10. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 24. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 440/2003 z dne 4. 3. 2004 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1579/2002 z dne 12. 3. 2003 in s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici št. N 67/93 z dne 18. 3. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica izpodbija odločitev sodišč o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki jo je uveljavljala na podlagi 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. - v nadaljevanju ZDen). V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da pogodba z dne 24. 6. 1968 ni bila sklenjena v kakšnih konkretnih okoliščinah grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti; pritožnica pa (glede na to, da je do izbrisa zaznambe razlastitve prišlo že leta 1955) tudi ni izkazala, na kateri pravni podlagi naj bi ji grozilo podržavljenje v letu 1968.

2.Pritožnica izpodbijanim sklepom očita kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Navaja, da je darilno pogodbo z dne 24. 6. 1968, s katero je podarila nepremičnine Gozdnemu gospodarstvu C., sklenila zaradi grožnje predstavnikov oblasti in obdarjenca, da ji bodo te nepremičnine odvzete prisilno, če jih ne bo podarila. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je bila darilna pogodba sklenjena zgolj formalno in da je šlo za navidezni pravni posel, ki sta ga pogodbeni stranki sklenili z namenom izogniti se plačilu davka. Takšni zaključki naj ne bi imeli podlage v dokaznem postopku. Zmotno naj bi bilo tudi stališče revizijskega sodišča, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj naj bi Višje sodišče njene navedbe glede višine prometnega davka, s katerimi je grajala pravno presojo sodišča, upoštevalo kot v pritožbi navedena nova dejstva. Stališču sodišča, da so njene navedbe o grožnji o odvzemu premoženja neprepričljive, očita nesprejemljivost in kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 23. in 33. člena Ustave. Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave utemeljuje tudi s trditvijo, da sodišča v izpodbijanih sklepih niso navedla odločilnih dejstev in poudarkov, ki so jih vodili pri odločanju. Izpodbijano odločitev sodišča razume kot poseg v pravno priznan položaj pritožnice kot denacionalizacijske upravičenke, ki ga je šteti kot poseg v pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pritožnica sicer zatrjuje kršitev človekovih pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 23. in 33. člena Ustave, vendar jih z navedbami, s katerimi sodišču očita zmotno uporabo prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne izkaže.

4.Za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi sicer lahko šlo, če sodišča ne bi navedla odločilnih dejstev za svoje odločitve, kot to trdi pritožnica. Vendar ta njen očitek ne drži. Že iz samih navedb v ustavni pritožbi izhaja, da ne gre za to, da odločitve sodišč ne bi bile obrazložene, temveč za to, da se pritožnica ne strinja z ugotovitvami in s pravnimi stališči sodišč. Poleg tega pa zgolj to, da se pritožnica ne strinja z izpodbijano odločitvijo in da pravo razume drugače od sodišč, ne zadošča niti za sklep o kršitvi drugih zatrjevanih človekovih pravic.

Pritožnica tudi zmotno razume pomen varstva lastninskopravnega položaja denacionalizacijskih upravičencev.

5.Za kršitev pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave gre namreč takrat, ko odločitev sodišča temelji na kakšnem pravnem stališču, ki ni sprejemljivo z vidika ustavnopravnega varstva zasebne lastnine. Te kršitve torej ni mogoče utemeljiti zgolj z očitkom, da je odločitev sodišča drugačna od tiste, s katero bi se pritožnica kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo strinjala. Po stališču Ustavnega sodišča, ki izhaja iz številnih odločb, je Ustavno sodišče kot poseg v pravico do denacionalizacije vedno štelo spremembo ureditve denacionalizacije, s katero se je položaj denacionalizacijskih upravičencev oziroma pravnih naslednikov poslabšal v primerjavi z ureditvijo ob uveljavitvi ZDen. Da bi izpodbijana odločitev temeljila na pravnem stališču, po katerem bi bili pogoji za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen drugačni od pogojev, ki so veljali ob uveljavitvi ZDen, pa pritožnica ne zatrjuje.

6.Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker je rok za vložitev ustavne pritožbe prekluziven, Ustavno sodišče ni preizkušalo navedb v vlogi z dne 28. 9. 2004.

7.Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče Ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger