Jedro

Pri tožnici je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu veterinarskega tehnika, prav tako pa ni bila zmožna ob nastopu dela za delo frizer s. p.. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je toženec v predsodnem postopku, je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 4. 6. 2013 in št. … z dne 19. 12. 2012 in da je toženec dolžan tožnici povrniti vse njene stroške pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom pa je vzelo na znanje umik tožbe v delu, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, da se ji prizna pravica do delne invalidske pokojnine in da ji je toženec v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo dolžan odločitev v višini (delne) invalidske pokojnine ter postopek v tem delu ustavilo.

2. Zoper sodbo in sklep je tožnica vložila pritožbo. Navaja, da je odločitev sodišča napačna in v nasprotju z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Odločitev je poleg tega brez konkretnih razlogov, zlasti glede pravilnosti in zakonitosti odločitve toženca v zvezi z delovno zmožnostjo tožnice za delovno mesto frizer s. p. oziroma so le-ti pomanjkljivi, nejasni, sami s seboj v nasprotju, v nasprotju z listinsko dokumentacijo, pa tudi v nasprotju s samo odločitvijo. Vztraja, da sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo oziroma ga je ugotovilo napačno in pomanjkljivo ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo, takšna sodba pa ni in ne more biti zakonita. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o neutemeljenosti tožbenega zahtevka sprejelo na podlagi dopolnilnega mnenja invalidske komisije toženca, ki pa dejansko predstavlja le povzetek mnenja, na katerem je bila izdana v tem postopku izpodbijana odločba toženca, kar je samo s seboj v nasprotju in v nasprotju s samim namenom izvajanja takega dokaza. Sodišče tako v postopku ni ugotavljalo, ali je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit oziroma so takšne ugotovitve sodišča nepopolne, na takšni podlagi pa ne more temeljiti zakonita sodna odločba. Tožnica je v predmetnem postopku terjala odpravo dokončnega upravnega akta, s katerim je bila prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih. Z izpodbijanim aktom je organ, ki v svoji odločbi presoja delovno zmožnost tožnice zgolj glede delovnega mesta veterinarski tehnik, ne pa tudi glede delovnega mesta frizer s. p., posegel v sam delovnopravni položaj tožnice in to za nazaj. Organ je namreč z izpodbijanim aktom odločil, da tožnica za delovno mesto frizer s. p. ni bila zmožna že ob nastopu dela. Sodišče je v predmetnem postopku za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka izvedlo zgolj dokaz z vpogledom v listine, z zaslišanjem tožnice in pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje. Druge predlagane dokaze je sodišče kot nepotrebne zavrnilo in jih ni izvajalo, posledično pa je nepopolno in ne z zahtevano stopnjo gotovosti, ugotovilo dejansko stanje in na takšni podlagi zmotno uporabilo materialno pravo. Ob tem je sodišče izvedeni dokaz dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje presojalo povsem nekritično, v nasprotju z določili postopka ter mu v celoti sledilo in to kljub pripombam tožnice ter dejstvo, da komisija ni opravila dela, kot ji je bilo to naloženo s strani sodišča. Komisija v svojem dopolnilnem mnenju zlasti ni obrazložila, zakaj ocenjuje, da tožnica za svoje delo frizer s. p. ob nastopu dela ni bila zmožna, kar je bistvo spora v tem postopku. Komisija je svoje dopolnilno mnenje oprla zgolj in samo na medicinsko dokumentacijo, tožnico je ocenila glede na njene trenutne sposobnosti za delo frizerja, to je v času izvajanja pregleda, glede ocene nesposobnosti za delo frizerja, pa je slednja zgolj povzela navedbe svojega mnenja, podanega v okviru postopka pri tožencu, to je postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani akt toženca. V zvezi z navedenim so napačni zaključki, da sodišče ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je toženec ugotovil v predhodnem postopku. Sodišče dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo oziroma ga je ugotavljalo pomanjkljivo zgolj glede dela na delovnem mestu veterinarski tehnik in to kljub temu, da je bila izvedba dokaza z dopolnitvijo mnenja komisije, namenjena ravno temu. Sprejeta odločitev sodišča je tudi v nasprotju s svojimi razlogi. Sodišče v obrazložitvi namreč po eni strani navaja in se sklicuje na določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po katerih je treba utemeljenost priznavanja pravic iz naslova invalidskega zavarovanja z vidika poklica presoditi celostno in sicer tako s stališča dela v času nastanka invalidnosti, kot prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske usposobljenosti za delo, po drugi strani pa navaja, da je bila tožnica v času nastanka invalidnosti veterinarski tehnik in da se skladno z določilom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v okviru presoje pravilnosti dokončne odločbe ugotavlja, ali je toženec na podlagi dokumentacije in veljavnih predpisov, pravilno odločil o pravici tožnice. V zvezi z navedenim sodišče zaključuje, da tožnica za to delovno mesto še vedno ni zmožna, drugih zaključkov sodišča pa v zvezi z navedenim v obrazložitvi ni zaslediti. Ob tem so v celoti zgrešeni tudi zaključki sodišča, da je v sodnem postopku, ko gre za preizkus pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca, predmet obravnave presoja invalidnosti in preostale delazmožnosti le z upoštevanjem medicinske dokumentacije razpoložljive do izdaje dokončne upravne odločbe, medtem ko je obravnava navedb tožnice, da se njeno zdravstveno stanje izboljšuje, lahko le predmet novega postopka pri tožencu na njeno zahtevo. Toženec je z izpodbijanim aktom posegel v delovnopravni položaj tožnice tudi glede njenega dela frizer s. p. in sicer je s svojo odločitvijo posegel v njen položaj za nazaj, to je v obdobje začetka opravljanja njenega dela kot frizer s. p. Odločba o tem je dokončna in tožnica z razen predmetnega postopka zoper takšno odločitev, nima pravnega sredstva. Napačni oziroma procesno zgrešeni pa so tudi zaključki sodišča glede same narave, pomena in dokazne vrednosti v postopku pridobljenega mnenja invalidske komisije kot temeljnega dokaza, ki ga je sodišče v postopku izvedlo in na katerem temelji izpodbijana odločitev. Mnenje, kakršno je bilo podano v konkretnem primeru, predstavlja zgolj in samo enega od dokaznih sredstev za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer pa slednji ne nadomešča in glede na zgoraj navedeno, ne more nadomeščati izvedeniškega mnenja oziroma dela v postopku, ne glede na to, kdo je pri podaji mnenja sodeloval. Sklicuje se na določbe ZPP od 243. do 254. člena in kako postopa izvedenec pri podaji mnenja. Komisija že zaradi svojega statusa organa v sestavi toženca, ne predstavlja in ne more predstavljati v postopku imenovanega izvedenca oziroma njeno mnenje ne more imeti učinkov izvedeniškega mnenja, pridobljenega v postopku skladno z zgoraj citiranimi določili. Šele s postavitvijo izvedenca v smislu določil ZPP v predmetnem postopku, bi sodišče v zadevi lahko popolno in pravilno ugotovilo, ali je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta zakonit in ali je izpodbijani upravni akt toženca pravilen in zakonit. Šele s postavitvijo izvedenca v predmetnem postopku bi tako sodišče na podlagi po izvedencu izvedenega pregleda dokumentacije, pregleda tožnice in upoštevajoč njeno izpoved in ostale dokaze v postopku ter ob uporabi svojega strokovnega znanja in izkustvenih pravil o podajanju mnenja, lahko zaključilo, kakšno je bilo zdravstveno stanje tožnice v navedenem obdobju, na podlagi tega pa tudi, ali je bila tožnica ob nastopu dela frizer, za to delo sposobna ali ne, ter posledično, ali je njen tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče je na taki podlagi zgoraj tudi sprejelo sklep o izvedbi dokaza s postavitvijo izvedenca, kasneje pa izvajanje tega dokaza opustilo, s čimer je zavestno kršilo določila ZPP, zaradi česar pa dejanskega stanja v zadevi ni razčistilo. Ker komisija v svojem dopolnilnem mnenju ni podala ugotovitev glede predmetnih okoliščin, ki so bistvene za to zadevo, sodišče ne more z gotovostjo zaključiti, da je bila odločitev organa v izpodbijanem aktu pravilna in zakonita, posledično pa ni in ne more biti pravilna in zakonita odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožencu naloži še povrnitev pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do takšnih kršitev, zaradi katerih izpodbijana sodba ne bi bila pravilna.

5. V tej zadevi sta predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 4. 6. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 19. 12. 2012. S slednjo odločbo je toženec ob ugotovitvi, da tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejena, to je delo frizer s. p., da pa je pri njej, ker je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in s polnim delovnim časom, pri njej podana III. kategorija invalidnosti, zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi tretjega odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) zavrnil. Z dokončno odločbo z dnem 4. 6. 2013 pa je toženec takšno odločbo odpravil in tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala delo z ročnim dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5 kg, ne v globokem predklonu in brez pogostih prisilnih drž ledvene hrbtenice, s polnim delovnim časom od 23. 11. 2011 dalje. Sporna v tej zadevi je preostala dela zmožnost tožnice, predvsem pa, ali je zmožna za delo frizer s. p. 6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-1. Ta v prvem odstavku 60. člena določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Na podlagi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, se v III. kategorijo invalidnosti po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, razvrsti zavarovanec, ki z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

7. Glede na definicijo invalidnosti določene v prvem odstavku 60. člena ter razvrščanje zavarovanca v posamezne kategorije invalidnosti, določene v drugem odstavku citirane določbe, je pomembno zdravstveno stanje zavarovanca in delo, na katero je razporejen oziroma, katera dela se štejejo kot njegov svoj poklic. V tretjem odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevi telesni in duševni zmožnosti, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

8. Iz dokumentacije je razvidno, da se je postopek za uveljavljanje pravic začel že 11. 11. 2010 ter z dopolnitvijo z dne 23. 11. 2011 na podlagi predloga tožničine osebne zdravnice, ki je menila, da je pri tožnici zmanjšana delovna zmožnost, ni pa prišlo do njene izgube. Tedaj je tožnica delala na delu veterinarski tehnik, po prenehanju delovnega razmerja na tem delovnem mestu 28. 5. 2012, pa je pričela s samostojno dejavnostjo 29. 5. 2012 na delu frizer. Že v predsodnem postopku sta invalidski komisiji ocenjevali tožničino delazmožnost najprej za delo veterinarski tehnik, nato pa, ko se je prezaposlila, še za delo frizer s. p. Tako je tožničino delazmožnost za frizer s. p. ocenjevala v ponovljenem postopku že invalidska komisija prve stopnje v A. dne 27. 11. 2012 in nato dne 24. 4. 2013 še invalidska komisija druge stopnje poleg dela veterinarskega tehnika, tako, da ne drži, da je toženec ugotavljal delazmožnost le za delo veterinarskega tehnika, pač pa je prav zato, ker je zvedel, da je tožnica spremenila zaposlitev oziroma delo, ocenjeval njeno delovno zmožnost tudi za delo frizerja s. p. Obe invalidski komisiji in sicer invalidska komisija v A. dne 27. 11. 2012 in invalidska komisija druge stopnje dne 24. 4. 2013 sta bili mnenja, da tožnica za delo frizer s. p. ni zmožna oziroma ni bila zmožna že ob nastopu tega dela, ker so pri njem potrebne prisilne drže hrbtenice.

9. Po opisu z dne 15. 10. 2012 oziroma z dne 28. 9. 2012, ki ga je predložila tožnica in ga tudi podpisala, gre pri delu frizer za delo stoje v prisilnem položaju vratne in ledvene hrbtenice, s pripogibanji, občasno ob hitrem tempu in vsiljenem ritmu.

Na podlagi predložene dokumentacije invalidski komisiji ugotavljata, da se je tožnica zdravila zaradi pretežno levostranske lumboishialgije. Nevrokirurg julija 2012 opisuje MR z dne 7. 8. 2010, ki kaže jasno in absolutno kirurško HD L4-L5 ter L5-S1 na levi strani. Oba diska sta dovolj protrudirana, degenerativno spremenjena. Velikost protruzije pa narekuje potrebo po sprostitvi in postavi indikacijo za operativni poseg, ki je bil tudi opravljen 6. 10. 2011. Opravljena je bila hemilaminektomija L4-S1, discektomija L4-L5. Od 7. do 21. 11. 2011 je tožnica opravila rehabilitacijo v B., ob odpustu je navajala še vedno intenzivne bolečine v hrbtenici. Nevrokirurg na kontrolnem pregledu decembra 2011 ugotavlja po njegovem mnenju prehodno poslabšanje zaradi kakšne otekline v področju celjene rane v globini. Svetuje še naprej jačanje trebušnega steznika in bolniški stalež do redne kontrole januarja 2012. Na osebnem pregledu dne 24. 4. 2013 je invalidska komisija pri tožnici še vedno ugotavljala prisotnost znakov levostranske lumboishialgije zaradi radikulopatije L5 levo ter slabšo moč levega stopala.

