Jedro

Dokazno breme, da je toženec tožniku denar izročil, je bila na tožencu, ki pa mu tega ni uspelo dokazati. Toženec kakršnegakoli potrdila o plačilu ni imel. O tem je izpovedal le sam, priči, ki ju je predlagal, pa trditev toženca nista potrdili.

Toženec se je sam odločil o tem, ali bo angažiral pooblaščenca ali ne. Nobenega zakonskega določila ni, ki bi zahteval, da ima stranka v pritožbenem postopku odvetnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 143990/2009, z dne 7.10.2009 ostane v veljavi (točka I izreka sodbe). V točki II, ki je bila popravljena s popravnim sklepom dne 8.10.2012 pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh od prejema sodbe povrniti stroške postopka v znesku 753,00 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil toženec. Pritožnik se z zaključki sodišča ne strinja in meni, da sodišče izpovedi tožene stranke in zaslišanih prič ni presojalo z zadostno kritičnostjo. Toženec je v celoti nasprotoval računom št. 3/07, 20/07 in 79/07, saj tožeča stranka za izdajo teh računov ni imela pravne podlage. V obdobju izdaje teh računov tožeča stranka za toženca ni opravljala nobene storitve oziroma ji ni dobavila nikakršnega blaga. Toženec v svojih poslovnih knjigah teh treh računov tudi nima zavedenih, kar pomeni, da teh računov tudi ni prejel. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je toženi stranki poslala račune in da jih je ta tudi prejela in izkazati pravno podlago za te račune in dejstva, da postavke niso bile morebiti zajete v kakšnem drugem računu. Dejansko stanje je po povedanem ostalo nepojasnjeno in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Račune št. 36/07, 47/07, 50/07 in 75/07, toženec priznava in jih je že plačal v gotovini 11.9.2007 in to v višini 4.500,00 EUR. O plačilu tožnik ni izdal potrdila, sta pa o tem izpovedali priči K. in P.. Dejstvo, da je toženec za pripoznavo štirih računov (vrednost 3.200,00 EUR) plačal 4.500,00 EUR je potrebno presojati v duhu takratnega poslovanja med pravdnima strankama in ne more predstavljati podlage, ki bi toženca delala neverodostojnega. Prav tako tožencu ne more iti v škodo dejstvo, da se ne spomni več kaj in po katerih računih je plačal tožeči stranki. Pritožba se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da priči K. in P. dojema kot neverodostojna. Oba sta povedala, da sta v lokalu sedela ravno tako kot priči, da je toženec izročil denar tožniku, oba sta tudi potrdila namen plačila. Priča P. pa je potrdil, da je že pred spornim plačilom toženec tožniku na njegovem domu z gotovino plačal določeno blago. Gotovinsko poslovanje strankama torej ni bilo neznano. Sodišče pa ni razjasnilo okoliščine, ko je priča P. povedal, da je toženec tožnika v njegovi prisotnosti vprašal, zakaj laže, da od njega nikoli ni prejel nobenega denarja. Navaja še, da je toženec v pravdnem postopku nastopal sam kot prava neuka stranka in je bil že zaradi tega avtomatično v slabšem položaju, na kar pa ga sodišče ni opozorilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa, da sodbo spremeni, dopolni postopek z odpravo pomanjkljivosti in o zadevi odloči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi.

5. Glede na posamezne pritožbene navedbe pa je še dodati, da med strankama ni spora o tem, da sta že dalj časa poslovno sodelovali. Toženec priznava dolg po štirih računih in sicer računih 36, 47, 50 in 75 iz leta 2007, trdi, da je tožniku te račune plačal in to v gotovini v višini 4.500,00 EUR ne glede na to, da je vsota teh računov 3.200,00 EUR. Dokazno breme, da je toženec tožniku denar izročil, je bila na tožencu, ki pa mu tega, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni uspelo dokazati. Toženec kakršnegakoli potrdila o plačilu ni imel. O tem je izpovedal le sam, priči, ki ju je predlagal, pa trditev toženca nista potrdili. Njuno navajanje, da sta v gostilni sedela nekaj miz stran od tem, kjer sta bila tožnik in toženec, da sta sicer videla, da je toženec izročil tožniku denar, nista pa vedela ne koliko in ne zakaj, ne dosega standarda dokazanosti zatrjevanega. Malo verjetno, da je toženec izročil tožniku denar v gotovini pa izhaja tudi iz dejstva, kar je potrdil tudi sam toženec, da so plačila med njima tekom poslovnega sodelovanja potekala preko elektronskega bančništva. Tudi v tem primeru je tožnik izstavil račun in toženec ni povedal razloga za plačilo kot ga zatrjuje, to je v gotovini in ne tako kot običajno. Povedano pripelje do zaključka do kakršnega je prišlo že prvo sodišče, da tožencu ni uspelo dokazati, da je tožniku izročil zatrjevani znesek.

6. Toženec pa vseskozi in tudi v pritožbi zanika prejem treh računov in sicer računov št. 3, 20 in 79 iz leta 2007, saj jih v svojih poslovnih knjigah nima zavedenih. Sama ta navedba ne more spremeniti oziroma vplivati na zaključek prvega sodišča. Izvedeni dokazi in tudi navedba toženca, ko je zaslišan kot stranka povedal, da je poslovanje med strankama temeljilo na ustnih dogovorih brez naročilnic in brez dobavnic, v celoti potrjujejo navedbe tožnika. Pravdni stranki pa sta bili tudi soglasni, da je tožnik tožencu račune pošiljal z navadno pošto. Da v celoti držijo navedbe tožnika in da mu je v posledici njegov zahtevek, da mu bo moral toženec plačati vtoževani znesek 6.736,68 EUR, pa izhaja tudi iz dokaza, ki ga je predložil tožnik – elektronsko sporočilo z dne 24.1.2008. V tem sporočilu so navedeni vsi vtoževani računi, toženec pa je s podpisom potrdil, da računi niso bili plačani.

7. Navedba v pritožbi, da je na tožniku dokazno breme, da je tožencu poslal račune in da jih ta ni sprejel, pri čemer je dolžan tudi dokazati podlago za njihovo izstavitev ter dejstvo, da računske postavke niso bile morebiti zajete v kakšnem drugem računu, pa so pritožbena novota, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Pritožbi pa tudi ni slediti v delu, ki pravi, da je bil toženec v slabšem položaju, ker v postopku ni imel pooblaščenca - odvetnika in ga sodišče na to ni opozorilo. Toženec se je sam odločil o tem, ali bo angažiral pooblaščenca ali ne. Nobenega zakonskega določila ni, ki bi zahteval, da ima stranka v postopku, vsaj v tej fazi, pooblaščenca odvetnika. Sodišče pa nima prav nobene zakonske dolžnosti, da bi stranke opozarjalo, da si lahko vzamejo odvetnika. Očitana kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Navedba v pritožbi, da je sodišče pri odmeri stroškov napačno uporabilo materialno pravo, pa je pavšalna in tudi zato neupoštevna.

9. Po vsem povedanem pritožba toženca ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).