Jedro

Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je možna le v korist lastnika podržavljenega premoženja, če je le-ta še živ, ne pa tudi v korist njegovih pravnih naslednikov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel zahtevo tožnic za denacionalizacijo stavbnih zemljišč parc. št. 1080, 1081, 1082 in 1083 vl.št. 42. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da so bile navedene stavbne parcele podržavljene pravnim prednikom tožnic, tožnici pa sta z dedovanjem pridobili pravico uporabe na teh parcelah. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je po 31. členu zakona o denacionalizaciji možna le v korist upravičenca. Koga je po zakonu o denacionalizaciji šteti za upravičenca oziroma aktivno legitimirano osebo za uveljavljanje pravic po 31. členu tega zakona, je določeno v 1. odstavku 9. člena. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je možna v korist lastnika podržavljenega premoženja, če je le-ta še živ, ne pa tudi v korist njegovih pravnih naslednikov. Tožnici sta pravico uporabe teh zemljišč podedovali. Odločba o denacionalizaciji se po 67. členu zakona o denacionalizaciji glasi na upravičenca. Če bi upravni organ sledil zahtevi tožnic, bi to pomenilo ponovno uvedbo dedovanja o stvari, o kateri je dedovanje že uvedeno. Lastninjenje stavbnih zemljišč (zazidanih in nezazidanih), ki ne bodo olastninjena po zakonu o denacionalizaciji oziroma katerih imetniki pravice uporabe niso upravičenci po zakonu o denacionalizaciji, bo urejal drug zakon. Tožnici v tožbi navajata, da je po dokumentaciji, ki je priložena k predlogu za denacionalizacijo, nesporno, da je bilo zemljišče nacionalizirano upravičencema A.V. in I.K. na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), ki je naštet v 9. točki 1. odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji kot predpis, pri katerem se lahko zahteva vrnitev nepremičnine. Po zakonu o denacionalizaciji lahko dediči predlagajo postopek za denacionalizacijo, če so upravičenci umrli, kar se je zgodilo v njunem primeru. V vlogi za denacionalizacijo z dne 2.7.1992 je jasno naveden predlog naj se nepremičnine vrnejo v last in posest upravičencem oziroma dedinjam, zato obrazložitev izpodbijane odločbe sploh ni razumljiva. Tudi če je pravica uporabe vpisana na ime tožnic, to ni isto kot vzpostavitev lastninskega stanja, kot si to napačno razlaga tožena stranka, tudi ne, če se pričakuje poseben zakon, ki bo to uredil. Tožnici predlagata, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz dokumentacije, ki sta jo predložili tožnici svoji zahtevi za denacionalizacijo predmetnih zemljišč, izhaja, da so bila le-ta podržavljena njunima pravnima prednikoma in to na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Navedeni zakon sicer predstavlja pravno podlago za denacionalizacijo, vendar je, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, po določbi 31. člena zakona o denacionalizaciji na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, mogoče vzpostaviti lastninsko pravico le v korist upravičenca - torej lastnika podržavljenega premoženja, ne pa tudi v korist njegovih pravnih naslednikov. Zakon o denacionalizaciji ni uredil kot upravno stvar vzpostavitev lastninske pravice na stavbnem zemljišču v korist pravnih naslednikov, ki so pravico uporabe na tem zemljišču pridobili z dedovanjem ali z drugim pravnim poslom. To bi naj bilo predmet ureditve drugega zakona, kot ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ker sta tožnici pridobili pravico uporabe na teh stavbnih zemljiščih na podlagi dedovanja, nista upravičenki do denacionalizacije po zakonu o denacionalizaciji. Tožena stranka je, po mnenju sodišča, pravilno uporabila določbe navedenega zakona in je za svojo odločitev dala tudi popolne in jasne razloge. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nezakonita in nerazumljiva.

Ker izpodbijana odločba, po presoji sodišča, ni nezakonita, je tožbo tožeče stranke na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).