Jedro

Ker se s tožbo zahteva plačilo denarnega zneska, ki presega 2.000 EUR, ni bilo podlage za izdajo sodbe na podlagi pripoznave na podlagi 453.a člena ZPP.

Ker je toženec dokazal, da ob vročanju tožbe na naslovu, kjer je bilo puščeno obvestilo o prispelem pisanju, ni imel več stanovanja, ni mogoče šteti, da mu je bila tožba vročena na podlagi fikcije vročitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je tožencu naložilo, da tožniku plača 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2009 dalje.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da za izdajo sodbe na podlagi pripoznave niso bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zato je podana bistvena kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je kršilo določbe postopka, ker je uporabilo 453.a člen ZPP, čeprav ne gre za spor majhne vrednosti. Predmet tožbe je namreč denarna terjatev v višini 2.500,00 EUR. Poleg tega tožba tožencu ni bila pravilno vročena. Vročana mu je bila na naslovu M., kjer toženec tedaj ni več stanoval. Toženec se je 29. 6. 2009 v skladu z zavezo iz sodne poravnave z dne 29. 6. 2007 s tega naslova odselil in istega dne prijavil stalno prebivališče na naslovu K., ter poskrbel za prepošiljanje pošte na drug naslov. Tožba tožencu nikoli ni bila osebno vročena, uporaba določb o fikciji vročitve pa ni upoštevna, ker toženec ob vročitvi na naslovu, kjer je bila poskušena vročitev, dejansko ni več stanoval. Ker mu tožba ni bila vročena na naslovu stalnega prebivališča, je bila vročitev nepravilna, sodba pa je nezakonita. Ker zaradi nepravilne vročitve tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ne vsebuje razlogov o tem, kako in po kateri določbi je bila opravljena vročitev in na podlagi česa sodišče zaključuje, da je bila vročitev pravilna. Gre za odločilne razloge za presojo pravilnosti in zakonitosti vročanja ter izdane sodbe, ki se je brez njihove navedbe ne da preizkusiti.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ker toženec ni odgovoril na tožbo, v sodbi pa navedlo razloge, ki po njegovi presoji utemeljujejo izdajo take sodbe (peti odstavek 324. člena ZPP). V sodbi je tudi ugotovljeno, da je bila tožba tožencu vročena v odgovor, kar je eden od pogojev za izdajo sodbe na podlagi 453.a člena ZPP. Dokler nobena od strank vročitvi ne oporeka, taka ugotovitev zadošča za preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe in posebna obrazložitev, za kakršno se zavzema pritožba, ni potrebna. Pravilnost vročitve je mogoče preveriti na podlagi podatkov v spisu (vročilnica oziroma vrnjena pošiljka).

6. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da za izdajo sodbe na podlagi pripoznave niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Sodišče je izdalo izpodbijano sodbo na podlagi 453.a člena ZPP, ki vzpostavlja fikcijo, da je toženec, ki v sporu majhne vrednosti ne odgovori na tožbo, tožbeni zahtevek pripoznal. Pritožba pravilno ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za spor majhne vrednosti, ker se s tožbo zahteva plačilo denarnega zneska, ki presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodišče bi tako moralo postopati po pravilih rednega postopka, ki kot sankcijo za opustitev odgovora na tožbo določajo izdajo zamudne sodbe in ne sodbe na podlagi pripoznave (318. člen ZPP). Ker za izdajo izpodbijane sodbe niso podane zakonske predpostavke, je očitek o kršitvi iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljen.

7. Pritrditi gre tudi pritožbi, da tožba tožencu ni bila (pravilno) vročena. Po podatkih v spisu je bila tožba tožencu vročena na v tožbi označenem naslovu M., in sicer s fikcijo iz četrtega odstavka 143. člena ZPP. ZPP v 140. členu in nadaljnjih vročanje fizičnim osebam navezuje na njihovo stanovanje. Toženec je v pritožbi uspel dokazati, da v času vročanja tožbe, vložene 16.7.2009, na naslovu M., ni imel več stanovanja, ker se je že pred njeno vložitvijo odselil s tega naslova. Pisni odpravek sodne poravnave N 12/2006 z dne 29. 6. 2007 potrjuje njegove navedbe, da se je zavezal izseliti z navedenega naslova do 29. 6. 2009. Iz potrdila Upravne enote Zagorje ob Savi pa izhaja, da je tega dne spremenil naslov stalnega prebivališča. Naslovnikovo naročilo z dne 29. 6. 2009 potrjuje pritožbene navedbe, da je tega dne pri pošti naročil preusmeritev poštnih pošiljk na drug naslov. Ker tožba ni bila pravilno vročena, niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe po 453.a členu ZPP. Tudi iz tega razloga je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče pravilno vročiti tožbo tožencu v odgovor in izvesti postopek po pravilih rednega postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in nasl.