Jedro

Pri tožeči stranki se je vodila evidenca opravljenega dela (iz katere je bilo razvidno, katera naročila so bila narejena, katero blago dobavljeno), a tožeča stranka z njo ne razpolaga, ker jo je odnesel toženec. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da dejstvo, da tožeča stranka s to dokumentacijo ne razpolaga in hkratna edicijska dolžnost toženca, tožeče stranke ne odvezujeta, da poda zadostno trditveno podlago in predlaga dokaze. Tožeča stranka bi namreč ravno na podlagi manjkajoče dokumentacije (evidence opravljenega dela) lahko podala podrobnejše trditve o tožnikovem protipravnem ravnanju in nastali škodi. Sodišče prve stopnje bi moralo tožencu naložiti predložitev manjkajoče dokumentacije, in v primeru, da je toženec ne bi predložil, pravilno uporabiti pravilo o dokaznem bremenu iz 7. člena ZPP in peti odstavek 227. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženca zahtevala plačilo 54.257,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2015 do plačila ter povračilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 2.603,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo, to je zoper odločitev v II. in III. točki izreka, iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala trditvene podlage v zvezi s protipravnostjo ravnanja toženca. V IV. točki tožbe je namreč natančno pojasnila protipravnost toženčevega ravnanja in dejstvo, da je v podjetju svoje žene opravljal tožeči stranki konkurenčno dejavnost. Odškodninski zahtevek res temelji na teoretičnem izračunu oškodovanja tožeče stranke, na podlagi razlike cene med posnetimi in praznimi optičnimi mediji. A drugih dokazov ob dejstvu, da ji je toženec odtujil dnevnike dela, ni mogla predložiti. Tudi v zvezi z nastalo škodo je podala ustrezne navedbe - toženec je medije iz družbe A. d. o. o. navidezno prodal družbi B. d. o. o., ta pa jih je z 2 % dodatkom prefakturirala na C.C. s. p. Jasno je, da so bili mediji posneti za slednjo, družbi B. d. o. o. pa le izdan račun. Toženec je za tožečo stranko moral voditi dokumentacijo, zato je na njem, da dokaže, da oškodovanja ni bilo. Stališče, da je nekdo, ki uniči listine, prost odgovornosti, je pravno nevzdržno. Sodišče je toženca pozvalo k predložitvi listin, kar je kazalo na ugoditev tožbenemu zahtevku in glede na tako vodenje postopka tožeča stranka tudi ni ugovarjala izvedbi drugih predlaganih dokazov. Predmetna sodba zato predstavlja sodbo presenečenja. Sodišče bi moralo pravilno uporabiti pravilo o dokaznem bremenu, kot izhaja iz 215. člena ZPP, ter uporabiti 216. člen ZPP in višino škode ugotoviti po prostem preudarku. Skladno s petim odstavkom 227. člena ZPP, ki ga je sodišče napačno uporabilo, bi sodišče moralo šteti za dokazano dejstvo, da je toženec tožečo stranko oškodoval s tem, ko je na črno potiskal in posnel optične medije in jih preko ženine družbe prodal za bistveno višjo ceno. Pri tem npr. D. in drugim večjim dobaviteljem C.C. s. p. računa ni mogla izdati, zato jim je račun izdala družba B. d. o. o., C.C. s. p. pa je družbi B. d. o. o. zaračunala storitev polnjenja polic. Tudi pravila obligacijskega prava določajo, da vsak odgovarja za svoja ravnanja, pri čemer je zaradi toženčeve odtujitve dokumentacije, ki jo je moral voditi, z namenom, da se onemogoči dokazovanje, dokazno breme o tem, da škoda ni nastala, prešlo nanj. Po stališču pritožbe je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje v zvezi s škodo v višini 1.264,98 EUR, kar predstavlja gotovino, ki jo je toženec zadržal zase. Sodišče je nekritično sledilo toženčevi izpovedi, čeprav so vsi ostali zaslišani izpovedali drugače - da je t.i. E. izdaja namenjena za nakupe materiala za zaposlene pri tožeči stranki. Sicer pa bi tudi v primeru, če bi se poslovalo z gotovino na način, kot trdi toženec, morala obstajati evidenca in bi tisti, ki bi gotovino predal, moral prejeti potrdilo o tem, saj je sicer nemogoča kontrola nad prejeto gotovino.

3. Toženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, kot bo obrazloženo, zaradi storjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar ni mogoče presoditi pravilne uporabe materialnega prava.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je podana odškodninska odgovornost toženca, ki je bil pri tožeči stranki zaposlen na delovnem mestu skladiščnik, od sredine leta 2008 pa je prevzel vodenje oddelka F., ki se je ukvarjal z zapisovanjem, tiskom in pakiranjem CD-R in DVD-R medijev z glasbeno ali kataloško vsebino. Tožeča stranka trdi, da je toženec v okviru zaposlitve pri tožeči stranki prazne optične medije dodelal - nanje posnel podatke, nanesel etikete in uporabil materiale, na katerih ima avtorsko pravico tožeča stranka, pri čemer je zaračunal prazne optične medije podjetju B. d. o. o., ki pa je podjetju njegove žene C.C. s. p. te iste medije takoj prodalo naprej z 2 % maržo. Tožeča stranka trdi, da je toženec nato končnim strankam v okviru podjetja C.C. s.p. zaračunal polne medije, s čimer je tožečo stranko oškodoval za (vsaj) 53.011,08 EUR, oziroma jo je oškodoval že s tem, ko praznih medijev ni zaračunal direktno podjetju C.C. s. p. Nadalje tožeča stranka trdi, da jo je toženec oškodoval tudi s tem, ko je v treh primerih prodal blago brez računa in gotovino v skupni višini 1.264,90 EUR zadržal zase.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala protipravnega ravnanja toženca ter škode, ki naj bi ji nastala, zato je zavrnilo njen zahtevek, da ji je toženec dolžan plačati 53.011,08 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo zneska 1.264,90 EUR, ker tožena stranka ni dokazala dejstva, da je prejeto gotovino zadržal zase.

9. Sodišča prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek gradi le na domnevah in indicih. Tak zaključek je po stališču pritožbenega sodišča zmoten ali vsaj preuranjen. Dejstvo, da je C.C. s. p. preko podjetja B. d. o. o. od tožeče stranke kupila optične medije, res ne potrjuje dejstva, da je te medije toženec dodelal pri tožeči stranki in jo oškodoval za vrednost dodelave praznih medijev. Vendar pa sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo nadaljnjega dejstva, na katerega se sklicuje tožeča stranka - da je toženec odtujil dokumentacijo, ki je obstajala pri njej (predvsem dnevnik opravljenega dela) in na podlagi katere bi tožeča stranka lahko podala podrobnejše trditve v zvezi s toženčevim ravnanjem ter nastalo škodo oziroma bi z njo dokazovala že podano trditveno podlago.

10. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, se je pri tožeči stranki vodila evidenca opravljenega dela (iz katere je bilo razvidno, katera naročila so bila narejena, katero blago dobavljeno), a tožeča stranka z njo ne razpolaga, ker jo je odnesel toženec - o tem so izpovedali zakoniti zastopnik tožeče stranke ter priče G.G., H.H. in I.I.. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da dejstvo, da tožeča stranka s to dokumentacijo ne razpolaga in hkratna edicijska dolžnost toženca, tožeče stranke ne odvezujeta, da poda zadostno trditveno podlago in predlaga dokaze. Tožeča stranka bi namreč ravno na podlagi manjkajoče dokumentacije (evidence opravljenega dela) lahko podala podrobnejše trditve o tožnikovem protipravnem ravnanju in nastali škodi.

11. Kot izhaja iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke ter prič G.G. in I.I., so se v izginuli evidenci vodili podatki o datumu in vsebini dela, kateri material se je uporabil, za katero stranko je šlo, kdaj je bilo kakšno naročilo oddano v skladišče. Ta dnevnik je vodil G.G., pri čemer pri tožeči stranki manjkajo podatki za čas od 2006 oz. od 2007 do novembra 20141. Vzporedno računalniško evidenco J. je vodil toženec, v njej pa so bili le podatki, ki jih je vanjo vnesel toženec. Kot nadalje izhaja iz izpovedi prič, je vse papirje (delovni nalog, dobavnica, ...) vodil toženec kot komercialist, skladišče pa je izdalo tisto blago, kot jim je bilo naročeno - v posamezne pakete niso gledali ali preverjali, če gre za prazne ali obdelane optične medije. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, naj toženec predloži dokumentacijo, iz katere bodo razvidni delovni nalogi, potrditve nalogov, poraba materiala ipd. z argumentom, da ima tožena stranka vse podatke v računalniški aplikaciji J.. Odstopanja (v naročilih, porabljenem materialu itd.) in s tem protipravno ravnanje toženca bi se namreč lahko ugotovilo le na podlagi primerjave obeh evidenc, kakor je pojasnil tudi I.I..

12. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožencu naložiti predložitev manjkajoče dokumentacije, in v primeru, da je toženec ne bi predložil, pravilno uporabiti pravilo o dokaznem bremenu iz 7. člena ZPP2 in peti odstavek 227. člena ZPP. Skladno z navedeno določbo sodišče v primeru, kadar stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej, lahko šteje, da listina obstaja in da je njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka. Dodatna argumentacija zavrnitve tega dokaznega predloga tožeče stranke (da tožnik zahtevanih podatkov itak ne bi mogel predložiti, če jih je uničil) je zato neutemeljena.

13. Sodišče prve stopnje je nadalje neutemeljeno zavrnilo tudi vpogled v službeno elektronsko pošto toženca z argumentacijo, da naj bi bil tak vpogled nezakonit. Po oceni pritožbenega sodišča je potrebno v konkretni situaciji upoštevati njene specifike - indice, na podlagi katerih tožeča stranka sklepa na protipravnost toženčevega ravnanja: obstoj s. p. na strani toženčeve žene, pri katerem je bil toženec prokurist, nakup praznih optičnih medijev s strani tega podjetja preko podjetja B. d. o. o., toženčev odvzem evidence opravljenega dela (na te indice je opozorilo že sodišče prve stopnje). Pritožbeno sodišče pa k temu dodaja še, da je treba upoštevati tudi organizacijo dela pri tožeči stranki, v okviru katere je toženec razpolagal z vso dokumentacijo in hkrati z računalniško aplikacijo, v kateri so bili le tisti podatki, ki jih je vanjo (po svoji presoji) vnesel toženec; dejstvo, da fizična evidenca opravljenega dela manjka do trenutka toženčevega odhoda iz podjetja in dejstvo, da je toženec za sabo izbrisal vso elektronsko pošto. Tožeča stranka zato ne razpolaga s konkretnimi dokazi o toženčevem ravnanju in bi tudi konkretnejše trditve o njegovem ravnanju lahko podala, kot že navedeno, po pridobitvi manjkajoče dokumentacije, in na podlagi vpogleda v službeno elektronsko pošto toženca, kakor je predlagala. Kot izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, je treba upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank, če naj bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). V citiranem primeru je VS RS navedlo, da je od tožnika tako mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko še mogoče in razumno pričakovati.

14. S tem, ko je sodišče prve stopnje navedena dokazna predloga tožeče stranke zavrnilo, pa je tožeča stranka pravzaprav onemogočena uveljavljati svoje pravice oziroma interese. Dejansko stanje je zaradi zmotne pravne presoje in napačne uporabe pravila o dokaznem bremenu ostalo nepopolno ugotovljeno. Po oceni pritožbenega sodišča bi bilo potrebno ugoditi tudi dokaznemu predlogu za vpogled v toženčevo službeno elektronsko pošto K.si, ki se nanaša na poslovanje z optičnimi mediji v vtoževanem obdobju, pri čemer se vpogled izvede v navzočnosti toženca.

15. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ali vsaj preuranjeno zavrnilo tudi zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti znesek 1.264,98 EUR, kar naj bi predstavljalo gotovino, ki jo je zadržal zase. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem po oceni pritožbenega sodišča nekritično sledilo toženčevi izpovedi, in je ni celovito ocenilo glede na izpovedi zakonitega zastopnika in zaslišanih prič o poslovanju s konkretno prejetimi zneski, katerih vrnitev zahteva tožena stranka v tem postopku.

16. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje in storjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi določb prvega in drugega odstavka 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, ker je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka bolj smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih očitkov. Razveljavitev stroškovne odločitve pa je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

17. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti storjeni bistveni kršitvi določb postopka ter dopolniti dokazni postopek, predvsem z neutemeljeno zavrnjenimi dokaznimi predlogi, pri čemer naj pri presoji utemeljenosti odškodninskega zahtevka upošteva dejstva, na katere je pritožbeno sodišče tekom obrazložitve svoje odločitve posebej opozorilo. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo protipravnost toženčevega ravnanja, naj izvede še dokazni postopek v zvezi z višino odškodnine, ki pripada tožeči stranki, ter odloči o celotnem tožbenem zahtevku.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Po oceni pritožbenega sodišča ni zanemarljivo, da dokumentacija manjka ravno do novembra 2014, kar sovpada s toženčevim odhodom iz podjetja tožeče stranke, pa tudi ne dejstvo, da je toženec svoj zagovor glede sporne dokumentacije spreminjal - potem, ko je na sestanku pri toženi stranki priznal, da je dnevnike opravljenega dela odnesel oziroma uničil, je v sodnem postopku obstoj tovrstne dokumentacije zanikal in trdil, da je odnesel le svoje zapiske, ki jih je nato tudi predložil kot dokaz. 2 Skladno s katerim morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.