na ogled ni povabilo D.A. in A.Z. Zagovornica obsojenca ne konkretizira katere določbe ZKP naj bi sodišče z opisnim ravnanjem kršilo, niti kako naj bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče na ogled na kraju samem obsojenca pravilno povabilo, da se je ogleda udeležil, da na zapisnik o ogledu ni imel pripomb, niti ni predlagal naj se na ogled povabita priči A.Z. in D.A. Ogled je v procesnem smislu posebno preiskovalno dejanje, ki ga opravi sodišče z namenom, da se na podlagi neposrednega opazovanja ugotovijo za kazenski postopek pomembna dejstva. Sodišče je v skladu z določbo tretjega odstavka 337. člena ZKP strankam in oškodovancu dolžno sporočiti kdaj in kje bo ogled ter jih poučiti, da smejo biti pri tem navzoči. Glede ostalih procesnih udeležencev pa sodišče samo odloči, ali je za razjasnitev za kazenski postopek pomembnih dejstev, njihova navzočnost pri ogledu potrebna.

9. Neutemeljen je očitek zahteve, da sodišče ni ravnalo v skladu s tretjim odstavkom 241. člena in prvim odstavkom 229. člena ZKP, ker priče D.A. ni soočilo z obdolženim L.A., čeprav se njune izpovedbe razlikujejo. Soočenje je v skladu z določbama 229. in 241. člena ZKP posebno procesno dejanje, ki ni nikoli obvezno. Soočenja na glavni obravnavi ni nihče predlagal, sodišče pa se je v obrazložitvi sodbe jasno opredelilo zakaj ni verjelo priči D.A. ter zakaj je poklonilo vero L.A. Zatrjevana kršitev ni podana.

10. Pritrditi je ugotovitvi zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče ni ponovno zaslišalo priče A.Z., z obrazložitvijo, da je bila ta priča že zaslišana dne 3.12.2002, iz zapisnika o glavni obravnavi navedenega dne pa ne izhaja, da bi bila priča zaslišana. V obrazložitvi zavrnitve dokaznega predloga je očitno prišlo do pisne pomote pri zapisu datuma glavne obravnave, na kateri je bila zaslišana priča A.Z. Omenjena priča je bila namreč zaslišana na glavni obravnavi 13.6.2002. Napačen zapis sodišča glede datuma glavne obravnave, na kateri je bila zaslišana omenjena priča, ne spremeni dejstva, da je bila A.Z. v kazenskem postopku že zaslišana. V skladu z uveljavljeno ustavno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Izvesti mora dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relavantnosti. Obsojenec dokaznega predloga za ponovno zaslišanje A.Z. na glavni obravnavi ni podal, temveč je njeno ponovno zaslišanje predlagal soobdolženec A.S., ki pa ni z ničemer izkazal, zakaj bi bilo njeno ponovno zaslišanje potrebno. Zgolj posplošena navedba, da je A.Z. dogodek v celoti videla, ne opravičuje njenega ponovnega zaslišanja, zato je sodišče ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

11. Kolikor vložnica zahteve navaja, da sodišče ni ovrednotilo izjave L.A., da je A.S. stal pet metrov stran, da je L.A. od združitve kazenskih spisov imel tako rekoč le status priče, ne pa obdolženca, da je bila F.F. partnerka L.A. ter da sodišče ni verjelo D.A., ker je bil prijatelj A.Z., s tem graja dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje ter uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

12. Vrhovno sodišče zatrjevanih kršitev ni našlo, je pa ugotovilo, da je zahteva v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določilom 425. člena ZKP.

13. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.