Jedro

Rok za predajo tožnika se je glede na izrek izpodbijanega sklepa iztekel z dnem 3. 11. 2024. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve dne 26. 9. 2024, tožnik teh okoliščin v postopku pred toženo stranko ni mogel uveljavljati, zato je navedeno upoštevalo sodišče. V obravnavani zadevi namreč ne gre za primer, ko se tak rok podaljša skladno z Uredbo Dublin III. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke, se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.

ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavanem primeru bo torej tožena stranka na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Tožena stranka je na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 3. 5. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je uvodoma ugotovljeno, da tožnik ni predložil identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti. Dne 24. 4. 2024 mu je ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito tožena stranka odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco Eurodac2. Ugotovila je, da ga je 27. 4. 2023 v to evidenco kot prosilca vnesla Republika Hrvaška. Zato je tej državi v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III dne 22. 5. 2024 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 5. 6. 2024 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3.Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 8. 7. 2024 opravila osebni razgovor. Vsebino razgovora je povzela na 2. in 3. strani izpodbijanega sklepa. Ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik po predaji kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

Tožba

4.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

5.Apelira na toženo stranko naj zaradi njegovih zdravstvenih težav in ravnanja hrvaške policije uporabi diskrecijsko pravico in prevzame odgovornost za vsebinsko obravnavo njegove prošnje. Navaja, da je to sodišče že večkrat opozorilo, da ni mogoče upoštevati stroge ločnice med azilnim in policijskim postopkom v smislu, da se problematični policijski postopki nanašajo le na tujce, ki so v Republiko Hrvaško vstopili nezakonito in za mednarodno zaščito niso zaprosili. Merilo za odločitev, da se predaja ustavi, ni le obstoj sistemskih pomanjkljivosti v državi predaje. Meni, da je glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v navedeni državi mogoče sklepati tudi na podlagi predloženih informacij.

Odgovor na tožbo

6.Tožena stranka se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Dodatno navaja, da bi bilo v primeru vrnitve predaje tožnika Republiki Hrvaški, njegovo zdravstveno stanje ustrezno in zadostno zavarovano, saj ni znakov, ki bi kazali, da ta država prosilcem za mednarodno zaščito ne zagotavlja potrebne zdravstvene oskrbe. V nadaljevanju se je tožena stranka vsebinsko opredelila do predloženih informacij.

O tožbi

7.Tožba ni dovoljena.

8.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

9.Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je tožnik 24. 4. 2024 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da pa je bil 27. 4. 2023 že vpisan v Centralno evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zaradi navedenega je tožena stranka Republiki Hrvaški dne 22. 5. 2024 v skladu z (b) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev. Republika Hrvaška je na zahtevo odgovorila in potrdila, da bo tožnika sprejela z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Ker je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, je tožena stranka, ob ugotovitvi, da zanj ne obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški, odločila z izpodbijanim sklepom, ki je postal izvršljiv s svojo dokončnostjo.

10.Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu navedla dva različna datuma, na katera naj bi Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje. V drugem odstavku na 2. strani izpodbijanega sklepa je navedla, da je Republika Hrvaška odgovornost za obravnavo tožnika sprejela 5. 6. 2024, v zadnjem odstavku obrazložitve na 7. strani izpodbijanega sklepa pa zapisala, da je bila ta odgovornost prevzeta 3. 5. 2024. Tudi v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa je tožena stranka sklenila, da se bo predaja izvršila najkasneje v šestih mesecih od 3. 5. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

11.Po presoji sodišča je edino upošteven datum 3. 5. 2024, ki je naveden v izreku izpodbijanega sklepa. Izrek je najpomembnejši del izpodbijanega akta, saj se v njem odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Edini dobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti.3

12.Rok za predajo tožnika se je glede na izrek izpodbijanega sklepa iztekel z dnem 3. 11. 2024. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve dne 26. 9. 2024, tožnik teh okoliščin v postopku pred toženo stranko ni mogel uveljavljati, zato je navedeno upoštevalo sodišče. V obravnavani zadevi namreč ne gre za primer, ko se tak rok podaljša skladno z Uredbo Dublin III.

13.Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke, se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.

14.ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavanem primeru bo torej tožena stranka na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način.

15.Glede na navedeno so torej nastopile okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti.4 Zato si tožnik z odločitvijo v tem upravnem sporu, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu zanj torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).5

16.Ker so z navedenim odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo (preostalih) tožbenih razlogov, se sodišče do njih ni opredeljevalo.

O predlogu za izdajo začasne odredbe

17.Predlog za izdajo začasne odredbe ni dovoljen.

18.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

19.Pogoj za odločanje o začasni odredbi je vložena tožba v upravnem sporu. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje tožnikove tožbe, je posledično zavrglo njegov predlog za izdajo začasne odredbe.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013).

3Prim. P. Kovač v v: P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, stran 436.

4Sodba Vrhovnega sodišča I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016.

5Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 238/2024 z dne 29. 10. 2024.