Jedro

Ugovor materialnopravnega pobotanja pa predstavlja ugovor ugasle pravice, o katerem sodišče ne odloča v izreku, ampak kot o predhodnem vprašanju, v izreku pa odloči le o utemeljenosti terjatve tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje (odločitev o ugovoru in stroških) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom I 265/2014-11 z dne 14. 11. 2014 v I. točki izreka zavrnilo dolžnikov ugovor z dne 14. 10. 2014, ki ga je sodišče prejelo dne 20. 10. 2014 zoper sklep o izvršbi I 265/2014 in zavrnilo dolžnikov ugovor pobota. V II. točki izreka je odločilo še, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka in je dolžan upniku povrniti 525,82 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dolžniku dalje do plačila.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno po pooblaščencu pritožil dolžnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišču prve stopnje očita, da je povsem neutemeljeno štelo dolžnikov ugovor za neobrazložen in ga je kot takšnega zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ. Poudarja, da upnica z ničemer ni izkazala, da je terjatev iz sodne poravnave zapadla in da je sodna poravnava izvršljiva. Dolžnik je prepričan, da bi upnica morala zapadlost terjatve izkazati z javno ali po zakonu overjeno zasebno listino, kot to izhaja iz drugega odstavka 20. člena ZIZ ali s pravnomočno ugotovitveno sodno, kot to določa tretji odstavek 24. člena ZIZ. V obravnavanem primeru zapadlost ni odvisna od poteka koledarsko določenega dne, ampak od neplačila treh zaporednih mesečnih obrokov. Tudi uveljavljani ugovor materialnopravnega pobota dolžnik ocenjuje, da je v celoti izkazal, ko je v tej zvezi podal trditve o tem, da je terjatev iz sodne poravnave pobotana z nasprotno terjatvijo dolžnika iz naslova neupravičene obogatitve, iz katere mu upnica dolguje 207.877,23 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, za svoje navedbe pa je predložil ustrezne dokaze. Sklicuje se na določbo 311. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja vprašanje pobota. Poudarja, da je v izvršilnem postopku mogoče materialnopravno pobotanje, pobotno izjavo pa lahko dolžnik poda tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kar izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse, na katero se sklicuje. Zato je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ugovor pobota v izvršilnem postopku ni dopusten, zaradi katerega se sodišče prve stopnje v zvezi s podanim pobotnim ugovorom sploh ni opredelilo do dolžnikovih navedb. Sklepa v tem delu tako ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ. Posledično pa izpodbija tudi odločitev o nadaljnjih izvršilnih stroških upnice. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izvršbo zoper dolžnika zavrne, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, upnici pa naloži plačilo stroškov ugovora in priglašene pritožbene stroške dolžnika v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Po opravljanem preizkusu ugotavlja, da je podano nasprotje med obrazložitvijo in izrekom izpodbijanega sklepa, kakor tudi med samimi razlogi sklepa, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zaradi katere pravilnosti sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje namreč navedbi, da dolžnik uveljavlja ugovor materialnopravnega pobota, v obrazložitvi pojasnjuje, da ugovor procesnega pobota v izvršilnem postopku ni mogoč, hkrati pa v izreku izpodbijanega sklepa odloči o ugovoru pobota, ki ga zavrne. Posledično pa je v obrazložitvi sklepa v celoti izostala presoja predpostavk materialnopravnega pobota, od katere je odvisna odločitev o utemeljenosti dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi.

5. V zvezi s pobotanjem je uvodoma poudariti, da je mogoč ugovor pravdnega oziroma procesnega pobotanja in ugovor materialnopravnega pobotanja. Prvi predstavlja svojevrstno uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za defenzivne cilje, torej pravno varstvo posebne oblike,(1) s katerim se sodišču v pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje predlaga, da ugotovi obstoj njegove terjatve in izreče pobotanje, odločitev o tem pa je zajeta v izreku in postane pravnomočna. Ugovor materialnopravnega pobotanja pa predstavlja ugovor ugasle pravice, o katerem sodišče ne odloča v izreku, ampak kot o predhodnem vprašanju, v izreku pa odloči le o utemeljenosti terjatve tožeče stranke. Dolžnik ugovora procesnega pobota v ugovoru ni uveljavljal, ker je izrecno navedel, da uveljavlja materialnopravni ugovor pobota, kar je sodišče v obrazložitvi sklepa tudi povzelo. V nadaljevanju obrazložitve sklepa pa je sodišče prve stopnje nato dolžnikov izrecno naveden ugovor materialnopravnega pobotanja obravnavalo kot ugovor procesnega pobotanja, razpravljalo o omejenosti ugovora procesnega pobotanja le na pravdni postopek ter celo v nasprotju z navedenim o njegovi zavrnitvi odločilo v izreku sklepa.

6. Ugovor materialnopravnega pobota, ki ga je uveljavljal v ugovoru dolžnik je v izvršbi dovoljen in predstavlja ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ, s katerim dolžnik uveljavlja, da je terjatev prenehala zaradi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, vendar v času, ko dolžnik tega več ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Utemeljenost dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi je odvisna od presoje pogojev za pobot, ki jih določa 311. člen OZ. Ti so: istovrstnost, vzajemnosti in zapadlost terjatev, sodna praksa in teorija pa k temu dodajate še iztožljivost in likvidnost. V zvezi s slednjo se je uveljavilo Cigojevo stališče,(2) da je terjatev nelikvidna, če je sporna ali še ni določena. Ker se sodišče prve stopnje do dolžnikovega ugovora materialnopravnega pobota ni opredelilo in predpostavk pobotanja ni presojalo, so pa te bistvenega pomena za pravilnost odločitve o utemeljenosti ugovora zoper sklep o izvršbi, bo o tem moralo presojati v novem postopku.

7. Ob tem sodišče druge stopnje dodaja, da dolžnikovim pritožbenim navedbam o neizkazani zapadlosti terjatve iz izvršilnega naslova - sodne poravnave, ni mogoče slediti. Iz sodne poravnave, na podlagi katere je upnica predlagala izvršbo, jasno izhaja nepogojna obveznost dolžnika, da mora upnici v zneskovno opredeljenih 24 mesečnih obrokih z natančno določeno zapadlostjo vsakega 18. dne v mesecu, plačati skupno 97.000,00 EUR. Dolžnik je v ugovoru potrdil, da je skladno s sodno poravnavo zadnji obrok zapadel v plačilo 18. 6. 2014. Zapadlost terjatve je določena s potekom koledarsko opredeljenega datuma, zapadlosti, zato že dejstvo nastopa tega datuma pomeni zapadlost določenega mesečnega zneska in prvi naslednji dan tudi zamudo upnika s plačilom tega mesečnega zneska. Z dnem 18. 6. 2014 je zapadel v plačilo še zadnji mesečni obrok, ki je bil opredeljen v znesku 4.200,00 EUR, medtem ko so ostali zapadli že v predhodnih 23 mesecih, vsakega 18. v mesecu. Na dan 18. 6. 2014 je tako po rednem teku časa celotna obveznost dolžnika po sodni poravnavi ne samo zapadla, ampak je bil dolžnik že v zamudi s plačilom predhodnih neplačanih mesečnih obrokov, medtem ko je zamuda za zadnjega nastopila prvega naslednjega dne, to je 19. 6. 2014. Po navedbah upnice, ki jih dolžnik ni izpodbijal, je dolžnik svojo obveznost delno poravnal, do vložitve predloga za izvršbo pa je dolžnici dolgoval še plačilo v znesku 47.307,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 19. 6. 2014. Za opredelitev zapadlosti obveznosti iz sodne poravnave je bil odločilen potek časa, ki je opredeljen v sodni poravnavi, zato je zapadlost izkazana s samim izdatkom sodne poravnave v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZIZ. Dolžnikove navedbe o tem, da v obravnavanem primeru zapadlost ni odvisna od poteka koledarsko določenega dne, ampak od neplačila treh zaporednih mesečnih obrokov, niso utemeljene. V poravnavi navedeno določilo, da v primeru zamude s plačilom treh zaporednih mesečnih obrokov zapade v plačilo celotna še ne plačana glavnica, je treba na podlagi 82. člena OZ razlagati tako kot se glasi. To določilo ne opredeljuje zapadlosti posameznih obrokov obveznosti, saj je ta natančno opredeljena že prej, ampak določa sankcijo za dolžnika ob zamudi s plačilom treh mesečnih zaporednih obrokov, saj v takšnem primeru zapade v plačilo celotna obveznost. Upnica izvršbe ni predlagala na podlagi tega določila, ampak na podlagi dejstva, da je poteklo že celotno obdobje 24 mesecev, v katerem je zapadlo že vseh 24 mesečno določenih zneskov za odplačilo celotne obveznosti, zaradi česar je predlagala izterjavo terjatve v znesku, ki ga dolžnik kljub zapadlosti še ni poravnal. 8. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugodilo pritožbi dolžnika, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem bo moralo upoštevati že podane usmeritve.

9.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165 člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Tako Juhart J., Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, str. 297. Op. št. (2): O tem Juhart M. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana 2005, 2. knjiga, str. 392.