10. V sodnem postopku, ko je tožnica sprva uveljavljala odpravo izpodbijanih odločb toženca ter razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s skrajšanim delovnim časom, je sodišče prve stopnje s soglasjem strank, pridobilo dopolnilno mnenje, ki ga invalidska komisija druge stopnje v sestavi specialista medicine dela, ortopeda in psihiatra, to je v ustrezni sestavi glede na tožničine zdravstvene težave in v takšni sestavi, kot je naložilo sodišče, podala ne samo na podlagi celotne medicinske in delovne dokumentacije, ampak tudi na podlagi izvida osebnega pregleda. Menila je, da je pri tožnici od 23. 11. 2011 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu veterinarskega tehnika, prav tako pa ni bila zmožna ob nastopu dela za delo frizer s. p. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: ročno dvigovanje in prenašanje bremen do 5 kg, brez dela v globokem predklonu in pogostih prisilnih drž ledvene hrbtenice. V dopolnilnem mnenju je invalidska komisija druge stopnje ugotovila, da je tožnica zadnji preventivni pregled opravila 2. 6. 2009, to je pred nastopom težav s hrbtenico in tudi pred operacijo in da pred nastopom dela frizer s. p. (29. 5. 2012) ni opravila pregleda pri specialistu medicine dela, prometa in športa. Nadalje je ugotovila, da je še v decembru 2011 nevrokirurg ugotavljal, da je pri tožnici potreben bolniški stalež do redne kontrole v januarju 2012, da pa ni kasnejših izvidov, iz katerih bi bilo razvidno, da se je pri tožnici njeno zdravstveno stanje toliko popravilo, da bi bila zmožna opravljati delo frizerja, ki se opravlja v prisilnem položaju vratne ledvene hrbtenice, s pripogibanjem in stoje. Invalidska komisija druge stopnje se je v dopolnilnem mnenju izrecno opredelila do za tožnico spornega mnenja z dne 24. 4. 2013 in ugotovila, da je temeljilo, ne samo na obsežnem povzemu dosegljive medicinske dokumentacije, ampak tudi na osnovi osebnega pregleda, ki je še vedno izkazoval levostransko lumboishialgično bolečinsko motnjo z okrnjeno gibljivostjo ledvene hrbtenice in popuščanjem določenih mišic levega stopala. Zato je bilo podano mnenje medicinsko popolnoma utemeljeno. Šele na osebnem pregledu dne 13. 7. 2015 je invalidska komisija druge stopnje ugotavljala, da se pri tožnici izkazuje popolna funkcionalnost gibal brez nevroloških motenj ali izpadov, pomembnih odstopanj pa tudi ni ugotoviti glede tožničinega psihičnega stanja. Zato je menila, da je tožnica od osebnega pregleda 13. 7. 2015 za svoje delo frizer s. p. zmožna brez omejitev.

11. S takšnim mnenjem, razen v delu, ki se nanaša na ugotovljeno zmožnost za delo frizer s. p., se tožnica ni strinjala, vendar nanj ni imela konkretnih utemeljenih pripomb. Predvsem je očitala, da je mnenje opravljeno zgolj in le na podlagi medicinske dokumentacije, ni pa invalidska komisija druge stopnje tožnice osebno pregledala in ni upoštevala njene izpovedi in vztrajala, da ne drži, da ne obstaja dokumentacija po operaciji, čeprav konkretne dokumentacije ni navajala, niti takšne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, kdaj se je njeno zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da niso potrebne omejitve pri delu. Hkrati je vztrajala, da se njena delazmožnost oceni na podlagi osebnega pregleda iz leta 2013 in 2015 in se postavi izvedenca nevrologa. Na osebnem pregledu 24. 4. 2013 je tožnica navajala, da ima stalne bolečine vzdolž leve noge, predvsem hudo je zvečer. Po 6 urah stoje se pojavijo hude bolečine ledveno, leva noga ji tudi kleca v gležnju. Delo s težavo opravlja, je zelo utrujena že po 6 urah dela.

12. V dopolnilnem mnenju je invalidska komisija druge stopnje odgovorila na vsa vprašanja, ki jih je izpostavilo sodišče. Ugotavljala je, kakšno zdravstveno stanje je razvidno iz medicinske dokumentacije ter ali je tožnica zmožna za delo frizer s. p. Posebej se je invalidska komisija druge stopnje opredelila do mnenja z dne 24. 4. 2013, upoštevala je naravo in pogoje dela po opisu z dne 15. 10. 2012 oziroma 28. 9. 2012, medicinsko dokumentacijo in izvide osebnega pregleda z dne 24. 4. 2013 in z dne 13. 7. 2015, ko je osebni pregled izkazoval popolno funkcionalno gibljivost brez nevroloških motenj.

Glede na takšno mnenje je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče, ki je sledilo dopolnilnemu mnenju, ni navedlo razlogov, zakaj tožnica ni (bila) zmožna za delo frizer s. p. Za pritožbeno rešitev zadeve je tudi irelevanten pritožbeni očitek, da je sodišče s tem, ko je ugotovilo, da tožnica že ob nastopu dela frizer s. p. ni bila zmožna, poseglo v njen status za nazaj. Pri ugotavljanju invalidnosti gre namreč za ocenjevanje preostale delazmožnosti na podlagi medicinske dokumentacije in objektivno izkazanega zdravstvenega stanja. Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb se skladno z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presoja zdravstveno stanje ter posledično delazmožnost na podlagi izkazanega zdravstvenega stanja do dokončne odločbe, v konkretnem primeru je to do 4. 6. 2013. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo vse relevantne dokaze, to je medicinsko dokumentacijo, iz katere je razviden potek tožničinega zdravljenja in težav s hrbtenico, naravo obolenja in kakšno je bilo zdravstveno stanje v posameznem obdobju, zlasti v obdobju do 4. 6. 2013. Čeprav res ni izrecno in določno poudarilo, da sta izpodbijani odločbi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilni in zakoniti, pa to dovolj jasno izhaja iz njegovega zaključka. Pravilno in skladno s citiranima določbama ZDSS-1 je tudi poudarilo, da je vprašanje izboljšanja tožničinega zdravstvenega stanja, ugotovljenega na dan osebnega pregleda 13. 7. 2015 v zvezi z vprašanjem zmožnosti za delo frizer s. p., lahko edino stvar novega postopka pri tožencu.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje dovolj in pravilno razčistilo dejansko stanje glede tožničine delazmožnosti in ni ostalo nobenih odprtih vprašanj, ne glede na pripombe na dopolnilno mnenje, ob izostanku medicinske dokumentacije, ki bi izkazovale izboljšanje tožničinega zdravstvenega stanja, ob prepričljivih izvidih osebnega pregleda in podane jasne anamneze ter skladnih mnenjih v predsodnem in sodnem postopku, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca nevrokirurga. Samo na podlagi tega, ker je tožnica predlagala postavitev izvedenca, ker se ni strinjala z zanjo neugodnim dopolnilnim mnenjem invalidske komisije druge stopnje, pri tem pa ni navedla niti enega konkretnega in utemeljenega razloga, za postavitev izvedenca v smislu 243. člena ZPP, ni bilo podlage. Prav tako pa zgolj zato, ker je dopolnilno mnenje podala invalidska komisija druge stopnje in še v ustrezni sestavi glede na tožničine zdravstvene težave, in ni navedla nobenega konkretnega razloga, zaradi katerega bi obstajal utemeljen dvom v objektivnost podanega dopolnilnega mnenja, ne more biti razlog za postavitev sodnega izvedenca. V konkretnem primeru dovolj obrazloženo dopolnilno mnenje, tudi ni bilo brez dokazne vrednosti, da sodišče prve stopnje ne bi nanj moglo opreti svoje odločitve.

14. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba in sklep pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje ter hkrati na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela.