Jedro

Tožnici je bila podana izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker je pri toženi stranki odtujila približno 5 kg masla. Ugotovljena kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, vročena 26. 1. 2017, za poziv nazaj na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 27. 1. 2017 do vrnitve nazaj na delo ter podredni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 19.862,64 EUR zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (I. in II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: njen izpodbijani del) vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožnica. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnica tista, ki si je protipravno prilastila maslo, saj je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Navaja, da iz posnetkov nadzornih video kamer izhaja, da posnetki s spornim maslom prikazujejo zgolj A.A., ki je 31. 12. 2016 napolnil vrečko z maslom in jo ob 11.06.03 uri odnesel iz maslarne, iz posnetkov pa ni razvidno, kaj je z njim naredil kasneje niti da bi imela z maslom opravka tožnica. Opozarja na razlike med pisnima izjavama A.A. in njegovo izpovedjo ter na časovno neskladje med izjavama, da mu je tožnica naročila maslo pred malico, ki je med 9.30 in 10.00 uro, ter da je to takoj storil, in posnetki kamer, iz katerih izhaja, da je maslo iz maslarne odnesel ob 11. uri. Meni, da je časovno neujemanje preveliko in da je na posnetku zabeleženo, kako navedeni iz maslarne odnaša maslo za skladiščnika, ki naj bi ga istega dne tudi prosil za maslo. Nelogična se ji zdi njegova izpoved, da je tožnico štel za svojo šefico in ji zato prinesel maslo, in se sprašuje, ali je tudi skladiščnika štel kot takega. Že zato dvomi v verodostojnost izjav in izpovedi A.A., poleg tega pa opozarja, da je izpovedoval zmedeno in živčno. Opozarja, da se njegova izpoved razlikuje od pisnih izjav, poleg tega jo je spreminjal, npr. to, ali je koga srečal pri mizi, koliko masla je bilo odnesenega itd. Po njenem mnenju je pomembno še, da je o maslu za skladiščnika izpovedal šele pred sodiščem ter da so mu bili pred zadnjo verzijo izpovedi predočeni posnetki videokamer. Opozarja na svoje videnje časovnega sosledja dogodkov, predvsem na dejstvo, da sta se pogovarjala že okoli 8. ure ter da po tem pogovoru ni nič storil, maslo pa je dal v vrečko (ki mu je ni dala tožnica) bistveno kasneje, čeprav je izpovedal, da ji je maslo nesel takoj. Meni, da je njegova izpoved v neskladju tudi s posnetki video kamer. Kot nelogično in neverodostojno zavrača tudi izpoved B.B., da se je tožnica na glas spraševala, kaj naj stori s tako veliko količino masla, torej naj bi govorila sama s sabo. Opozarja na časovno neskladje, saj naj bi priča slišala navedeni stavek malo pred 13. uro, iz posnetkov nadzornih kamer pa je razvidno, da je ob 12.45.52 tožnica odšla iz službe. Nasprotuje tudi verodostojnosti izpovedi C.C., saj masla na mizi ni mogla videti, ker se je nahajalo v neprosojni vrečki za skuto. Dalje opozarja še na razliko med izpovedma B.B. in C.C. glede načina delitve masla na manjše dele (rezanje vrečke z nožem oziroma iztiskanje masla iz ene vrečke v drugo). Po njenem mnenju so izpovedi navedenih treh prič nelogične, se med seboj razlikujejo in se časovno ne ujemajo s posnetki kamer. Meni, da so imeli vsi trije interes, da se razbremenijo: A.A. zato, ker je bil edini na posnetkih s spornim maslom, sodelavki pa zato, ker o dogodku nista takoj obvestili nadrejenih. Navaja, da na nobenem posnetku ni zabeleženo, da bi si tožnica skušala prisvojiti sporno maslo. Pomembno se ji zdi, da maslo kasneje nikoli ni bilo najdeno ter da je bila s strani varnostnika ob odhodu dovolj natančno pregledana, 5 kg masla pa ni mogoče neopazno odnesti. Opozarja, da se tudi po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki odtujuje izdelke, kar po njenem mnenju pomeni, da to počne nekdo tretji, ki je tudi 31. 12. 2016 odtujil maslo. Izpostavlja, da je tožena stranka kamere v objekt namestila ravno z namenom preprečevanja odtujitve izdelkov oziroma zaradi nadzora delavcev. Sklicuje se na izpoved priče D.D., da so varnostnike opozorili, da morajo ljudi malo bolj nadzirati, celo na dan, ko je bilo odtujeno sporno maslo. Po njenem mnenju je nenavadno, da tožena stranka ne razpolaga s fizičnim dokazom, da je imela tožnica kontakt z maslom. Glede na navedeno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da tožnica ni odtujila spornega masla in da razlogi za izredno odpoved niso bili podani. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje drugič odločilo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2017, ki jo je tožnici podala tožena stranka na podlagi prve alineje 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/13 – ZDR-1). Prvič je v zadevi odločilo s sodbo opr. št. Pd 50/2017 z dne 3. 7. 2017, in sicer je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo, nakar je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in s sklepom opr. št. Pdp 734/2017 z dne 11. 1. 2018 sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z navodilom, naj v skladu s t. i. aprehenzijsko teorijo ugotovi, ali si je tožnica prilastila sporno maslo. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z navodili pritožbenega sodišča in z izpodbijano sodbo ponovno odločilo o tožbenem zahtevku, ki ga je pravilno zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je tožnica imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 29. 9. 2009, ki je prenehala veljati 27. 1. 2017, - da je bila tožnici podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2017 zato, ker je pri toženi stranki 31. 12. 2016 odtujila približno 5 kg masla.

Zavzelo je pravilno stališče, da ima ugotovljena kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl. – KZ-1) in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank zaradi porušenega medsebojnega zaupanja delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

8. V pritožbi tožnica nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je na podlagi izvedenih dokazov (predvsem posnetka nadzornih kamer ter izjav in izpovedi A.A., B.B. in C.C.) dokazano, da si je tožnica 31. 12. 2016 prilastila približno 5 kg masla, ter poudarja, da maslo pri njej nikoli ni bilo najdeno in da na posnetkih nadzornih kamer ni zabeleženo, da bi tožnica rokovala z njim. Že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 734/2017 z dne 11. 1. 2018 je pritožbeno sodišče poudarilo, da ob pravilni uporabi materialnega prava za ugotovitev o prilastitvi masla ni odločilno, ali ga je tožnica "iznesla iz proizvodnje" oziroma mimo varnostnika iz prostorov tožene stranke. Zato je treba zavrniti pritožbene navedbe, da bi tožena stranka odpovedni razlog dokazala le, če bi dokazala, da se je sporno maslo našlo pri tožnici. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pregled tožničine torbice in dejstvo, da se maslo (pri njej) ni našlo, se zato pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo izvedene dokaze (pri čemer ZPP ne vsebuje dokaznih pravil, pač pa so vsa dokazna sredstva enakovredna) po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena je prepričljiva in argumentirana, ne glede na nekatere nebistvene spremembe pri izpovedih prič in manjša medsebojna neskladja pa pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi. O bistvenih okoliščinah (naročilo masla sodelavcu, izpolnitev naročila, prevzem masla na mizi s strani tožnice in delitev masla na manjše kose) so priče ves čas izpovedovale skladno, izpovedi pa so podprte s posnetki videokamer oziroma z njimi niso v nasprotju. Ni odločilno, da so izpovedi nenatančne glede točnega časa odvijanja dogodkov, saj ni bistveno, ob kateri uri je tožnica naročila sodelavcu, naj ji prinese maslo, ob kateri uri je ta naročilo izpolnil ter ob kateri uri jo je videla sodelavka rokovati z maslom. Izpovedi prič je treba obravnavati celovito, ne pa posameznih (nebistvenih) delov izvzemati iz konteksta. Na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne vpliva, da tožena stranka nima posnetkov, iz katerih bi bilo razvidno, kako je sodelavec izročil tožnici vrečko ali kako tožnica prevzema maslo ali rokuje z njim.

10. V zvezi s pritožbenimi trditvami o neverodostojnosti prič pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič A.A., B.B. in C.C.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da iz izpovedi in pisnih izjav prič ne izhajajo take razlike, da bi pritožbeno sodišče podvomilo v njihovo verodostojnost oziroma v oceno sodišča prve stopnje, da je odpovedni razlog dokazan. Zavrniti je treba tudi tožničino zavzemanje, da sodišče izpovedi navedenih prič sploh ne bi upoštevalo, ker naj bi vsi trije imeli razlog, da bi se želeli razbremeniti, kar utemeljuje predvsem z nesproščenostjo sodelavca, ko je bil zaslišan pred sodiščem. Te pritožbene navedbe so presplošne in dokazno nepodprte, da bi omajale prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje, nesproščenost prič med zaslišanjem pa ne zadošča za sklep o njihovi neverodostojnosti.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.