Jedro

Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je prav vsaki izpostavljeni olajševalni okoliščini namenilo posebno težo in pomen v skladu z načelom individualizacije kazenske sankcije, ko je izpostavilo pomembne osebne razmere obtožene, njeno finančno stisko kot vodilo pri storitvi kaznivega dejanja, skrb za tri mladoletne otroke, zdravstvene težave otrok njene matere in babice, obtoženkin kritičen odnos in obžalovanje storjenega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje pa je moralo pri odmeri kazni izhajati tudi iz kaznovalnega okvira, torej višine predpisane kazni in sodne prakse, katere pregled pokaže, da se za tovrstna kazniva dejanja izrekajo zaporne kazni. Zaradi teže, ki jo je z določitvijo kaznovalnega okvira kaznivemu dejanju pripisal že zakonodajalec ter dejstva, da je obtožena prispela v Slovenijo izključno z namenom izvršitve kaznivega dejanja, je prvostopno sodišče pravilno ocenilo, da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi ji bilo primerno izreči sankcijo opominjevalne narave.

Kazenski zakonik v osmem odstavku 308. člena določa, da se prevozno sredstvo, ki je bilo uporabljeno za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, odvzame, če je storilčeva last. Gre za obvezen odvzem vozila (ker je le-to nesporno last obtožene), kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče. Zato okoliščine obtožene, povezane z njeno socialno stisko in premoženjskimi razmerami, že po samem zakonu ni mogoče upoštevati.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo ji je kazen eno leto in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen sto dnevnih zneskov v višini po 10,00 EUR, kar skupno znaša 1.000,00 EUR denarne kazni, ki jo mora obtožena plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je sodišče obtoženi v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora od 11. 6. 2024 od 19:45 ure dalje. Obtoženi je izreklo tudi stransko kazen izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas štirih let, pri čemer se čas, prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. V skladu z osmim odstavkom 308. člena KZ-1 in 73. členom KZ-1 je obtoženki izreklo varnostni ukrep odvzem predmetov, in sicer osebnega avtomobila znamke Opel Astra, reg. št. ... (Ukrajina) s pripadajočimi ključi ter mobilnega telefona OPPO Reno4 PRO z vstavljeno SIM kartico ter spominsko kartico, kar je navedeno v izreku sodbe. Predlog za izrek varnostnega ukrepa odvzem mobilnega telefona znamke Huawei P smart, z ustavljeno spominsko kartico pa je zavrnilo. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženo oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, razen krivdno povzročenih stroškov. Po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obtoženi postavljen po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračuna.

2.Zoper sodbo sta se pritožila obtožena in njen zagovornik. Obtožena je vložila pritožbo zaradi izrečene kazenske sankcije, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločbo o kazenski sankciji spremeni tako, da ji namesto zaporne kazni izreče pogojno obsodbo ali podredno zaporno kazen zniža na minimalno možno.

3.Zagovornik izpodbija sodbo glede izrečene kazenske sankcije in odvzema predmetov, in sicer, kot je uvodoma navedel, iz razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločitve. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obtoženki izreče pogojno obsodbo, zniža izrečeno denarno kazen ter da spremeni odločitev glede zasega avtomobila in telefona tako, da ju vrne obtoženi; oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.V obravnavani zadevi je predmet pritožbene presoje sodba, ki je bila izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde obtožene, ki jo tako obtožena z laično pritožbo, kakor tudi njen zagovornik, izpodbijata v delu, ki se nanaša na izrečeno kazensko sankcijo. Oba zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje na eni strani namenilo premajhno težo vrsti olajševalnih okoliščin, ki jih je sicer upoštevalo, vendar jih ni ustrezno ovrednotilo. Obtožena je izpostavila, da je krivdo za očitano kaznivo dejanje priznala in ga obžaluje. Od odvzema prostosti dalje je sodelovala z organi pregona. Izredno težko ji je zaradi njenih treh otrok, za katere sicer mora skrbeti sama, saj jim je oče umrl že 10 let nazaj. Prav tako mora skrbeti za ostarelo mater in babico, ki se obe spopadata z zdravstvenimi težavami. Čas, ki ga je prestala v priporu, zanjo predstavlja dovolj velik življenjski nauk, da bi tudi izrečena pogojna obsodba dosegla namen kaznovanja.

6.Tudi po mnenju zagovornika je sodišče prve stopnje bistveno prenizko vrednotilo vse olajševalne okoliščine, ki so bile predstavljene tekom postopka in glede katerih se nahajajo dokazi v sodnem spisu. Tako bi moralo sodišče prve stopnje večji poudarek nameniti okoliščini, da je obtožena med prevozom migrantov poskrbela za njihovo varnost in z njimi ravnala spoštljivo, da je obtožena ves čas sodelovala z organi pregona in ob ustavitvi s strani policistov ni skušala pobegniti, da je v svoji domovini živela vzorno življenje, da je vsestransko izobražena in izjemno aktivna na kulturnem področju ter je veliko časa posvečala tudi humanitarnim dejavnostim, da je vdova s tremi majhnimi otroki, za katere mora sama skrbeti, da se dva od treh otrok spopadata z resnimi zdravstvenimi težavami in da le-te odsotnost matere le še poslabšuje, da je poleg otrok skrbela tudi za ostarelo mater ter babico, ki imata prav tako številne zdravstvene težave. Obtožena ni bežala pred odgovornostjo v tem kazenskem postopku, kar je izkazala tudi z iskrenim priznanjem krivde, do sedaj prestan čas v priporu ter vse opisane tehtne olajševalne okoliščine pa bi po mnenju obrambe opravičevale izrek sankcije opominjevalne narave ali vsaj izrek minimalne zaporne kazni. Glede na ugotovljene premoženjske razmere obtožene je zagovornik v pritožbi izpostavil, da je izrečena denarna kazen previsoka, saj mora obtožena zgolj ob socialni pomoči preživljati šestčlansko družino.

7.Sodišče prve stopnje je v točkah od 10 do 20 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri izbiri kazenske sankcije, odmeri višine zaporne kazni in tudi pri izreku denarne kazni. Vse olajševalne okoliščine, ki jih navajata zagovornik in obtožena v pritožbah, je sodišče prve stopnje upoštevalo in ustrezno ovrednotilo, zato pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje bistveno prenizko vrednotilo olajševalne okoliščine. Prav nasprotno, iz obrazložitve sodbe izhaja, da je prav vsaki izpostavljeni olajševalni okoliščini namenilo posebno težo in pomen v skladu z načelom individualizacije kazenske sankcije, ko je izpostavilo pomembne osebne razmere obtožene, njeno finančno stisko kot vodilo pri storitvi kaznivega dejanja, skrb za tri mladoletne otroke, zdravstvene težave otrok njene matere in babice, obtoženkin kritičen odnos in obžalovanje storjenega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje pa je moralo pri odmeri kazni izhajati tudi iz kaznovalnega okvira, torej višine predpisane kazni in sodne prakse, katere pregled pokaže, da se za tovrstna kazniva dejanja izrekajo zaporne kazni. Zaradi teže, ki jo je z določitvijo kaznovalnega okvira kaznivemu dejanju pripisal že zakonodajalec ter dejstva, da je obtožena prispela v Slovenijo izključno z namenom izvršitve kaznivega dejanja, je prvostopno sodišče pravilno ocenilo, da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi ji bilo primerno izreči sankcijo opominjevalne narave.

8.Zagovornik ima sicer prav, ko v pritožbi izpostavi, da že sama izpolnitev zakonskih znakov obtoženki očitanega kaznivega dejanja zahteva vstop obdolženca na ozemlje Republike Slovenije z namenom izvršitve kaznivega dejanja ter da s samimi znaki kaznivega dejanja ni moč utemeljevati obteževalnih okoliščin. Vendar ob tem spregleda, da je sodišče prve stopnje kot edino obteževalno okoliščino pri obtoženki izpostavilo, da se je za izvršitev kaznivega dejanja vnaprej odločila ter premišljeno pripravila. Slednje pa tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja vsekakor oteževalno okoliščino pri storitvi kaznivega dejanja.

9.Izrečena kazenska sankcija, tako zaporna kazen, kakor tudi stranska denarna kazen, sta po presoji pritožbenega sodišča primerni in ustrezata ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam, kot jih je obrazložilo sodišče prve stopnje. Prav zaradi priznanja krivde obtožene na predobravnavnem naroku, ko se je le-ta prvič izjavila o obtožbi, je sodišče prve stopnje ob izreku zaporne kazni uporabilo posebna omilitvena določila iz 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1. Poleg tega pa je v celoti pravilno ovrednotilo tudi vse ostale tehtne olajševalne okoliščine, ko to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

10.Zagovornik zgolj na načelni ravni izpodbija tudi izrečeni varnostni ukrep odvzem zaseženega telefona, ki ga je obtožena uporabila pri storitvi kaznivega dejanja, ter odvzem njenega osebnega avtomobila z navedbo, da takšen ukrep močno posega v socialni položaj in življenjske razmere obtožene, ki osebni avto in telefon nujno potrebuje. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Kazenski zakonik v osmem odstavku 308. člena določa, da se prevozno sredstvo, ki je bilo uporabljeno za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, odvzame, če je storilčeva last. Gre za obvezen odvzem vozila (ker je le-to nesporno last obtožene), kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče. Zato okoliščine obtožene, povezane z njeno socialno stisko in premoženjskimi razmerami, že po samem zakonu ni mogoče upoštevati.

11.Varnostni ukrep odvzem predmetov po 73. členu KZ-1 se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, ki izhaja iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti, navedenimi v prvem odstavku 73. člena KZ-1, to je s predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Gre za fakultativni ukrep, saj o nevarnosti storilca sodišču ni treba odločati le v tistih primerih, ko je v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena odvzem predmetov v zakonu določen kot obvezen. V zvezi z izrečenim varnostnim ukrepom odvzemom obtoženi zaseženega mobilnega telefona znamke OPPO, je sodišče prve stopnje v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je obtoženka navedeni mobilni telefon uporabljala za komunikacijo ter navigacijo pri izvrševanju kaznivega dejanja, kar je tudi sama priznala. Tako zasežen mobilni telefon kot zaseženi SIM kartici je torej uporabila pri kaznivem dejanju, kar pomeni, da vsebujejo tudi komunikacijske podatke in sicer neznanih članov hudodelske združbe. Zato je, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, pri obtoženi podana konkretna nevarnost, da bi lahko telefon, SIM kartici in tako shranjene podatke, ki jih je uporabila za storitev kaznivega dejanja, uporabljala za komunikacijo s preostalimi člani hudodelske združbe tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje pa je obrazložilo tudi sorazmernost izrečenega ukrepa, ko je pojasnilo, da je odvzem mobilnega telefona, glede na njegov namen za storitev kaznivega dejanja, sorazmeren že izpostavljeni teži kaznivega dejanja, ki se odraža tako v zagroženi in na koncu z upoštevanimi obteževalnimi in olajševalnimi okoliščinami tudi izrečeni zaporni kazni. Navedenim zaključkom v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki ob tem izpostavlja, da je sodišče obtoženi sočasno zasežen drug mobilni telefon znamke Huawei, za katerega je bilo prav tako izkazano, da ga je obtožena uporabila pri storitvi kaznivega dejanja, vendar v omejenem obsegu, vrnilo, ker je ocenilo, da odvzem tega mobilnega telefona ne bi bil sorazmeren ugotovljeni teži kaznivega dejanja.

12.Ker pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijane sodbe pa tudi ne obremenjujejo kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) sta bili pritožbi zavrnjeni kot neutemeljeni, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa potrjena.

13.Čeprav obtožena s pritožbo ni uspela, jo je višje sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo že prvostopenjsko sodišče, pri čemer je tako odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 49, 308, 308/8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.