Jedro

Družba B. d. o. o. ni ne stranka tega postopka, niti niso predmet tega postopka deleži strank v tej družbi, zato predlagane omejitve oziroma odreditve delovanja toženca kot direktorja in družbenika družbe B. d. o. o., niso primerno sredstvo zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka IV izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožencu v svojstvu edinega družbenika in direktorja družbe A. d. o. o., prepove sklepati pravne posle, na podlagi katerih bi se osnovna sredstva družbe A. d. o. o. (motorna vozila, IT oprema, nepremičnine, delovni prostori, tj. šotorske hale, pisarna in kontejnerji, orodje) odsvojila, odstopila ali na kakršenkoli način prenesla ali dala v uporabo družbi B. d. o. o. (točka I izreka), da začasna odredba začne veljati takoj in velja nato še 30 dni po nastopu izvršljivosti končne sodne odločbe, izdane v predmetni pravdni zadevi (točka II izreka). V primeru kršitve začasne odredbe je določilo denarno kazen v višini 10.000,00 EUR (točka III izreka). V točki IV izreka pa je zavrnilo, kar je tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe zahtevala več ali drugače, to je, da se toženi stranki v svojstvu edinega družbenika in direktorja družbe A. d. o. o. in družbe B. d. o. o. prepove: - sklepati pravne posle s preteklimi in obstoječimi poslovnimi partnerji družbe A. d. o. o. v svojstvu direktorja družbe B. d. o. o., v njenem imenu in za njen račun; - sklepati pogodbe o zaposlitvi oziroma avtorske pogodbe, podjemne pogodbe ali katerekoli druge civilnopravne pogodbe ali kakršnekoli druge dogovore, na podlagi katerih bi delovna sila, ki sodeluje ali je v preteklosti sodelovala z družbo A. d. o. o., opravljala delo v družbi B. d. o. o.; da je tožena stranka dolžna v svojstvu edinega družbenika in direktorja družbe A. d. o. o. in družbe B. d. o. o. opustiti uporabo osnovnih sredstev (nepremičnine, tj. šotorske hale, pisarne in kontejnerji, motorna vozila, IT oprema, orodje) in delovne sile ter sodelovanje s poslovnimi partnerji družbe A. d. o. o. za potrebe družbe B. d. o. o. in osnovna sredstva, poslovne partnerje ter delavce družbe A. d. o. o. prenesti nazaj na družbo B. d. o. o.; da se toženi stranki v svojstvu edinega družbenika in direktorja družbe B. d. o. o. prepove sklepati pravne posle, na podlagi katerih bi se osnovna sredstva družbe A. d. o. o. (motorna vozila, IT oprema, nepremičnine, delovni prostori, tj. šotorske hale, pisarna in kontejnerji, orodje) odsvojila, odstopila ali na kakršenkoli način prenesla ali dala v uporabo družbi B. d. o. o. Odločilo je tudi, da ugovor in pritožba ne zadržita postopka (V. točka izreka) in da se odločitev o stroških tožeče stranke, nastalih z začasno odredbo, pridrži za končno odločbo (VI. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sklepa (točka IV izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti, podredno pa sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je namen zavarovanja v konkretnem primeru omejitev tožene stranke pri prenašanju poslovanja iz družbe A. d. o. o. na novoustanovljeno družbo B. d. o. o. Edini možen način za to pa je, da se toženo stranko kot (formalno) edinega družbenika in direktorja obeh družb v celoti omeji pri samovoljnem ravnanju, katerega cilj je izključno izvotlitev pravnega varstva, ki ga zasleduje tožeča stranka in prikrajšanje slednje v njenih pravicah. Le na ta način se bo doseglo, da se na stvareh, ki so predmet postopka oziroma na stvareh, na katere meri terjatev, ne bo nič spremenilo. Predlagane omejitve ravnanja tožene stranke so ne samo primerno sredstvo zavarovanja, temveč tudi nujno potrebno, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode tožeči stranki. Za začasno regulacijo pravnega razmerja do odločitve o obsegu in deležih pravdnih strank na skupnem premoženju je nujno potrebno restriktivno omejiti ravnanje tožene stranke v svojstvu direktorja in edinega družbenika obeh družb, saj se lahko le na ta način doseže zasledovani cilj, to je preprečitev izvotlitve pravnega varstva, ki ga zasleduje tožeča stranka, tako da bo ta postala (še) formalno imetnica poslovnega deleža uspešne in delujoče družbe, kot je bila vse do sedaj, ne pa namenoma popolnoma izčrpane. Nujno za dosego cilja je, da se toženo stranko omeji pri prenašanju delovne sile na novoustanovljeno družbo in poslovnih partnerjev družbe A. d. o. o. Navkljub izdani začasni odredbi lahko tožena stranka kot direktor in edini družbenik obeh družb nemoteno sklepa pogodbe o zaposlitvi oziroma druge pogodbe, na podlagi katerih bodo delavci, ki so do sedaj delo opravljali za družbo A. d. o. o., po novem delo opravljali za družbo B. d. o. o. Po trdnem prepričanju tožeče stranke je omejitev tožene stranke, da se ji v svojstvu direktorja in edinega družbenika družbe A. d. o. o. prepove sklepati pogodbe o zaposlitvi, avtorske, podjemne oziroma katerekoli druge civilnopravne pogodbe, s katerimi bodo delavci družbe A. d. o. o. delo opravljali za družbo B. d. o. o. primerno sredstvo zavarovanja in začasne regulacije pravnega razmerja. S prepovedjo dejanskega prenašanja delovne sile na novoustanovljeno družbo se ne posega v poslovanje slednje. Enako velja za poslovne partnerje. V primeru, da se stranke - poslovni partnerji, ki sedaj poslujejo z družbo A. d. o. o., prenesejo na novoustanovljeno družbo, bo poslovanje prve prav tako onemogočeno, saj ne bo imela več strank, za katere bi opravljala storitve cestnega prevoza. Tožeči stranki grozi nastanek težko nadomestljive škode, saj družba A. d. o. o. ne bo ustvarjala dobička, saj ne bo imela (več) strank. Le te bodo prenesene na družbo B. d. o. o. S takšno odredbo se ne posega v obstoj in poslovanje družbe B. d. o. o., saj lahko družba nemoteno opravlja dejavnost in tudi pridobiva stranke. V konkretnem primeru je potrebno tehtati tudi sorazmernost posegov v upravičenja tožene stranke kot edinega družbenika in direktorja obeh družb ter pravic in interesov, ki jih zasleduje tožeča stranka. S predlogom za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka zahtevala, da se omeji ravnanje tožene stranke. S predlaganimi omejitvami se nikakor ne cilja na omejitev poslovanja družbe B. d. o. o. oziroma se ji nalaga določeno poslovanje. Subjekt teh omejitev je tožena stranka in ne družba B. d. o. o. Tožena stranka lahko trenutno kljub izdani začasni odredbi dejansko prenese poslovne partnerje in delavce na drugo družbo. To pa je nedopustno. Družbi opravljata konkurenčno dejavnost, pri čemer je v 41. členu Zakona o gospodarskih družbah določena prepoved konkurence, ki velja tako za poslovodje kot družbenike d. o. o. Jasno je, da tožena stranka s svojimi ravnanji neposredno škodi tudi družbi A. d. o. o., ne samo tožeči stranki kot dejanski družbenici.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da družba B. d. o. o. ni ne stranka tega postopka niti niso predmet tega postopka deleži strank v tej družbi, zato predlagane omejitve oziroma odreditve delovanja toženca kot direktorja in družbenika družbe B. d. o. o. niso primerno sredstvo zavarovanja. Trditve tožeče stranke v pritožbi (o namenu zavarovanja v konkretnem primeru, o nujnosti predlaganega zavarovanja v zvezi z omejitvami pri prenašanju delovne sile in poslovnih partnerjev itd.) pravilnosti stališča sodišča prve stopnje ne omajejo. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da gre za omejitve tožene stranke v svojstvu direktorja in edinega družbenika družbe A. d. o. o., vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se s predlogom za začasno odredbo, kot je povzet v IV. točki izreka sklepa, dejansko omejuje poslovanje tretje osebe, to je družbe B. d. o. o. (tudi v delu predloga po drugi alineji prve točke, ko se predlaga prepoved sklepanja individualnih pogodb o opravljanju dela, ki jih sklepajo posamezniki, ki so avtonomni subjekti in delodajalec, torej družba B. d. o. o.). Ne držijo tudi pritožbene navedbe, da je subjekt omejitev tožena stranka in ne družba B. d. o. o., saj se predlog sklicuje na vlogo tožene stranke ("v svojstvu direktorja in edinega družbenika") v družbi B. d. o. o., kar pomeni, da se s tem omejuje tudi to družbo.

6. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točki IV izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

7. Odločitev o stroških postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe je odvisna od odločitve o glavni stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.