Jedro

Tudi v primeru nevknjižene stvarne služnostne pravice na v stečaju kupljeni nepremičnini ta preneha ob upoštevanju načela zaupanja v podatke zemljiške knjige ter odsotnosti zlorabe stečajnega postopka na strani kupca.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da na zemljišču z ID znakom ... obstaja služnostna pravica postavitve, vzdrževanja, upravljanja, popravila, rekonstrukcije in nadzora infrastrukturnega objekta, transformatorske postaje (šifra sredstva 2001384) v korist in na ime B., d. d., vključno z ustreznimi dovozi in dohodi do infrastrukturnega objekta.“.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.337,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 484,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

O **dosedanjem poteku postopka**

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na zemljišču z ID znakom ... obstaja služnostna pravica postavitve, vzdrževanja, upravljanja, popravila, rekonstrukcije in nadzora infrastrukturnega objekta, transformatorske postaje (šifra sredstva 2001384) v korist in na ime tožnice, vključno z ustreznimi dovozi in dohodi do infrastrukturnega objekta (TP). Odločilo je, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene stroške pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V skladu z določbo 342. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) služnostna pravica, pridobljena pred začetkom oklica javne dražbe v stečajnem postopku, s prodajo nepremičnine na javni dražbi ni prenehala. Toženec glede sporne nepremičnine – TP tudi ni bil v dobri veri, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja služnostne pravice ugodilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da toženec sam krije pritožbene stroške, dolžan pa je tožnici povrniti njene pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da služnostna pravica, ki jo je pridobila tožnica s priposestvovanjem v letu 1981, s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku ni prenehala. Zavrnilo je toženčevo sklicevanje na 10. in 40. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 8. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ker ni mogoče spregledati, da je toženec povedal, da se je za nakup sporne nepremičnine odločil prav zaradi sporne TP, ker je imel v zvezi z njo poslovne načrte. Toženec je bil takrat glede na dejstvo, da je bila delujoča TP takrat na nepremičnini in jo je želel tudi pridobiti, sam pa navaja, da se ukvarja s tržno dejavnostjo distribucije električne energije, dolžan raziskati, kakšno pravico ima morebitni tretji na nepremičnini. Ker raziskovalne dolžnosti ni izpolnil, se ne more sklicevati na dobro vero. Sodišče druge stopnje mu ni verjelo, da naj ne bi vedel in da naj ne bi mogel vedeti, da TP uporablja oziroma na njej oblast izvršuje tožnica. Ni pomembno, da je bila tožeča stranka preko svojih predstavnikov aktivno udeležena v postopku prodaje sporne nepremičnine v stečajnem postopku, da je bila navzoča na dražbi in da sodišče toženca ni opozorilo na služnostno pravico. Ni šlo za dolžnost tožeče stranke, ki bi imela zanjo negativne posledice. Zato ni mogoče zaključiti, da toženec ni imel razloga, da bi dvomil v zemljiškoknjižne podatke in da je v dobri veri utemeljeno verjel, da kupuje neobremenjeno nepremičnino. Niti iz prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP niti iz nobene druge zakonske določbe ne izhaja, da s prodajo v stečajnem postopku preneha stvarna služnost ali neprava stvarna služnost. Tudi ne drži toženčevo stališče, da je glede na sodbo VS RS II Ips 210/2014 o obstoju dobre vere mogoče govoriti le tedaj, ko dobra vera priposestvovalca v obstoj služnosti izvira iz pravnega posla za ustanovitev služnosti. Vrhovno sodišče je namreč navedlo, da je priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče ob pogoju stroge presoje dobre vere, še posebej, če temelji na pravno poslovni podlagi - torej ne samo takrat, ko temelji na pravno poslovni podlagi.

**Sklep o dopustitvi revizije**

3. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 110/2020 z dne 28. 8. 2020 ugodilo predlogu tožene stranke za dopustitev revizije ter dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja „materialnopravne pravilnosti presoje sodišč nižjih stopenj o ugotovitvi obstoja služnostne pravice v konkretnem primeru, v katerem je bila lastninska pravica pridobljena v stečajnem postopku, priposestvovana neprava stvarna služnost pa ni bila vknjižena“.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

4. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP), izhaja: – toženec je lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobil 17. 12. 2014 s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu Okrožnega sodišča v Celju St 2537/2011 z dne 1. 12. 2014. Na podlagi citiranega sklepa je bila lastninska pravica vpisana v zemljiško knjigo (7. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1 oziroma tretji odstavek 342. člena ZFPPIPP); – TP je bila zgrajena in postavljena leta 1961 v javno korist na podlagi dogovora z občino ... in vseh potrebnih dovoljenj, izdano je bilo gradbeno in uporabno dovoljenje; – tožeča stranka je od leta 1961 v dobi veri ves čas izvrševala služnostno pravico na predmetni nepremičnini in na njej stoječi TP. Toženčevi pravni predniki (A., d.o.o., in občina ...) temu niso nikoli nasprotovali in je zato nepravo stvarno služnost priposestvovala; – nepremičnina, na kateri stoji TP, je bila družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe A., d.d., vendar pa ni nikoli predstavljala družbenega pravnega sredstva v družbeni pravni osebi, saj ni bila materialni pogoj za opravljanje dela v papirnici A. (ta se namreč napajala iz drugega vira). Namenjena je bila izključno za napajanje gostinskih odjemalcev, blokov, kmetij in ne za tovarno; – služnost ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Toženec je vedel za obstoj TP na zemljišču, ni pa vedel za obstoj služnostne pravice, pri čemer ni opravil poizvedovanj v tej smeri.

**Povzetek revizijskih navedb**

5. Zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec. Navaja, da jo izpodbija v celoti iz vseh revizijskih razlogov iz 370. člena ZPP, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbene zahtevke tožeče stranke v celoti zavrne. Tožeči stranki pa se naloži, da mora povrniti njegove stroške postopka v petnajstih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje, do plačila. Podredno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje temu sodišču ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Še podredno pa predlaga, da se reviziji ugodi in da se v celoti razveljavita sodbi sodišča prve in druge stopnje ter se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži, da mu mora povrniti njegove stroške postopka.

6. Obširno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi kršitev načela kontradiktornosti, razpravnega načela. Izpodbija tudi dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj glede priposestvovanja služnostne pravice tožeče stranke še posebej glede dobre vere tožeče stranke oziroma stroge presoje dobre vere tožeče stranke v zvezi s priposestvovanjem služnostne pravice na sporni nepremičnini.

7. V zvezi z ugotovitvami glede izvirnega načina pridobitve lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnomočne sodne odločbe ter nevpisanih služnosti na nepremičnini pa poudarja, da je bilo ugotovljeno, da je pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, na kateri stoji transformatorska postaja, na izviren oziroma originaren način na podlagi pravnomočne sodbe odločbe, izdane v okviru stečajnega postopka nad pravno osebo. Stečajno sodišče je v sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo bremen proste lastninske pravice na tej nepremičnini, v njegovo korist do celote, kar je bilo vpisano tudi zemljiško knjigo. Sodišče je torej v sodnem postopku prodajalo nepremičnino stečajnega dolžnika brez bremen in mu jo kot tako tudi prodalo. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 951/2006 z dne 10. 4. 2008, iz katere izhaja, da je lastninska pravica tožene stranke na nepremičnini nastala na novo in zato ni v ničemer vezana na morebitne omejitve, ki so bremenile lastninsko pravico prejšnjega lastnika. V sodbi VS RS II Ips 279/2014 z dne 14. 7. 2016 pa je bilo zavzeto stališče, da pri nakupu nepremičnine na javni dražbi v stečajnem postopku velja enako kot v izvršbi – kupec postane lastnik, tudi če se kasneje izkaže, da dolžnik ni bil lastnik nepremičnine oziroma da so obstajali kakšni drugi razlogi za nedopustnost izvršbe. Tudi v konkretnem primeru toženec ni mogel biti vezan na morebitne omejitve, ki so bremenile lastninsko pravico prejšnjega lastnika. V tem primeru ni pravnega prednika, od katerega pridobitelj izvaja lastninsko pravico, kot to velja v primeru pravno poslovne pridobitve lastninske pravice. To pa nujno pomeni, da morebitna nevpisana služnostna pravica tožeče stranke nima in ni imela nobenega vpliva na vsebino in obseg lastninske pravice, ki jo je toženec izvirno pridobil. Sklicuje se tudi na teorijo (J. Debevec: Učinki konstitutivne odločbe državnega organa za izvenknjižnega lastnika nepremičnine, Odvetnik, leto XVII, št. 1 (74), str. 19). Odločba, s katero se v stečajnem postopku nepremičnina izroči kupcu ima naravo neizpodbojne odločbe z absolutnimi učinki in je kupec nepremičnine po samem zakonu (342. člen ZFPPIPP) varovan pred vsemi naknadnimi zahtevki. Izpodbijana odločitev je tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, pri čemer je neutemeljeno sklicevanje sodišča druge stopnje na domnevno neprimerljivost zadev, ker so se sodišča v sodnih odločbah ukvarjala z vprašanjem konkurence dveh izvirnih načinov pridobitve lastninske pravice, ne pa s konkurenco nevpisane služnostne pravice in originarno pridobitvijo lastninske pravice v stečajnem postopku. V vseh primerih pa gre za obravnavo vprašanj nastanka prenehanja stvarnih pravic, za katere veljajo po določbi 13. člena SPZ enaka pravila, kar pomeni, da je sodna praksa, ki jo citira, upoštevna. Sodišče druge stopnje se tudi zmotno sklicuje na sodbo in sklep VS RS II Ips 1022/2008, saj je v tisti zadevi šlo za primer pravno poslovne pridobitve nepremičnine in ne za izviren način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini. V tej sodbi je Vrhovno sodišče izrecno opozorilo, da je kupec nepremičnine ob prepisu vedel za obstoj in vsebino služnosti in je s pridobitvijo obremenjene lastninske pravice torej privolil v lastno prikrajšanje.

8. Sodišče je tudi neutemeljeno štelo, da naj bi domnevno neprava stvarna služnost tožeče stranke s prodajo v stečajnem postopku ne prenehala zato, ker prvi odstavek 342. člena ZFPPIPP ali kakšen drug zakon ne določa izrecno, da neprava stvarna služnost prodaje v stečajnem postopku preneha. Takšno stališče bi bilo pravilno le, če bi bila služnost tožeče stranke vpisana v zemljiško knjigo. Treba se je opreti na določbo petega in ne prvega odstavka tega člena. Stališče sodišča druge stopnje, da se ta člen nanaša le na bremena, ki so bila vpisana v zemljiško knjigo, ne pa tudi na nevpisana bremena, je v nasprotju z materialnim pravom ter celotnim sistemom stvarnega prava z vidika zaupanja v zemljiško knjigo in pravnim redom nasploh z vidika spoštovanja pravnomočnih sodnih odločb, kot tudi s konceptom stečajnega in izvršilnega prava. Zanemarjeno je nesporno dejstvo, da je toženec na nepremičnini in s tem na transformatorski postaji, ki na njej stoji, pridobil lastninsko pravico na izviren način v okviru stečajnega postopka, da pravica na nepremičnini ni bila vpisana v zemljiško knjigo ter dejstvo, da tožeča stranka ne na javni dražbi ne na kakšen drugi način ni pristojnega sodišča niti tožene stranke nikoli z ničemer opozorila na domnevne pravice tožeče stranke na predmetni nepremičnini. Sodišče druge stopnje ne presoja določbo petega odstavka 342. člena in njihovega pomena za predmetni postopek temveč uporabo te določbe zavrne s sklicevanjem na nekakšen unikaten status tožeče stranke. Glede nevpisanih služnosti, katerih obstoj kupcev nepremičnine v stečajnem postopku ni bil znan, ter jih domnevni upravičenec uveljavlja z zahtevkom zoper tistega, ki je lastninsko pravico na nepremičnini pridobil z nakupom v stečajnem postopku, pa veljajo določbe petega odstavka, ki kupcu nepremičnine v stečajnem postopku zagotavljajo varstvo njegovih pravic pred kakršnimikoli zahtevki tretjih, kot izhaja tudi iz sodbe VS RS II Ips 279/2014 z dne 14. 7. 2016. Tožeča stranka bi morala kakršnekoli ugovore torej podati v postopku prodaje sporne nepremičnine v stečajnem postopku. Navedena določba obsega najširši možen krog oseb, torej ne le udeležence, ki niso uspeli na javni dražbi, temveč tudi upnike in predkupne upravičence ter tudi vse tretje osebe. Tožeča stranka pa je na dražbi nastopala kot dražitelj oziroma kot udeleženec, ki ni uspel na javni dražbi. Status služnostnega upravičenca pa je v vsakem primeru zaobsežen v pojmu tretje osebe.

9. Opozarja tudi na določbe stečajnega postopka kot generalne izvršbe; za prodajo na javni dražbi v stečajnem postopku velja enako kot za prodajo na dražbi v izvršilnem postopku - originaren način pridobitve lastninske pravice. Določbe 342. člena ZFPPIPP vsebinsko ustrezajo določbam 174. člena ZIZ, po katerih s prodajo nepremičnine ne ugasnejo osebne služnosti, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi pred pravicami zastavnih upnikov oziroma upnikov, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo ter upniki zemljiškega dolga, medtem ko vse druge osebne služnosti, stvarna bremena in stavbne pravice s prodajo nepremičnine ugasnejo. Tako upoštevaje določbo 266. člena SPZ ugasnejo tudi vse neprave stvarne služnosti, ki niso bile vpisane v zemljiški knjigi. Zgrešeno je tudi sklicevanje na 266. člen SPZ, ki ureja le vprašanje ureditve SPZ in prenehanja veljave ZTLR.

10. Nepravilno je tudi sklicevanje sodbe na njegovo vedenje, da je na nepremičnini TP, da je nepremičnino želel kupiti prav zaradi dejavnosti, s katero se ukvarja ter da je vedel, da so na dražbi bili tudi predstavniki tožeče stranke. Sodišče druge stopnje ne obrazloži, zakaj naj bi se na omenjena dejstva vezale daljnosežne pravne posledice – nezmožnost sklicevanja na načelo publicitete oz. na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, na drugi odstavek 44. člena SPZ in načelo pravne varnosti. Napačna so v zvezi s tem stališča, da naj bi za nepremičnine, katere sestavni del so transformatorske postaje, veljal posebni stvarnopravni režim, ki naj bi tistim, ki takšne nepremičnine kupujejo v stečajnem postopku, narekoval posebne obveznosti. Napačno je stališče, da že dejstvo, da je sestavni del določene nepremičnine transformatorska postaja, narekuje nujen zaključek, da je lastninska pravica na nepremičnini obremenjena. Sklicuje se tudi na določbo 480. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), iz katerega izhaja, da so energetska infrastruktura in premoženjske pravice, ki so kot celota nujno potrebne za opravljanje gospodarske javne službe, lahko predmet prodaje v stečaju. Opozarja tudi na 82. člen EZ-1 ter na 17. in 18. člen Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe, dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe. Sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo (v nadaljevanju Sodo) mora kot izvajalec gospodarske javne službe v vseh primerih z lastnikom skleniti ustrezno najemno storitveno pogodbo oziroma pogodbo o najemu elektro distribucijske infrastrukture in izvajanje storitev za sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. S tem Sodo na sopogodbenika ne prenese izvajanja gospodarske javne službe, temveč uredi vsa vprašanja uporabe sistema za opravljanje nalog distribucijskega operaterja po EZ-1. To tudi pomeni, da bosta toženec oziroma njegovo podjetje in družba Sodo v zvezi s koriščenjem in uporabo transformatorske postaje v prihodnje pogodbeno in poslovno sodelovala na popolnoma enak način, kot sedaj poteka pogodbeno sodelovanje med družbo Sodo in tožečo stranko. Torej v stečajnem postopku ne veljajo posebna pravila v primerjavi s prodajo oziroma nakupom drugih nepremičnin v stečajnem postopku. To tudi pomeni, da se z nevpisom služnostne pravice, služnostni upravičenec odpove publicitetnemu učinku in se po lastni volji izpostavi nevarnosti, da bo svojo nevpisano pravico izgubil v primeru prodaje nepremičnine v stečajnem postopku (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 304/2016 z dne 13. 9. 2018).

11. Gre tudi za kršitev ustavnih pravic tožene stranke (odločba Ustavnega sodišča RS, Up-457/09 z dne 28. 9. 2011). Vsa sodišča so dolžna spoštovati pravnomočni sklep o izročitvi nepremičnine in vanj ne smejo posegati. Čeprav je mogoče pridobiti ali izgubiti stvarno pravico na nepremičninah tudi drugače kot z vpisom v zemljiško knjigo, pa se morajo zunajknjižne pridobitve umakniti načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Proti tretjim osebam učinek priposestvovane pravice nastopi šele z vpisom v zemljiško knjigo, kar pomeni, da se mora zakonita pridobitev služnostne pravice v primeru kolizije umakniti navedenemu načelu; v zvezi s tem se sklicuje tudi na teorijo, in sicer M. Juhart, A. Berden in drugi: Stvarnopravni zakonik s komentarjem in na M. Tratnik, M. Juhart, M. Tratnik in R. Vrenčur: Stvarno pravo, ter na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 304/2016, II Ips 951/2006 in II Ips 348/2006. Prav tako se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 279/2014, iz katere izhaja, da je nakup nepremičnine v stečajnem postopku način pridobitve lastninske pravice, ki zaradi javnosti postopka in vodenja postopka izključuje vse ugovore glede nedobrovernosti kupca in močnejše pravice. Prav javnost postopkov omogoča vsem, da svoje ugovore uveljavijo do sklenitve pogodbe. Pri nakupu nepremičnine na javni dražbi v stečajnem postopku tako velja enako kot v izvršbi: kupec postane lastnik, tudi če se kasneje izkaže, da dolžnik ni bil lastnik nepremičnine oziroma da so obstajali kakšni drugi razlogi za nedopustnost izvršbe. Tako je pravilno stališče, da ima v primeru, ko gre za konkurenco pridobljene lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice na podlagi nakupa na javni dražbi od stečajnega dolžnika, prednost slednja. V sodbi II Ips 348/2006 pa Vrhovno sodišče med drugim navede, da tretji lahko v izvršilnem postopku uveljavlja ugovor tretjega. V tistem postopku so mu na voljo tudi z zakonom predvidena pravna sredstva. Ko pa so izčrpana, se varstvo tretjega konča. V nasprotju z izvedenimi načini pridobitve lastninske pravice je za izvirne načine značilno, da se lastninska pravica pridobi na novo, ne glede na to, ali je stvar pred pridobitvijo imela lastnika ali ne. V ničemer ni vezana na morebitne omejitve, ki so bremenila lastninsko pravico prejšnjega lastnika. Na kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave opozarja tudi stališče iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-457/09. 12. Vsakršna razprava vprašanj dobre vere in raziskovalne dolžnosti v primeru nakupa nepremičnine na javni dražbi v okviru stečajnega postopka kot generalne izvršbe je brezpredmetna. V zvezi s tem se sklicuje na judikaturo višjih sodišč ter na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 279/2014. Izključeni so ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je svojo poizvedovalno dolžnost opustil. Tožena stranka je na podlagi vseh razpoložljivih podatkov, ki so ji bili na voljo, v dobri veri verjela, da v stečaju kupuje nepremičnino oziroma transformatorsko postajo stečajnega dolžnika, ki ni obremenjena z bremeni.

13. Očita tudi zlorabo pravic s strani tožeče stranke, ki se je preko svojih predstavnikov kot dražitelj udeležila javne dražbe, na kateri se je prodajala sporna nepremičnina, pa ni bila uspešna. Tudi kasneje ni sprožila postopka ali kakorkoli obvestila toženo stranko o svojih domnevnih pravicah na sporni nepremičnini. Sklicuje se na pravnomočnost sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II P 761/2016 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2537/2016. V konkretni zadevi bi bilo življenjsko logično, da bi tožeča stranka vložila tožbo na ugotovitev prerekane pravice, če bi menila, da ima res na nepremičnini izločitveno pravico in da bi o domnevni služnostni pravici obvestila upravitelja in sodišče ter za vpis svoje služnostne pravice poskrbela že v okviru stečajnega postopka. Vendar pa ni vložila niti pritožbe zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu. Toženec se enako kot tožeča stranka ukvarja z distribucijo električne energije ter gre torej za konkurenta na trgu; želel je kupiti sporno nepremičnino oziroma transformatorsko postajo z namenom, da bi jo uporabljal v okviru svoje poslovne dejavnosti – da bi skladno z določili EZ-1 enako kot sedaj tožeča stranka sklenil ustrezno pogodbo z družbo Sodo ter začel z izvajanjem storitev na transformatorski postaji. Zato predstavljajo očitki sodišča druge stopnje o zlorabi pravic in špekulativnosti zmotno uporabo materialnega prava in oblastni akt, s katerimi se v nasprotju z določili iz Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence omejuje prosto nastopanje podjetij na trgu.

14. Sklepno se sklicuje na odstop od ustaljene sodne prakse. Citira sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 259/2016 ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1631/08 z dne 23. 6. 2008, iz katerih izhaja, da je prepovedan samovoljen odstop od ustaljene sodne prakse, če pa gre za takšen odstop, pa je treba podati razumne pravne razloge za drugačno tolmačenje ustave oziroma zakona.

**O navedbah tožeče stranke o odgovoru na revizijo**

15. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na revizijo pritrjuje presoji nižjih sodišč in predlaga zavrnitev revizije. Poudarja, da je toženec vedel za priposestvovano služnostno pravico tožeče stranke. Zlorabil je stečajni postopek in si nepošteno prizadeval, da bi s pridobitvijo transformatorske postaje vstopil v njen položaj distributerja električne energije oziroma jo celo izpodrinil ali vsaj omejil v njenem poslovanju v zvezi s predmetno transformatorsko postajo **O utemeljenosti revizije**

16. Revizija je utemeljena.

17. Revizija je dovoljena le v obsegu oziroma le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila predhodno dopuščena (371. člen ZPP). Vrhovno sodišče se tako ni opredeljevalo glede trditev revizije o storjenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, nadalje do materialnopravnih očitkov glede domnevnega priposestvovanja služnostne pravice tožeče stranke. Upoštevaje obseg dopuščenih vprašanj je torej izhajalo iz dejanskih in pravnih ugotovitev, kot sta jih zavzeli nižji sodišči – tako glede izvirnega načina pridobitve toženčeve lastninske pravice v stečajnem postopku kot tudi pridobitve služnostne pravice tožeče stranke na podlagi priposestvovanja, ki je ostala nevpisana v zemljiški knjigi. Prav tako Vrhovno sodišče ni smelo opraviti presoje glede očitkov, ki se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede pravno odločilnih vprašanj (drugi odstavek 370. člena ZPP).

18. Ključna pravna presoja je v predmetni zadevi osredinjena na vprašanje konkurence dveh pravic, ki sta bili pridobljeni na izviren način, in sicer lastninske pravice toženca, pridobljene v stečajnem postopku ter na drugi strani služnostne pravice tožeče stranke, pridobljene na podlagi priposestvovanja, že pred začetkom stečajnega postopka. O tem vprašanju Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče sicer še nista odločali.1 Je pa konkretna situacija glede dela pravno odločilnih vprašanj primerljiva, saj gre v obeh primerih za poseg v pridobljeno lastninsko pravico kupca - v judiciranih primerih za poskus njene izključitve, v predmetni zadevi pa za njeno močno omejitev z bremenom oz. s pravico tretjega, dejansko tudi njeno delno izvotlitev, saj se na zemljišču nahaja infrastrukturni objekt - transformatorska postaja, zemljišče pa služi prav dostopu do nje ter njenemu upravljanju, vzdrževanju, popravilu, rekonstrukciji in nadzoru, torej tudi usmerjenemu namenu.

19. Pravno vprašanje prenehanja neprave stvarne služnosti, pridobljene na izviren način zaradi v stečajnem postopku pridobljene lastninske pravice kupca na premoženju stečajnega dolžnika, ureja določilo prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP. Pravni temelj za razrešitev tega vprašanja je tako izhodiščno v navedenem določilu ZFPPIPP (prenos lastninske ali druge premoženjske pravice na kupca in varstvo kupca), po katerem s plačilom kupnine prenehajo naslednje pravice tretjih na premoženju, ki je predmet prodajne pogodbe: 1) zastavna pravica ali hipoteka in zemljiški dolg, 2) pravica do prepovedi odtujitve in obremenitve ter 3) naslednje osebne služnosti, stvarno breme ali stavbna pravica: ‒ če je lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet prodajne pogodbe, omejena s hipoteko ali zemljiškim dolgom: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega učinkuje vpis najzgodnejše hipoteke ali zemljiškega dolga v zemljiško knjigo, ‒ v drugih primerih: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega po 244. členu tega zakona učinkuje začetek stečajnega postopka.

Gre torej za taksativno naštete stvarne pravice tretjih na premoženju, ki je predmet prodajne pogodbe v stečajnem postopku. Med te sicer niso uvrščene neprave stvarne služnosti,2 kakršna je tudi s strani tožeče stranke na izviren način pridobljena pravica, prav tako niso uvrščene tiste pravice, ki so bile pridobljene že pred uvedbo stečajnega postopka. Ker gre v primeru predmetne neprave stvarne služnosti za izvirno pridobitev te pravice, je vpis v zemljiško knjigo le deklaratornega značaja in je tako pravno odločilen trenutek za njeno pridobitev – iztek priposestvovalne dobe.3 Na podlagi izolirane oziroma ozke jezikovne razlage te določbe torej predmetna služnostna pravica ni mogla prenehati. Vendar pa v spornem primeru ta ne zadostuje.4 Namenska (teleološka) ter sistematična (sistemska) razlaga v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote privedeta do drugačnega zaključka glede uporabe navedene zakonske določbe.

20. Revident se namreč sklicuje tudi na peti odstavek istega člena, ter v zvezi s tem tudi na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige upoštevaje, da priposestvovana neprava stvarna služnost v zemljiški knjigi ni bila vpisana in se je zato lahko utemeljeno zanesel, da nepremičnina ni obremenjena s pravico tretje osebe. Po tem določilu udeleženec, ki ni uspel na javni dražbi ali v postopku javnega zbiranja ponudb, upnik, predkupni upravičenec ali tretja oseba ni upravičen niti v stečajnem niti v drugem postopku uveljavljati: 1) zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, 2) zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji, 3) zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, s katerim je bila prenesena lastninska ali druga premoženjska pravica na kupca ali 4) kateregakoli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe. V predmetni zadevi je aktualen slednji primer, saj tožeča stranka uveljavlja s tožbo nevknjiženo služnostno pravico na lastninski pravici toženca kot kupca v stečajnem postopku, torej posega oziroma poskuša poseči v stečajnem postopku pridobljeno toženčevo pravico. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ne pritrjuje sodišču druge stopnje, da tožeča stranka ni tretja oseba, kar naj bi izključevalo uporabo te zakonske določbe. Tožeča stranka namreč ni upnik ne predkupni upravičenec, niti udeleženec, ki ni uspel na javni dražbi. Zato ji kot osebi, ki se sklicuje na služnostno pravico na v stečajnem postopku prodani nepremičnini, pojmovno logično pripada položaj tretje osebe. Na takšno razlago kaže tudi sistemski pogled (sistematična razlaga) – prvi odstavek istega člena kot tretje osebe podobno opredeljuje nekatere druge imetnike pravic (med njimi tudi imetnike osebnih služnosti, stvarnih bremen in stavbnih pravic). Ko je torej mogoče tudi v konkretnem primeru uporabiti to zakonsko določilo, se je treba vprašati po njegovem namenu. Ta je evidentno v varstvu kupca, ki pridobi lastninsko pravico na nepremičnini na javni dražbi v stečajnem postopku. Varovan je tudi v primerih, ko katera od pravic tretjih oseb ni vpisana v zemljiški knjigi.5

21. Vrhovno sodišče pa se je v primerljivih zadevah6 že izreklo, da sodišče cit. določbo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP ne sme uporabiti le v primerih ugotovljene zlorabe stečajnega postopka, in da so zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva izvirnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je svojo poizvedovalno dolžnost opustil. Zgolj slaba vera oz. premajhna skrbnost kupca torej ne zadošča, temveč mora biti podana kvalificirana nedobrovernost (zlonamernost). 7

22. Tudi v konkretnem primeru enak rezultat omogoča presoja z izhodiščem, da gre za „prekrito pravno praznino“, pravno praznino, ki ni protiustavna. Navedeno zakonsko pravilo namreč ne ureja izrecno situacije, ko se - kot v spornem primeru - odpre pravno vprašanje nedobrovernosti kupca oziroma ravni njegove morebitne slabe vere ali celo zlorabe. Do odgovora se je treba torej prikopati na podlagi razlage, ki jo terja navedena ugotovitev o pravni praznini – argumentacije teleološke redukcije8, kar pomeni, da se je treba prvenstveno vprašati po namenu zakonske določbe. Namen cit. zakonske določbe pa je predvsem varovati poštenega kupca, kar pomeni, da je treba preprečevati tudi situacije, ko gre za zavestno pridobivanje neupravičene koristi nepoštenega kupca na račun izgube pridobljene pravice tretjega na njej, ki omejuje v stečajnem postopku pridobljeno lastninsko pravico. Institut stečajnega postopka mora biti izpeljan tako, da se pokaže, da ne gre več za varstvo udeležencev stečajnega postopka, v tem primeru kupca v smislu navedene določbe, temveč za zlorabo pravil stečaja zaradi dosege nedopustnega cilja. Tudi naslonitev na načelo prepovedi zlorabe pravic iz 7. člena Obligacijskega zakonika omogoča ustrezno presojo na podlagi omenjene razlagalne metode.

23. Tako hudih oz. skrajnih posledic sporne pridobitve lastninske pravice toženca tako na zemljišču, kot tudi na sestavinah zemljišča, pa nanizane dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ne vsebujejo. Zlorabe toženca kot kupca oziroma okoliščin, ki bi omogočale tako presojo, sodišči prve in druge stopnje v konkretnem primeru nista ugotovili. Ugotovili sta sicer toženčevo vedenje o obstoju transformatorske postaje na zemljišču ter premajhno skrbnost in posledično izostanek njegove poizvedovalne dolžnosti glede pravega pravnega stanja na nepremičnini (predvsem upoštevaje dejanske ugotovitve, da se je na nepremičnini nahajala transformatorska postaja in da se tudi toženec ukvarja z enako dejavnostjo kot tožeča stranka), kar pa ne zadošča za ugotovitev vedenja o pravem pravnem stanju nepremičnine oziroma celo zlorabe z njegove strani (da si torej kljub vedenju o obstoju priposestvovane služnostne pravice na nepremičnini, ki jo je kupil, pridobi lastninsko pravico tudi na njenih sestavinah brez kakršnihkoli bremen). Po drugi strani pa sta ugotovili pasivnost tožeče stranke, ki v stečajnem postopku ni vložila tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, oz. ni izpostavljala vprašanja glede svoje pravice in v tej smeri vlagala ugovorov oz. pravnih sredstev, s čimer bi spravila toženca v položaj kvalificirane nedobrovernosti, kot tudi, da je bilo v sklepu stečajnega sodišča zapisano, da je bila stvar prodana brez bremen.

24. V izpodbijani sodbi materialno pravo glede dopuščenega vprašanja ni bilo pravilno uporabljeno iz zgoraj naštetih razlogov. Zato Vrhovno sodišče na številne druge navedbe revidenta ni odgovarjalo.

25. Obširno sklicevanje tožeče stranke v odgovoru na revizijo na toženčevo dejavnost, za katere izvrševanje naj bi celo ne izpolnjeval predpisanih pogojev, ter na njegova – po njenem mnenju tudi nepoštena prizadevanja, da bi s pridobitvijo transformatorske postaje vstopil v njen položaj distributerja električne energije oziroma jo celo izpodrinil oz. vsaj omejil v njenem poslovanju v zvezi s predmetno transformatorsko postajo, ob povzetih pravno odločilnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje niso pravno upoštevna.

26. Sklepno strnjeno povedano: tudi v primeru nevknjižene stvarne služnostne pravice na v stečaju kupljeni nepremičnini ta preneha ob upoštevanju načela zaupanja v podatke zemljiške knjige ter odsotnosti zlorabe stečajnega postopka na strani kupca. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja neprave stvarne služnosti na v stečajnem postopku pridobljeni nepremičnini toženca torej ni utemeljen. Njena sicer priposestvovana a nevknjižena služnostna pravica se mora umakniti lastninski pravici toženca, pridobljeni v stečajnem postopku. Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej, da sodišči prve in druge stopnje nista materialnopravno pravilno presodili situacijo, ko je bila lastninska pravica pridobljena v stečajnem postopku, priposestvovana neprava stvarna služnost pa ni bila vknjižena.

27. Zaradi zmotne materialnopravne presoje glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo treba reviziji ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tako, da je sedaj pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek (prvi odstavek 380. člena ZPP).

28. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ustrezno spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Glede na popolni uspeh toženca v tej pravdi mora tožeča stranka tožencu plačati stroške prvostopnega in pritožbenega postopka v skupnem znesku 3.337,54 EUR ter revizijskega postopka v znesku 484,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški so bili odmerjeni na podlagi stroškovnikov toženca upoštevaje Odvetniško Tarifo in Zakon o sodnih taksah. Natančnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnikov, ki se nahajajo v spisu.

29. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 V reviziji navedenih virih je obravnavana problematika dveh izvirno pridobljenih lastninskih pravic. 2 Glede neprave stvarne služnosti se sicer glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti (226. člen SPZ), vendar je sistemsko ta vrsta služnosti uvrščena v 2. oddelek IX. dela SPZ, ki ureja stvarne služnosti. Tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča jo uvršča glede nastanka med stvarne služnosti, in dopušča njen nastanek tudi na podlagi priposestvovanja; primerjaj na primer Sklep II Ips 186/2011 z dne 22. 5. 2014 in Sklep II Ips 411/2018. 3 Primerjaj M. Juhart v M. Juhart in ostali: „ Stvarnopravni zakonik s komentarjem“, str. 927; GV Založba, Ljubljana 2004. 4 Glej v teoriji:M. Pavčnik, Teorija prava, 4. izdaja, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 369. Jezikovna razlaga je le prva stopnja, ki določa možni pomen pravnega pravila in stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Razlagalčeva dolžnost pa je jezikovno razlago dopolniti in preveriti še z drugimi metodami, ki naj jezikovno razlago potrdijo ali utemeljijo tistega izmed več možnih besednih pomenov, ki je njen pravi (pravni) pomen. 5 Glej obrazložitev k 342. členu ZFPPIPP, Poročevalec Državnega zbora, EVA: 2006-2011-0010, št. 00720-9/2007/21 z dne 20. 6. 2007. 6 Sodišče druge stopnje nima prav, ko meni, da ne gre za primerljivi situaciji. V obeh primerih gre za presojo konkurence dveh stvarnih pravic, obeh pridobljenih na izviren način, pri čemer ene že vknjižene pred začetkom stečajnega postopka ter druge nevknjižene – v že judiciranih primerih dveh lastninskih pravic, v predmetni zadevi pa za konkurenco lastninske pravice ter pravice na tuji stvari (napravo stvarno služnostno pravico), ki bremeni oziroma omejuje lastninsko pravico. Omenjene skupne značilnosti obeh primerov po presoji Vrhovnega sodišča zahtevajo enak pristop k razreševanju v tem revizijskem postopku še odprti pravni problematiki. Glede že judiciranih primerov primerjaj Sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 279/2014 z dne 14.7.2016 (Vrhovno sodišče je presodilo, da ima tudi v primeru konkurence nevknjižene lastninske pravice, pridobljene na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice, ki je izvirno pridobljena na podlagi nakupa na javni dražbi od stečajnega dolžnika, prednost slednja. Tožeča stranka, ki zatrjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja torej ne more uveljavljati ugovorov, da je kupec opustil svojo poizvedovalno dolžnost (oziroma da ni dobroveren) zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine in posebnega varstva kupcev). V podobnih z enakim načelnim stališčem glede obravnavane problematike (ne)upoštevanja nedobrovernosti kupca glej še naslednje odločbe Vrhovnega sodišča: Sklep III Ips 22/2012 z dne 28. 1. 2014 (21. in 22. točka obrazložitve), Sklep II Ips 286/2012 z dne 18. 5. 2015 (28. točka obrazložitve) in Sodbo II Ips 19/2020 z dne 17. 7. 2020 (točka 19 in tam citirano literaturo in sodno prakso). Poudarjeno je, da zgolj primer zlorabe stečajnega postopka pri nakupu nepremičnin stečajnega dolžnika lahko izključi izvirno pridobitev lastninske pravice kupca. Glej tudi Sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 81/2020 z dne 10. 2. 2021, 11. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa. 7 Vrhovno sodišče pripominja, da enak končni rezultat kot v spornem primeru direktno izhaja iz določbe 174. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kjer je sicer izrecno zagotovljeno varstvo zgolj vknjiženim služnostnim pravicam. Gre za primerljive situacije, saj stečajni postopek predstavlja po svojih značilnostih generalno izvršbo. 8 Primerjaj v teoriji: M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 3,. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2013, stran 174. „ ...Pri teleološki redukciji ne gre le za to, da zožimo možni jezikovni pomen predpisa, ampak ta pomen presežemo, ker šele s tem dosežemo, da se tako utesnjeni pomen ujema z namenom, ki ga pravno pravilo ima. V primeru teleološke redukcije gre torej za to, da predpis le navidezno ureja določen dejanski stan; navidezno urejanje je v resnici tako imenovana „prekrita praznina“, ki jo zapolnimo (razrešimo) s tem, da mu dodamo še izjemo od pravila – tako imenovani izjemni dejanski stan. ...“ .