Up-26/98

5.11.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. in B. Z. iz J., ki ju zastopa P. B., odvetnik v R. na seji senata dne 5. novembra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. in B. Z. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 329/98 z dne 16.10.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Cp 140/95 z dne 17.1.1996 ter sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, Enote na Jesenicah, št. P 437/93 z dne 28.11.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnika sta v pravdnem postopku kot tožnika zahtevala, naj jima tožena zavarovalnica plača 280.000 SIT zavarovalnine iz življenjskega zavarovanja. Sodišči prve in druge stopnje sta zahtevku praktično v celoti ugodili. Sodišči sta ugotovili, da je bilo življenjsko zavarovanje sklenjeno leta 1985 za vsoto 280.000 tedanjih dinarjev, v vmesnem času je sicer prišlo do denominacije valute (črtanja treh ničel), vendar pa imata tožnika kot upravičenca iz zavarovalne pogodbe kljub temu pravico zahtevati dogovorjeni znesek ne glede na denominacijo.

Revizijsko sodišče pa je ugodilo reviziji toženca in sodbo spremenilo tako, da se zahtevek tožnikov zavrne. Ugotovilo je, da ne gre za problem denominacije, pač pa problem inflacije. V sporni pogodbi niso bila vključena varovala proti razvrednotenju denarja, stranki pa tudi nista zahtevali razveljavitve zaradi spremenjenih okoliščin. Tožnika imata zato pravico zahtevati le dogovorjeni znesek, ki glede na denominacijo valute znaša 280 SIT.

2.V ustavni pritožbi pritožnika oporekata takšni razlagi zakona o obligacijskih razmerjih, kot jo je zavzelo Vrhovno sodišče ter menita, da je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje.

Menita, da je Vrhovno sodišče s prenosom rizika denominacije zgolj na tožeči stranki (upravičenca iz zavarovalne pogodbe) s tem favoriziralo toženo stranko - zavarovalnico, ki je že sicer močnejša stranka v pogodbenem razmerju.

3.Ustavno sodišče ni inštanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ni samo po sebi pristojno presojati, ali je bilo v izpodbijanih sodnih odločbah dejansko stanje pravilno ugotovljeno in materialno ter procesno pravo pravilno uporabljeno. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZustS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Takšnih kršitev pa pritožnika ne izkažeta. Pritožnika sicer široko navajata razloge, ki po njunem mnenju kažejo na to, da naj bi bila izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča v nasprotju z določili Zakona o obligacijskih razmerjih in da naj bi bila pravilna razlaga tega zakona takšna, kot sta jo zavzeli sodišči prve in druge stopnje. Vendar pa ne izkažeta, da naj bi zaradi zatrjevane nezakonitosti izpodbijane sodbe bila kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ker gre le za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki v polje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne posega, Ustavno sodišče ni pristojno odločati o vprašanju, ali je glede na določila zavarovalne pogodbe ter načela in pravila Zakona o obligacijskih razmerjih v spornem pravnem razmerju mogoče z revalorizacijo upoštevati učinke inflacije (Vrhovno sodišče ob tem pravilno ugotavlja, da gre za problem inflacije in ne denominacije - zaradi denominacije se namreč realna vrednost terjatve, ki se izplača v denominiranem znesku, ne spremeni).

4.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude, sodnik Franc Testen in sodnica dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude