Jedro

Tožničini materi, ki je ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (19.10.1991) gradila lastno stanovanjsko hišo, bi lahko tožena stranka odklonila prodajo spornega stanovanja po členu 148/2 SZ.

Proti tožnici, ki je vstopila v materin pravni položaj, lahko tožena stranka kot lastnik stanovanja uveljavlja ugovor o gradnji hiše iz člena 148/2 SZ, kot bi ga lahko proti tožničini materi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna z njo skleniti prodajno pogodbo za enosobno stanovanje v III. nadstropju v hiši št. 1-c na S., proti kupnini 499.542,50 SIT, pri čemer bo tožnica v 60 dneh po sklenitvi pogodbe plačala toženi stranki znesek 49.954,30 SIT, preostalo kupnino pa v 20 letih od sklenitve pogodbe dalje v mesečnih obrokih, ki bodo ves čas odplačevanja v vrednosti enakega deleža stanovanja, sicer bo tako pogodbo nadomestovala ta sodba ter da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je sodišče odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 45.767,00 SIT.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali bi se razmere s preselitvijo v hišo poslabšale koncem leta 1991, ko je bila dana zahteva za odkup spornega stanovanja. Tožničina mati je pooblastila tožnico za odkup stanovanja koncem leta 1991, ko sporna hiša še ni bila dograjena, zato v smislu prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih ni bila mogoča preselitev v hišo, saj bi pomenila bistveno poslabšanje razmer za družino, saj hiša v tistem času sploh ni bila ogrevana. V tistem času tudi ni bila možna odpoved stanovanjskega razmerja tožnici oziroma njeni materi, ki je imela pravico odkupiti sporno stanovanje. To pravico pa je prenesla na tožnico. Za odločitev v stvari je zato nepomembno, ali je hiša sedaj vseljiva in bolj komfortna od spornega stanovanja, saj je tožnica pravico do odkupa stanovanja že pridobila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Sodišče prve stopnje je ob odločanju o tožničinem tožbenem zahtevku utemeljeno upoštevalo okoliščine, ki med strankama sploh niso sporne ter da je odločilno stanje ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (19.10.1991). Tožničina mati J.S.K., imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju, je takrat gradila stanovanjsko hišo, ki jo je začela graditi že leta 1982, kot je sama izpovedala, zaslišana na glavni obravnavi dne 21.8.1992 (list. št. 15). Po določilu drugega odst. 148. čl. Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91-I in št. 21/94) pa lahko lastnik z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi stanovanjsko hišo ali kupuje stanovanje, izjemoma sklene najemno pogodbo za določen čas in odkloni sklenitev kupoprodajne pogodbe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje se je tožničina mati skupaj z možem in sinom tudi že preselila v novo hišo, kjer so stanovanjske razmere boljše, saj je v njej več prostora, kot v enosobnem stanovanju, ki je predmet odkupa. Tožena stranka bi torej lahko po drugem odst. 148. čl. SZ odklonila, da proda sporno stanovanje tožničini materi, ki sicer ni uveljavljala pravice do odkupa spornega stanovanja a je privolila, da namesto nje stanovanje odkupi tožnica. S tem je tožnica vstopila v materin pravni položaj, kar pomeni, da tudi proti njej tožena stranka lahko kot lastnik stanovanja uveljavlja ugovor o gradnji hiši iz drugega odst. 148. čl. SZ, tako kot bi ga lahko proti tožničini materi. Tožničina mati namreč na tožnico ni mogla prenesti večjih upravičenj, kot jih je imela sama. Tako kot ne bi mogla tožničina mati izsiliti odkupa stanovanja po pogojih iz 117. čl. SZ, ga ne more tudi tožnica. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka.

Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, namreč ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku.

Sicer pa tožeča stranka v pritožbi niti ni predlagala kakih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom čl. 368 ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožeča stranka v pritožbi ni zaznamovala.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).