Jedro

Za neposredni zahtevek (actio directa), ki ga ima podizvajalec v razmerju do naročnika, mora biti podanih več predpostavk. Poleg terjatve podizvajalca do prevzemnika posla mora obstajati dospela terjatev prevzemnika posla do naročnika za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec, zakon pa nalaga še dodatni pogoj, in sicer da morata biti terjatvi pripoznani. Za izpolnitev tega pogoja zadošča, da sta ugotovljena obstoj in višina terjatev. Namen tega pogoja je namreč, da naročnik plača terjatve le v nesporni višini, saj sicer obstoji nevarnost, da jih prevzemnik posla ob končnem obračunu ne bo priznaval. Nastanek neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ začne učinkovati v razmerju do naročnika, ko podizvajalec uveljavi ta zahtevek. Podizvajalec neposredni zahtevek uveljavi tako, da od naročnika zahteva plačilo. Pri presoji, kdaj začne ta izjava učinkovati v razmerju do naročnika, je treba smiselno uporabiti 1. odstavek 28. člena OZ. Neposredni zahtevek tako začne učinkovati v razmerju do naročnika takrat, ko naročnik prejme ta podizvajalčev zahtevek (izjavo, s katero podizvajalec uveljavlja zahtevek), če so takrat (ob prejemu izjave) izpolnjene vse predpostavke za nastanek tega zahtevka po 631. členu OZ.

Zaščita podizvajalca ne more biti zagotovljena na račun naročnika (investitorja). Resda tožnik ni »kriv«, da njegova situacija ni bila potrjena pred februarjem 2011, vendar pa dejstva zavlačevanja izstavitve in potrditve situacije tudi ni mogoče šteti v škodo toženki, ki z razmerjem med tožnikom in G. d. d. nima ničesar.

Podizvajalčeva terjatev je priznana, če investitor potrdi situacijo glavnega izvajalca, ki se nanaša na ta posel in tudi če je ta obsežena v potrjeni končni situaciji oziroma končnem obračunu posla med glavnim izvajalcem in podizvajalcem. Potrjena situacija izkazuje, da je določen obseg dela izveden kakovostno in da so ta dela ustrezno ovrednotena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 47.559,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2011 do plačila, zavrne, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške postopka v višini 2.113,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.361,52 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico v višini 47.559,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 5. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka), prav tako pa ji je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške tega postopka v višini 2.994,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izvršljivosti te sodbe dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožniku v 15 dneh naloži v plačilo vse pravdne stroške toženke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje odločbe sodišča do dneva plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, toženki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izvršljivosti odločbe o stroških dalje do plačila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V konkretnem primeru je toženka (oziroma njena pravna prednica S. d. o. o.) kot investitor in naročnik objekta K. sklenila gradbeno pogodbo z družbo G. d. d., kot glavnim izvajalcem. G. d. d. je nato s tožnikom kot podizvajalcem sklenil gradbeno pogodbo št. 000 z dne 13. 8. 2009 za izvedbo tesarskih in betonerskih del (priloga A6). V postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je šlo za dela po predračunih KP-021 (priloga A13) in KP-027 (priloga A14), ki jih je družba G. d. d., zaračunala toženki z računom št. 101-21-2011 (priloga B33), tožnik pa družbi G. d. d., s XV. situacijo št. 03-2011 (priloge A7-A10). Dne 17. 2. 2011 je bila med družbo G. d. d., kot odstopnikom in družbo H. d. d., kot prevzemnikom, sklenjena pogodba o odstopu terjatve, ki jo je imela družba G. d. d. do toženke, tako iz naslova sproščenih varščin v višini 446.033,44 EUR kot po računu št. 101-21-2011 z dne 15. 2. 2008 v višini 344.215,70 EUR, o čemer je bila toženka obveščena z dopisom z dne 17. 2. 2011 (prilogi B29 in B30). Toženka je ta znesek v višini 790.249,14 EUR plačala družbi H. d. d. dne 18. 2. 2011 (priloga B34). Bistvo spora v postopku je, ali je toženka na ta način pravilno izpolnila svojo obveznost poplačila terjatve, glede na to, da naj bi ji tožnik pred tem dejanjem postavil neposredni zahtevek za plačilo izvedenih del in zadržanih varščin po 631. členu OZ.

6. Po 631. členu OZ se lahko sodelavci za svoje terjatve do podjemnika obrnejo neposredno na naročnika in od njega zahtevajo, da jim te terjatve – če so pripoznane - izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku. Za neposredni zahtevek (actio directa), ki ga ima podizvajalec v razmerju do naročnika, mora biti torej podanih več predpostavk. Poleg terjatve podizvajalca do prevzemnika posla mora obstajati dospela terjatev prevzemnika posla do naročnika za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec, zakon pa nalaga še dodatni pogoj, in sicer da morata biti terjatvi pripoznani. Za izpolnitev tega pogoja zadošča, da sta ugotovljena obstoj in višina terjatev. Namen tega pogoja je namreč, da naročnik plača terjatve le v nesporni višini, saj sicer obstoji nevarnost, da jih prevzemnik posla ob končnem obračunu ne bo priznaval (dr. N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 820, 821; tako VSL sodba I Cpg 702/2009 z dne 18. 3. 2010 in VSL sklep II Cpg 408/2011 z dne 18. 5. 2011).

7. Nastanek neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ začne učinkovati v razmerju do naročnika, ko podizvajalec uveljavi ta zahtevek. Podizvajalec neposredni zahtevek uveljavi tako, da od naročnika zahteva plačilo. Pri presoji, kdaj začne ta izjava učinkovati v razmerju do naročnika, je treba smiselno uporabiti 1. odstavek 28. člena OZ. Neposredni zahtevek tako začne učinkovati v razmerju do naročnika takrat, ko naročnik prejme ta podizvajalčev zahtevek (izjavo, s katero podizvajalec uveljavlja zahtevek), če so takrat (ob prejemu izjave) izpolnjene vse predpostavke za nastanek tega zahtevka po 631. členu OZ (dr. N. Plavšak: ZFPPIPP z novelami ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 108-109, VSC sklep 296/2012 z dne 6. 2. 2013). Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnik neposredni zahtevek po 631. členu OZ podal ustno A. R. v prvi polovici februarja 2011, pri čemer se je oprlo na izpovedbe tožnika Z. M. in prič M. R. in A. R. Ker pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o časovnem intervalu postavitve neposrednega zahtevka niti ne same pravilnosti postavitve zahtevka (to je vprašanja obličnosti, osebe, ki ji je bil podan, izrecne izjave oziroma konkludentne narave postavitve zahtevka s posredovanjem računa/situacije), pritožbeno sodišče zaključuje, da je do sestanka in ustnega zahtevka za plačilo terjatve prišlo v začetku meseca februarja 2011, torej še pred 18. 2. 2011, ko je toženka izvedla plačilo po pogodbi o odstopu terjatve družbi H. d. d. V nadaljevanju se je zato osredotočilo zgolj na vprašanje izpolnjevanja materialnopravnih predpostavk neposrednega zahtevka tožnika po 631. členu OZ.

Glede zahtevka po situaciji št. 03-2011

8. Toženka je v postopku resda ugovarjala, da terjatev po predračunu št. KP-027 predstavlja odškodninski zahtevek glede stroškov zastoja nizkih del zaradi zaustavitve del, ki ne more biti predmet zahtevka po 631. členu OZ, vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da gre še vedno za terjatev iz gradbene pogodbe med tožnikom in G. d. d., nenazadnje pa sta jo kot utemeljeno kasneje pripoznala tudi G. d. d., in toženka. V pritožbi omenjena odločba VSM sodba I Cpg 157/2013 z dne 17. 5. 2013 pa v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj je bila v slednji zadevi med pravdnima strankama sklenjena pogodba o dobavi blaga in ne podizvajalska/gradbena/podjemna pogodba, za katero pride v poštev uporaba določbe 631. člena OZ.

9. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je tožnik na sestanku pri A. R., torej v času, ko je postavil neposredni zahtevek, razpolagal zgolj s predlogom situacije oziroma z nepotrjeno situacijo. Po pričevanju R. in tožnika je namreč situacije za podizvajalce sestavljal in potrjeval G. d. d., ki končnih situacij ni potrdil do februarja oziroma marca 2011, čeprav so bila vtoževana dela opravljena že v letu 2009 in 2010. Tožnik bi sicer moral izdati sporno situacijo po končani izvedbi del, torej že v letu 2010, vendar pa so bili vsi podizvajalci vezani na G. d. d., saj je ta zanje poleg izstavljanja situacij vodil tudi gradbene knjige. Ker tožnik ni mogel predložiti potrjene gradbene situacije toženki pred februarjem 2011 po »krivdi« G. d. d. in ne po svoji lastni »krivdi«, sodišče prve stopnje časovnega zamika potrditve konkretne situacije tožniku ni štelo v škodo in je zaključilo, da je zahtevek tožnika na podlagi situacije št. 03-2011 še vedno pravočasen.

10. Zaščita podizvajalca pa tudi ne more biti zagotovljena na račun naročnika (investitorja). Resda tožnik ni »kriv«, da njegova situacija ni bila potrjena pred februarjem 2011, vendar pa dejstva zavlačevanja izstavitve in potrditve situacije tudi ni mogoče šteti v škodo toženki, ki z razmerjem med tožnikom in G. d. d. nima ničesar (podobno VSL sodba I Cpg 1109/2014 z dne 1. 10. 2014). Dogovor med tožnikom in G. d. d. o vodenju knjig in izstavljanju situacij s strani G. d. d. ni bil v skladu z 10. členom gradbene pogodbe in 62. členom posebnih gradbenih uzanc, zato takšen - tudi sicer neobičajen - interni dogovor ne more vplivati na toženko, ki zanj niti ni vedela oziroma tožnik v postopku ni izkazal, da bi zanj vedela. Tožnik tudi ni izkazal nikakršne skrbnosti, da bi od G. d. d. zahteval, da ta izstavi in potrdi situacijo, prav tako ni zahteval plačila. Očitno je, da G. d. d. njegovih del (iz kakršnegakoli že razloga) ni potrdil pred dnem 15. 3. 2011, tožnik pa razen sestanka pri A. R. (pri toženki) ni storil ničesar, da bi si pridobil ustrezno dokumentacijo s strani G. d. d. in navsezadnje tudi poplačilo svojih terjatev.

11. Iz situacije št. 03-2011 izhaja, da je do njene potrditve prišlo šele dne 15. 3. 2011, račun št. 101-21-2011, ki ga je za ista dela izdal G. d. d. toženki, pa je bil izdan dne 15. 2. 2011 in plačan prevzemniku terjatve dne 18. 2. 2011. Tožnik je trdil, da sta se G. d. d. in toženka glede teh dodatnih del zagotovo morala uskladiti pred izstavijo računa, kar pomeni, da obseg in višina zaračunanih del za toženko in posledično G. d. d. nista bila sporna že pred dnem 15. 2. 2011, ko je bil izstavljen račun. Kljub temu pritožbeno sodišče meni, da zaključek sodišča prve stopnje, da trenutek potrditve začasne situacije (15. 3. 2011) ni relevanten, ker sta G. d. d. in toženka obstoj in višino del, ki jih je opravil tožnik po predračunih KP-021 in KP-027, potrdila oziroma uskladila zagotovo pred dnem 15. 2. 2011, ko je bil izstavljen račun št. 101-21-2011, ni pravilen. Sodišče prve stopnje namreč zaradi spoznavne stiske ni moglo natančno ugotoviti datuma postavitve neposrednega zahtevka toženki s strani tožnika, zaradi česar sedaj ni mogoče ugotoviti, če sta G. d. d. in toženka potrdila oziroma uskladila obstoj in višino dodatnih del po predračunih pred oziroma na dan postavitve neposrednega zahtevka. Bistveno je namreč, da sta tako terjatev podjemnika do toženke kot podizvajalca do podjemnika pripoznani v trenutku, ko naročnik prejme podizvajalčev zahtevek.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je naročnik prejel ustni zahtevek podizvajalca enkrat v prvi polovici februarja 2011, podjemnik in toženka pa sta obseg in višino zaračunanih del očitno uskladila pred izstavitvijo računa G.-ja d. d. toženki, to je pred 15. 2. 2011. Upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik ni uspel dokazati, da je bila terjatev tožnika do G. d. d. pripoznana oziroma da sta bila obseg in višina zaračunanih del nesporna že v času postavitve neposrednega zahtevka po 631. členu OZ.

13. Podizvajalčeva terjatev je priznana, če investitor potrdi situacijo glavnega izvajalca, ki se nanaša na ta posel in tudi če je ta obsežena v potrjeni končni situaciji oziroma končnem obračunu posla med glavnim izvajalcem in podizvajalcem. Potrjena situacija izkazuje, da je določen obseg dela izveden kakovostno in da so ta dela ustrezno ovrednotena (dr. N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 821). V konkretnem primeru je izkazano, da je podjemnik opravil vsa pogodbena dela kakovostno, saj mu je naročnik (toženka) izstavljen račun poravnal v skladu s pogodbo o odstopu terjatve, objekt je tudi že prevzet in predan v uporabo, kar po sklepanju z večjega na manjše pomeni, da je dela kakovostno in pravilno opravil tudi tožnik kot podizvajalec (V. Kranjc: Gradbena pogodba, razmerje med naročnikom, izvajalcem in podizvajalcem, razlaga pogodbene določbe o neposrednem plačilu podizvajalcu, Podjetje in delo – 2010, številka 5, 20. 8. 2010, str. 892). Sama potrditev začasne situacije s strani G. d. d. pa v konkretnem primeru niti ni bistvena; kot rečeno namreč tudi pripoznava terjatve med G. d. d. in toženko ni bila pravočasna oziroma tožnik, na katerem je dokazno breme, ni uspel dokazati, da je bila ta pripoznana, preden je sam toženki podal ustni neposredni zahtevek.

14. Kar se tiče pripoznanja terjatve tožnika s strani družbe G. d. d. pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje upoštevajoč, da iz začasne situacije št. 03-2011 izhajajo žig G. d. d. potrditev v znesku 39.707,01 EUR, podpis odgovorne osebe in direktorja in datum 15. 3. 2011, navedeno pravilno ocenilo kot zadostni dokaz potrditve obsega in višine del tožnika s strani G. d. d. Kljub temu, da je bila navedena začasna situacija res potrjena dne 15. 3. 2011, pa ponovno pojasnjuje, da mora sodišče prve stopnje vseskozi izhajati iz trenutka, ko je tožnik podal neposredni zahtevek toženki, to je iz prve polovice februarja 2011, ko je tožnik razpolagal zgolj s predlogom situacije in IOP obrazcem. Iz tega razloga potrjenost začasne situacije s tem – kasnejšim datumom za konkretni primer ni relevantna.

Glede zahtevka na plačilo zadržanih sredstev

15. Tožnik poleg terjatve iz situacije št. 03-2011 v tem postopku vtožuje tudi zadržane pogodbene varščine od drugih že izvedenih del v višini 7.852,75 EUR. Potrditev višine in obsega te terjatve je tožnik dokazoval s predložitvijo izpiska odprtih postavk na dan 31. 1. 2011. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta ni podpisan s strani odgovorne osebe G. d. d., kar ne predstavlja zgolj manjše pomanjkljivosti, ki jo odpravlja žig G. d. d. Vsebino listine običajno potrdi podpisnik s podpisom, zato ni mogoče zaključiti, da je G. d. d. terjatev tožnika pripoznal. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil na enak način sestavljen tudi IOP obrazec družbe G. S. d. o. o., ki je bil za toženko očitno dovolj specificiran, da je lahko poravnala njeno terjatev, prav tako pa tudi ni vseboval podpisa odgovorne osebe družbe G. d. d., ni mogoče – tako kot je storilo sodišče prve stopnje – preprosto zaključiti, da je predstavnik G. S. d. o. o., na sestanku pri A. R., torej pri podaji neposrednega zahtevka po 631. členu OZ, razpolagal z enako listino kot tožnik in bi zatorej morala toženka, v primeru, da je štela kot ustrezno potrjen IOP obrazec družbe G. S. d. o. o., kot takega šteti tudi IOP obrazec tožnika. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da je toženka družbi G. S. d. o. o. zadržana sredstva plačala na podlagi IOP obrazca (priloga B40), listine »Pripoznava terjatve po 631. členu OZ G. S. zadržano«, ki jo je podpisal zakoniti zastopnik G. d. d. (priloga B15), ter na podlagi Pogodbe o poravnavi terjatev in obveznosti na podlagi 631. člena OZ G. S. ZADRŽANO z dne 15. 3. 2011 (priloga B43), s čimer je G. d. d. pripoznal, da je G. S. d. o. o. dela pravilno opravil, da zadržanih sredstev še ni dobil poplačanih, razbrati pa je tudi mogoče, na katere situacije se neposredni zahtevek nanaša. Čeprav je R. res izpovedal, da je na sestanku pri A. R. predložil zgolj enak dokument kot tožnik, pa je R. na zaslišanju med drugim pojasnil, da tožnik ni dobil plačila, ker mu je nadzornik T. G. rekel, da tožnika od septembra 2010 ni bilo na objektu, česar R. ni izpovedal glede družbe G. S. d. o. o. 16. Poleg tega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dejstvo, da je toženka družbi G. S. d. o. o. delno plačala zadržano varščino (5%), samo po sebi še ne dokazuje, da so bili pri katerikoli od teh dveh družb izpolnjeni vsi pogoji za izpolnitev neposrednega zahtevka. Na tožniku je dokazno breme, da dokaže, da je bila njegova terjatev s strani G. d. d. pripoznana, ne glede na to, ali je bila takšna terjatev na podlagi enakega dokumenta morebiti podlaga za izplačilo drugi pravni osebi ali ne.

17. Pritožba tudi pravilno poudarja, da iz izpiska odprtih postavk izhaja, da je bil ta izdan in potrjen kvečjemu dne 28. 2. 2011, kar je po datumu, ko je toženka po pogodbi o odstopu terjatve ta del vtoževanega zahtevka plačala H. d. d. To pomeni, da IOP v prvi polovici februarja, ko naj bi tožnik postavil neposredni zahtevek toženki, v vsakem primeru ni bil potrjen in tudi ta del vtoževanega zahtevka ni utemeljen.

18. Sodišče prve stopnje je tudi napačno štelo, da je terjatev zadržanih varščin že zapadla, s tem ko je zaključilo, da do primopredajnega zapisnika ni prišlo iz razlogov na strani G. d. d. nesporno pa je objekt K. že v uporabi (112. člen posebnih gradbenih uzanc). Pritožba v tem smislu pravilno opozarja, da tožnik nikjer ni izrecno navedel, da do primopredaje objekta ni prišlo po krivdi G. d. d., s čimer je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožnika, vendar pa sodišče prve stopnje tudi ni nikjer navedlo, kdaj naj bi bil objekt prevzet v uporabo, iz letnega poročila za leto 2011 (priloga A12a) in trditev strank pa izhaja, da naj bi se to zgodilo v letu 2011. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da se je prevzem v uporabo zgodil pred oziroma na dan postavitve neposrednega zahtevka tožnika pri A. R.; tudi če se je, pa terjatev pojmovno ni mogla zapasti v plačilo pred dnem postavitve zahtevka tožnika, saj iz gradbene pogodbe št. PP-700-2009-139 z dne 13. 8. 2009 izhaja, da terjatev na zadržane varščine zapade 90 dni po datumu primopredajnega zapisnika, v konkretnem primeru torej šteto od dneva predaje v uporabo.

19. Tudi ocena sodišča prve stopnje, da je terjatev tožnika do G. d. d. gotovo zapadla v plačilo, saj je G. d. d. očitno štel, da je zapadla v plačilo terjatev družbe G. S. d. o. o. ni pravilna. Iz gradbene pogodbe med tožnikom in G. d. d. - kot že rečeno - izhaja, da terjatev na zadržane varščine zapade 90 dni po datumu primopredajnega zapisnika, pri čemer pa ni nujno, da je bilo enako določilo vključeno v pogodbo med G. S. d. o. o. in G. d. d. 20. Ker primopredajnega zapisnika očitno ni bilo ne med tožnikom in G. d. d,, kot tudi ne med G. d. d. in med toženko, datum predaje v uporabo pa s strani sodišča prve stopnje ni bil natančno ugotovljen, ni mogoče ugotoviti, kdaj je terjatev zapadla v plačilo, posledično pa tudi ni mogoče zaključiti, da je bila terjatev zapadla že v trenutku postavitve neposrednega zahtevka tožnika po 631. členu OZ.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (355. člen ZPP). Sprememba odločitve je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 890,50 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 822,00 EUR in materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20 EUR, vse skupaj povečano za 22% DDV, in tožniku v 15 dneh naložilo v plačilo znesek 2.113,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Ker je toženka s pritožbo uspela, tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo, dolžan pa je toženki v 15 dneh povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.361,52 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 1.096,00 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20 EUR in 22% DDV.