Jedro

Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). V skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali, da je sama listina nepravilno sestavljena. Dokazno breme za to je na stranki, ki poda takšne trditve. Trditve mora utemeljiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze. Toženca dokaznega bremena nista zmogla in s svojimi trditvami nista uspela izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, temelječih na javni listini. Navedla sta namreč le, da je vročevalec iz neznanega razloga očitno napačno ugotovil, da naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, za zatrjevano dejstvo pa nista predlagala nobenega dokaza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo predlagateljev zoper sklep o zavrženju predloga za delitev splošnega skupnega dela stavbe v etažni lastnini, nepremičnina z ID znakom: parcela 000 2294/23. 2. Zoper sklep se pritožujeta predlagatelja, ki predlagata, da sodišče sklep o zavrženju odpravi in postopek nadaljuje. Opozarjata na nasprotje v razlogih, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V zadnjem stavku 4. točke obrazložitve namreč sodišče ugotavlja, da je bil sklep z dne 1. 9. 2017 predlagateljema vročen 6. 12. 2018, v drugem stavku 5. točke obrazložitve pa, da je bil sklep predlagateljema vročen 1. 9. 2017. Poleg tega opozarjata na kršitev pravil o vročanju po 141. členu ZPP. Ta v prvem odstavku jasno določa, da se pisanje pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja, le za primer, če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, dopušča podrejeno možnost, da se pisanje vrne sodišču, vendar se mora v teh primerih pustiti obvestilo o vročitvi, v katerem je navedeno, kje je pisanje. V danem primeru je vročevalec napačno ugotovil, da naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, sodišče pa je bilo o tej napačni ugotovitvi obveščeno tako v napovedi rednih in izrednih pravnih sredstev z dne 8. 4. 2019 kot v pritožbi zoper sklep o zavrženju z dne 19. 4. 2019, vendar je obvestilo v vlogah gladko ignoriralo. Predalčnik predlagateljev je ves čas popolnoma enak in sodišče je bilo seznanjeno, da sta bila predlagatelja le navidezno (na podlagi fikcije) seznanjena s sodno pošiljko, v resnici pa z njo nista bila seznanjena in tudi nista imela dejanske možnosti seznaniti se z obstojem in vsebino sodnih pisanj, saj nista dobila niti obvestila o priporočeni pošiljki. Sodišče jima je kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Opozarjata na zadnji odstavek 139. člena ZPP, ki določa, da se v primerih, ko naslovnik kljub kršitvi pravil vročanja prejme pisanje, šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel, predlagatelja sta prejela pisanji dne 5. 4. 2019 na podlagi vpogleda v spis.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predlagatelja pravilno navajata, da je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve (drugače kot v 5. točki obrazložitve) navedlo, da je bil na podlagi fikcije vročitve sklep z dne 1. 9. 2017 predlagateljema vročen 6. 12. 2018. Gre za očitno pisno pomoto v 4. točki obrazložitve, saj je iz celotne obrazložitve razvidno, da je šlo za sklep z dne 10. 8. 2017 (in je bilo pomotoma navedeno, da gre za sklep z dne 1. 9. 2017) in je bila vročitev opravljena 1. 9. 2017 (s fikcijo), zato je bilo kljub očitni pomoti sklep sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti in zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Očitno pisno pomoto lahko vsak čas odpravi sodišče prve stopnje (prvi odstavek 328. člena ZPP v zvezi z 332. člena ZPP).

5. V skladu s 142. členom ZPP se sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, vroča osebno stranki, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 141.a členom ZPP (prvi odstavek). Če vročitev po 140. členu ZPP ni možna, vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku ali na vratih stanovanja pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok petnajst dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je pustil obvestilo naslovniku ter se podpiše (tretji odstavek 142. člena ZPP). Vročitev po tretjem odstavku 142. člena ZPP se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v petnajstih dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po poteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti (četrti odstavek 142. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi (pripeto k list. št. 70 do 72) razvidno, da sodnega pisanja, ki je vsebovalo sklep z dne 10. 8. 2017 predlagateljema ob poskusu vročitve ni bilo mogoče osebno vročiti, zaradi česar jima je bilo 17. 8. 2017 puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok petnajst dni, v katerem ga morata dvigniti. Ker predlagatelja sodnega pisanja nista dvignila v petnajstih dneh, od kar jima je bilo puščeno obvestilo, se v skladu že s prej navedeno določbo šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka (torej 1. 9. 2017), kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. V nadaljevanju je, kot izhaja iz vrnjene pošiljke in podatkov vročevalca, vročevalec pošiljko vrnil sodišču, ker po preteku navedenega roka pisanja ni mogel pustiti v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku (glej vročilnici pripeti k list. št. 70-72).

7. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). V skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali, da je sama listina nepravilno sestavljena. Dokazno breme za to je na stranki, ki poda takšne trditve. Trditve mora utemeljiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze. Toženca dokaznega bremena nista zmogla in s svojimi trditvami nista uspela izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, temelječih na javni listini. Navedla sta namreč le, da je vročevalec iz neznanega razloga očitno napačno ugotovil, da naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, za zatrjevano dejstvo pa nista predlagala nobenega dokaza.

8. Pritožnika zmotno menita, da bi moral vročevalec na vratih stanovanja po tem, ko je pisanje vrnil sodišču, pustiti še dodatno obvestilo o vročitvi in da naj bi se pisanje nato na pošti hranilo še 30 dni in šele nato vrnilo sodišču. V skladu z že prej navedenim 142. členom ZPP, se pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok petnajst dni, v katerem ga mora naslovnik dvigniti. Obvestilo pa vsebuje tudi opozorilo, da se šteje, če naslovnik pisanja ne dvigne v petnajstih dneh, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka ter opozorilo, da se bo v primeru, če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, pisanje vrnilo sodišču. Kot izhaja iz obvestila sodišču, je bilo obvestilo pritožnikoma puščeno in zgolj s trditvijo, da obvestila o priporočeni pošiljki nista dobila, nasprotnega nista dokazala.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic, ki jo pritožnika utemeljujeta s sklicevanjem na odločbo VSL II Cp 2599/2012. V navedeni zadevi je namreč višje sodišče navedlo, da vročitev ni uspešna, ko je bil naslovnik navidez seznanjen s sodno pošiljko, v resnici pa ni bil in se tudi ni imel možnosti (pravočasno) seznaniti z njo. Le v primerih, ko je izpolnjen pogoj, da je imel naslovnik dejansko možnost seznaniti se s sodnim pisanjem, je vročitev po pravilih o fikciji vročitve pravilna. Navedeno stališče pa ne pomeni, kot zmotno zatrjujeta pritožnika, da je vročitev po pravilih o fikciji vročitve nepravilna, če je sodišče na karkršenkoli način seznanjeno, da gre za navidezno vročitev. V navedeni zadevi je namreč sodišče ugotovilo, da je bil toženec odsoten tako v času vročitve tožbe kot tudi v nadaljnjem postopku in zato ni imel možnosti (pravočasno) seznaniti se s pošiljko. Za primerljiv primer v konkretni zadevi, ko pritožnika nista dokazala, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena, dokaza pa tudi nista predlagala za trditev, da nista imela možnosti seznaniti se s pisanjem, ne gre.

10. Glede na navedeno (vročitev 1. 9. 2017) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je zadnji dan roka za vložitev pritožbe zoper sklep z dne 10. 8. 2017 iztekel 18. 9. 2017. Pritožbo zoper sklep (vloženo v letu 2019) je zato sodišče prve stopnje pravilo zavrglo kot prepozno (343. člen ZPP). Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).