Jedro

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo kot ključno, in s temi ugotovitvami pritožbeno sodišče soglaša, da je obravnavano sporno situacijo za nazaj uredil (nov) Zakon o vodah (ZV-1, Ur.l. RS, št. 67/2002), ki je v 2. odst. 198. čl. določil, da se šteje, "da je imela pravna ali fizična oseba pravico izkoriščati mivko, pesek, prod ali kamen tudi v primeru, če ji je vodnogospodarsko soglasje poteklo, oseba pa je plačevala vodna povračila v skladu z zakonom"; tožena stranka pa je oba navedena pogoja izpolnjevala.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 12.997.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške". Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 604.985,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem zakonitem zastopniku, Državnem pravobranilstvu, Zunanjem oddelku v Novi Gorici, vložila pritožbo in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče zahtevku v celoti ugodi, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Opozarja, da je bila tožba vložena iz naslova neupravičene obogatitve, za katero so uporablja 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po navedenem določilu lahko imetnik stvari zahteva od tistega, ki je uporabil tujo stvar v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od take uporabe. Gre za posege, ki prinašajo drugi stranki škodo, storilcu pa koristi. Polni vrnitveni zahtevek je upravičen, ker gre za korist, ki je že bila pridobljena in ni razloga, da stranka vse koristi ne bi vrnila. Nesporno je tožena stranka od leta 1997 do 2001 nezakonito odvzemala in gospodarsko izkoriščala naplavine iz reke Soče, ki so bile skladno s 17. in 111. čl. ZVO last tožeče stranke. Tožeča stranka ni nikoli z nobenim aktom tega početja dovolila. Res je sicer, da naplavin tožeča stranka ni nikoli prodajala na trgu, pač pa so bila ta uporabljena kot gradbeni material pri izvajanju obvezne gospodarske javne službe na področju vodnega gospodarstva tako skladno z Uredbo o načinu izvajanja gospodarske javne službe v RS (Ur.l. RS, št. 56/96), kot tudi kasneje sprejeto Uredbo o načinu opravljanja obvezne gospodarske javne službe na področju vodnega gospodarstva (Ur.l. RS, št. 4/00). Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka nezakonito in proti volji tožeče stranke odvzemala naplavine, ki bi se sicer uporabile za izvajanje javne službe, je bila s tem tožeča stranka oškodovana, saj je oziroma bi morala država preko izvajalca javne službe zaradi tega dejstva kupovati gradbeni material drugod. Ni mogoče pritrditi sodbi v tem, da je v smislu neupravičene obogatitve bilo vodno povračilo edina finančna obveznost toženca do države. Vodno povračilo za odvzeti pesek, mivko in prod, tako kot ga določa Uredba o vodnih povračilih, je treba obravnavati kot odškodnino za odvzete naplavine, glede na to, da se je kot pravna podlaga za sprejem te uredbe uporabil 33. čl. ZV, ki govori o odškodninah. Po določilih ZOR pa lahko imetnik stvari zahteva od tistega, ki je uporabil stvar v svojo korist, da mu nadomesti korist, ki jo je imel od te uporabe, ne glede na pravico do odškodnine. Vodna povračila in nadomestna korist po 219. čl. ZOR sta dve različni kategoriji. Koncesije je uvedel že ZVO, tako za izkoriščanje vode, kot tudi za gospodarsko izkoriščanje naplavin. Vlada se je še pred uveljavitvijo ZV-1 na podlagi ZVO odločila, da bo podelila koncesijo za odvzem proda na reki Soči z Uredbo o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje naplavin iz reke Soče (Ur.l. RS, št. 99/01). Ker je tožena stranka gospodarsko izkoriščala naplavine iz reke Soče brez koncesije, je tožečo stranko stranko oškodovala tudi za znesek plačila za koncesijo, ki bi ji jo moral plačati poleg vodnega povračila.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je skladno z Zakonom o varstvu okolja lastnica mineralnih surovin, pa tudi gramoza v reki Soči. Tožena stranka je v letih 1997 do 2001 brez ustreznega dovoljenja črpala iz reke Soče gramoz in ga prodajala ter je za vrednost prodanega gramoza okoriščena na račun tožeče stranke. Vrednost te koristi predstavlja znesek, ki ga vtožuje tožeča stranka v tej pravdi.

V skladu s strokovnim navodilom Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora o načinu odvzemanja mivke, peska, proda in kamna (Ur.l. SRS, št. 27/84), izdanim na podlagi 75. čl. v spornem obdobju veljavnega Zakona o vodah (ZV, Ur.l. SRS, št. 38/81 s sprem.), je bilo mogoče iz naravnih vodotokov, iz obalnega morja, iz vodnih in priobalnih zemljišč ter iz objektov za zbiranje vode, odvzemati mivko, pesek, prod in kamen na podlagi vodnogospodarskega soglasja. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo toženi stranki vodnogospodarsko soglasje izdano 6.12.1991 s strani Občinskega sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja za obdobje petih let, po poteku tega roka pa bi morala tožena stranka zaprositi za njegovo podajšanje oz. pridobiti novo soglasje. Upravni organ toženi stranki ni podaljšal vodnogospodarskega soglasja, niti ji ni izdal novega, in sicer iz razloga, ker tožena stranka ni pridobila koncesije v skladu z določili Zakona o varstvu okolja (ZVO). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka že 5.1.1995 tožečo stranko zaprosila za koncesijo za odvzem prodnega materiala iz reke Soče, vendar je ta njena vloga ostala nerešena in koncesije ni pridobila (oz. jo je pridobila šele 23.12.2002. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnice, da gre pri vodnem povračilu, ki ga je tožena stranka nesporno plačevala, za obliko odškodnine za odvzete naplavine iz reke Soče in bi teoretično tožeča stranka poleg vodnega povračila od tožene stranke lahko uveljavljala tudi po toženi stranki s črpanjem gramoza pridobljeno korist, glede na to, da tako 1. odst. v času spornega razmerja veljavnega 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v primeru nemožnosti vrnitve odvzete stvari, kot tudi 219. čl. ZOR v primeru uporabe tuje stvari v lastno korist, predvidevata nadomestitev vrednosti dosežene koristi imetniku stvari oz. nadomestitev koristi od uporabe stvari, do česar bi bil imetnik stvari upravičen ne glede na pravico do odškodnine (če bi bila korist večja od odškodnine). Vendar pa je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ugotovilo kot ključno, in s temi ugotovitvami pritožbeno sodišče soglaša, da je obravnavano sporno situacijo za nazaj uredil (nov) Zakon o vodah (ZV-1, Ur.l. RS, št. 67/2002), ki je v 2. odst. 198. čl. določil, da se šteje, "da je imela pravna ali fizična oseba pravico izkoriščati mivko, pesek, prod ali kamen tudi v primeru, če ji je vodnogospodarsko soglasje poteklo, oseba pa je plačevala vodna povračila v skladu z zakonom"; tožena stranka pa je oba navedena pogoja izpolnjevala (torej je imela vodnogospodarsko soglasje, ki ji je poteklo 26.12.1996 in je vse sporno obdobje plačevala vodna povračila). Zaradi takšne ureditve v navedenem zakonu pa ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka gramoz iz reke Soče pridobivala brez pravne podlage, zaradi česar pa tudi ni podlage za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve.

Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb pravdnega postopka, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je glede na 1. odst. 155. čl. ZPP sklenilo, da nosi tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka.