Jedro

Pritožbo stranke, ki bi v postopku lokacije morala biti udeležena, pa ji upravni organ te možnosti ni dal, lokacijsko dovoljenje pa je že dokončno, je treba obravnavati kot predlog za obnovo postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 11.4.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 21.10.1992, s katero je zavrgel pritožbo tožnika zoper lokacijsko dovoljenje z dne 28.5.1990, ki je bilo izdano trgovini, za preureditev dela podstrešja v stanovanje na zemljišču parc. št. 1276, ker jo je vložila neupravičena oseba. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z dejstvom, da tožnik v času izdaje lokacijskega dovoljenja ni imel statusa stranke v tem postopku, saj je bil tedaj le imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v objektu v lasti trgovine, kot tak pa ni izpolnjeval pogojev iz 49. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), da bi bil kot imetnik stanovanjske pravice v postopku za pridobitev navedenega lokacijskega dovoljenja lahko stranka v tem postopku.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločbo, ker meni, da bi upravni organ že po službeni dolžnosti moral obnoviti navedeni postopek na podlagi 1., 4. in 9. točke 249. člena in 1. točke 250. člena ZUP. Lokacijsko dovoljenje je nezakonito, ker soglasja za preureditev dela podstrešja v stanovanje niso, poleg trgovine, dali tudi ostali 3 solastniki navedene zgradbe, ker upravni organ pred izdajo lokacijskega dovoljenja ni niti razpisal niti opravil lokacijske obravnave, da bi ugotovil možnost in pogoje preureditve podstrešja v stanovanje (vprašanje dostopa na podstrešje) ter da bi dal možnost sodelovanja lastnikom in zemljiškoknjižnim imetnikom pravice uporabe sosednjih zgradb, na katere navedena zgradba neposredno meji, izdal je lokacijsko dovoljenje trgovini, ki za to sploh ni zaprosila, za investitorja B.Š., ki ni predložil dokazila o lastništvu. Zaradi izdaje navedenega lokacijskega dovoljenja so bili poslabšani pogoji in onemogočena uporaba skupnih delov in naprav v navedeni zgradbi oziroma v preurejenem delu podstrešja. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in da tožena stranka odloči, da se postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja obnovi po službeni dolžnosti.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je bilo dne 28.5.1990 podjetju - trgovini (za Š.B.) izdano lokacijsko dovoljenje za preureditev dela podstrešja v stanovanje v stanovanjskem objektu. Lokacijsko dovoljenje naj bi postalo dokončno oziroma pravnomočno, saj kot izhaja iz podatkov v spisih, se nanj stranka, na katere zahtevo se je postopek uvedel, ni pritožila. Iz spisovnih podatkov tudi nesporno izhaja, da je bil tožnik v času postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja imetnik stanovanjske pravice enega izmed etažnih stanovanj v tem objektu. V postopku za izdajo navedenega lokacijskega dovoljenja naj ne bi sodeloval, ker mu takšna možnost ni bila dana. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožnik zoper navedeno lokacijsko dovoljenje pritožil dne 3.6.1992 in 12.8.1992 (torej že po dokončnosti lokacijskega dovoljenja), prvostopni organ pa je pritožbo s sklepom zavrgel, ker jo je vložila neupravičena oseba. Zoper navedeni sklep se je tožnik pritožil, tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnila z obrazložitvijo, da je prvostopni organ pravilno odločil, saj je bil tožnik v času izdaje lokacijskega dovoljenja le imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v tem objektu in kot tak ni izpolnjeval pogojev iz 49. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), da bi bil lahko stranka v tem postopku in zato tudi nima pravice vložiti pritožbe. Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da sta tako prvostopni organ kot tožena stranka v navedenem primeru kršila pravila postopka in napačno odločila. Pritožbo tožnika bi moral prvostopni organ, glede na dokončnost lokacijskega dovoljenja, obravnavati kot predlog za obnovo postopka in v postopku preizkusiti ali je predlog pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je obnovitveni razlog, na katerega se predlog opira, verjetno izkazan. Pri tem pa sodišče posebej pripominja, da imetnik stanovanjske pravice, ki ima po stanovanjski pogodbi pravico do uporabe skupnih prostorov, ki služijo stavbi kot celoti (npr. podstrešje), ima v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, s katerim se posega v te skupne prostore, položaj stranke. Investitor mora v primerih, ko posega v skupne prostore, ki služijo stavbi kot celoti, dokazati pravico razpolaganja s skupnimi prostori, v katere z gradnjo posega, tudi z dokazilom, da imetniki stanovanjske pravice dovoljujejo razpolaganje s takim skupnim prostorom.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba nezakonita in jo je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94), odpravilo. Tožena stranka je vezana na pravno mnenje in pripombe sodišča (62. člen ZUS).